22. 2. 2006 Oddaja Zofijinih

Oddaja 22.2.2006

AVIZO

Pozdravljeni!

V današnji oddaji se bomo lotili aktualnega in resnega političnega problema – izraelsko palestinskega vprašanja.

Spodbujeni smo predvsem z dogodkom, ki smo ga v prvi polovici februarja pripravili v sklopu »Kino kluba«, na katerem smo pod lupo vzeli ravno to problematiko.

V predavanju priznanega publicista in novinarja Erika Valenčiča, smo se ob filmu »How I Learned to Overcome My Fear and Love Arik Sharon« in pozneje tudi pogovoru z režiserjem Avijem Mograbijem, seznanili z tragično razsežnostjo omenjenega zgodovinskega problema. Del tega, vam bomo v posameznih izsekih in v tekstu, ki povzema nekatere manj znane podrobnosti iz ozadja tega konflikta, predstavili v današnji oddaji.

Želimo vam prijetno, a tudi aktivno poslušanje!

GLASBA:

Izrael je srce židovske identitete. Zapisi iz Stare Zaveze pričajo, da je Bog Jude določil za svoje izbrano ljudstvo, za svojega preroka pa izbral Mojzesa, ki je Jude odrešil faraonovih suženjskih okov in jih odpeljal v obljubljeno deželo, današnjo Palestino. Potovanje, ki je trajalo 40 let, so zaznamovale mnoge muke in preizkušnje. Ob koncu poti je Mojzes umrl in za svojega naslednika določil Jožefa, ki je vodil nastanitev Judov v obljubljeni deželi.

Zgodovinarji so si enotni, da so judovsko naseljevanje Palestine ob koncu drugega tisočletja pred našim štetjem zaznamovali tako spopadi kakor tudi sklepanja zavezništev in porok s prvotnimi prebivalci območja. Na prelomu prvega tisočletja pr. n. š. je nastalo kraljestvo Izrael z glavnim mestom Jeruzalemom. V 8. stol. pr. n. š. so Izrael zavzeli Asirci, Jeruzalem pa nekaj desetletij zatem uničili Babilonci. Židje so bili v glavnem pregnani. Čez čas so se nekateri izmed njih začeli vračati v Palestino in obnavljati svojo nekdanjo domovino; ostali so se medtem razselili po obalah Črnega in Sredozemskega morja. V drugem stol. pr. n. š. je bila ustanovljena nova židovska država Judeja, ki pa so jo 100 let kasneje okupirali Rimljani. Judje so se bolj ali manj uspešno upirali rimski nadvladi, vendar so na obzorju svoje meče že vihteli novi sovražniki: kristjani. Ko je rimski cesar Konstantin I. leta 313 sprejel krščanstvo, je bilo sovraštvo do Judov že močno razširjeno. To je bil uvod v splošno in neizmerno preganjanje Židov v nadaljnjih dveh tisočletjih.

V tem obdobju so se Židje razselili po celem svetu, vendar na svoje korenine niso nikoli pozabili. Ohranili so svojo kulturo in religijo. V središču njihove etnične identitete sta ostali vera v Boga in upanje na vrnitev v obljubljeno deželo.

GLASBA:

Krvava vrnitev

Ideja o povratku v Palestino je dobila nov zagon šele ob koncu 19. stol. s pojavom političnega sionizma, katerega ustanovitelj je bil Theodor Herzl. Do leta 1914 se je v Palestini nastanilo že blizu 85.000 Židov. Populacija je strmo naraščala predvsem zaradi dobre organiziranosti judovske skupnosti in zaradi vse večjega preganjanja Židov v Evropi.

(Erik o napadih na Arabce)

Leta 1920 je bila ustanovljena para-vojaška organizacija Haganah. Danes bi veljala za teroristično. Kasneje sta nastali še ultradesničarska, militantna organizacija Irgun Zvai Leumi ter Posebne nočne enote. Sodobni izraelski zgodovinarji upravičujejo obstoj teh organizacij z razlago o samoobrambi, toda zgodovinska dejstva jim nasprotujejo. Te skupine so načrtno napadale Palestince. George Bisharat, univerzitetni profesor prava v Kaliforniji, opisuje:

»Palestinske vasi so bile največkrat napadene ponoči iz dveh ali treh smeri, medtem ko je cesta proti najbližji arabski državi ostala odprta.«

Eden izmed večjih pokolov se je pripetil 9. aprila 1948 v vasi Deir Yassin, kjer so pripadniki Irgun Zvai Leumi pobili 254 palestinskih civilistov. Pokol je zgrozil tudi širšo židovsko skupnost. Vodja paravojaške organizacije Menachem Begin je Irgun Zvai Leumi nato preoblikoval v Svobodnjaško stranko. Ob Beginovem obisku ZDA je New York Times 4. decembra 1948 objavil pismo skupine judovskih uglednežev, ki so ameriško javnost opozorili:

»Svobodnjaška stranka je po svoji organizaciji, metodah, politični filozofiji in socialnem pozivu sorodna nacističnim in fašističnim strankam. Njeni pripadniki znotraj judovske skupnosti pridigajo ultranacionalizem, verski misticizem in rasno večvrednost.«

Med podpisniki pisma so bili Albert Einstein, Hannah Arendt in Sidney Hook. Dodajmo, da je Menachem Begin v letih 1977 do 1983 postal izraelski premier.

Judovski zločini nad Palestinci so bili opaženi tudi drugje po svetu. Mahatma Gandhi je 26. novembra 1938 v indijskem glasilu Harijan zapisal:

»In sedaj beseda o Židih v Palestini. Nimam nobenega dvoma, da so se stvari lotili napačno. Palestina biblijskega pojmovanja ni geografsko področje. Obstaja v njihovih srcih. Versko dejanje ne more biti izvedeno s pomočjo bajoneta ali bombe. V Palestini se lahko nastanijo le z dobro voljo Arabcev.«

Maja 1948 je bil ustanovljen Izrael. To leto je v palestinskem spominu zapisano kot »al-Nakba«, kar pomeni katastrofa. Izrael je okupiral 78% palestinske zemlje. 750.000 Palestincev je bilo izgnanih. Postali so večni begunci – danes je teh že več kot 5.5 milijonov. Medtem ko so pri OZN večkrat zahtevali vrnitev beguncev, je Izrael igral na karto sprenevedanja. Chaim Weizmann, prvi predsednik Izraela med leti 1949 in 52, je še pred letom 1948 za Palestince dejal:

»Obstaja nekaj sto tisoč črncev, vendar pa to ni pomembno.«

V Izraelu je prevladala propaganda, da so Palestinci nomadi in da jim torej z izgonom ni bila povzročena večja škoda. Le David Ben-Gurion, prvi izraelski premier, je nekoč svojemu prijatelju Nahumu Goldmannu priznal:

»Če bi bil vodja Arabcev, ne bi nikoli sklepal pogodb z Izraelom. To je samoumnevno: vzeli smo jim zemljo. Seveda, Bog nam jo je obljubil, toda kaj to njim pomeni? Oni vidijo samo eno stvar: prišli smo in jim vzeli zemljo.«

Leta 1967 je Izrael okupiral še preostalih 22% nekdanje Palestine – Gazo in Zahodni Breg.

Palestinci so podvrženi pomanjkanju in diskriminaciji.

(Erik o Intifadah)

GLASBA:

Apartheid

Ariel Šaron, nikoli obsojeni vojni zločinec je videl rešitev v postavitvi zidu, ki naj bi palestinskim samomorilcem preprečil vstop v Izrael.

(Erik o zidu)

Generalna Skupščina OZN je decembra 2003 izglasovala resolucijo, v kateri naproša Mednarodno kazensko sodišče, naj preveri legalnost zidu.

(Erik o vodi)

Apartheidu je podvrženih tudi okoli milijon Palestincev, ki so izraelski državljani. Edward Said daje primer:

»Cestni znaki v Izraelu so v hebrejščini in angleščini. Arabščine ni. Če ste torej Arabec in ne znate hebrejskega ali angleškega jezika, ste izgubljeni. To je namen. To je način, kako izključiti 20 % populacije.«

Izraelski parlament je 31. julija 2003 izglasoval zakon, ki Palestincem, ki se poročijo z Izraelcem, prepoveduje, da bi pridobili izraelsko državljanstvo. Zagovorniki so zakon utemeljili kot nujnega, da bi se palestinskim teroristom preprečila infiltracija v Izrael. Yuval Steinitz, parlamentarni vodja stranke Likud, je še izjavil:

»Palestinska oblast vzpodbuja Palestince, naj se poročijo z izraelskimi Arabci. Gre za strategijo spreminjanja demografskega razmerja z namenom, da bi nas uničili.«

Orna Kohn, pravnica pri Adalah, organizaciji za pravice arabske manjšine, je povedala:

»Imate izraelskega državljana, ki je Arabec in mu ne boste dovolili živeti z njegovo soprogo? Če to ni rasizem, potem mogoče potrebujemo novo definicijo.«

GLASBA:

Razcep

Vse več Izraelcev in Židov nasploh zavrača izraelsko dolgoletno fašistično ter militantno politiko do Palestincev. Na stotine rezervistov noče služiti rednega vojaškega roka v Gazi in na Zahodnem Bregu. Predstavlja jih organizacija Courage to Refuse. Polkovnik David Zonshein je moral svoj ugovor vesti septembra 2002 zagovarjati na sodišču. Povedal je:

»Lansko leto sem moral na kontrolni točki v Gazi zadrževati promet zaradi namiga o terorističnem napadu. Nikoli ne bom vedel, koliko ljudi je umrlo v tistih dvestotih ambulantnih vozilih, ki sem jih zadrževal tam. Spoznal sem, da ni mogoče imeti pravične okupacije.«

Sodišče ga je poslalo v zapor.

Kritike prihajajo tudi iz sveta. Številni ugledni ameriški Židje so dvignili svoj glas proti ‘Šaronovemu Izraelu’.

Tony Judt, publicist iz New Yorka, je zapisal:

»Obnašanje samooklicane judovske države vpliva na to, kako svet gleda na Žide. In žalostna resnica je, da Izrael danes škodi Židom.«

Daniel Lazar je v časopisu The Nation dodal:

»Hujskani s strani rabinov, terorizirani s strani palestinskih samomorilcev in zasužnjeni z nacionalizmom Izraelci ne vidijo druge alternative, kot da se podrejajo močni figuri, kakršna je Šaron. Logika je sprejemljiva, a pogubna – razen, če se ne bo kdo domislil poti iz te ideološke kletke.«

Gary Rossenblatt, urednik ameriškega tednika Jewish Week:

»Bolj škripajoča ko je proizraelska politika, manjša je možnost, da bo na deset tisoče ameriških judovskih študentov simpatiziralo z židovsko državo.«

Organizacija Jewish Voice for Peace organizira redne proteste zoper podjetje Caterpillar, ki izraelski vojski dobavlja buldožerje, s katerimi ta ruši palestinske domove. Mediji poročajo, da vojska ruši hiše palestinskih skrajnežev, vendar je resnica, da je 95 % domov porušenih zaradi manjših gradbenih kršitev. Predstavniki Jewish Voice for Peace navajajo:

»Od leta 1967 so buldožerji Caterpillar sodelovali pri uničenju blizu 9000 hiš. 50.000 ljudi je ostalo brez doma. Vojska trenutno ruši hiše, ki so v napoto velikemu izraelskemu zidu.«

Marca 2003 je buldožer Caterpillar pod sabo zmečkal ameriško mirovno aktivistko Rachel Corrie, ki je s svojim telesom poskušala zaščititi dom palestinske družine.

Petdeset aktivistov organizacije Jews for a Free Palestine je aprila 2003 zasedlo vežo izraelskega konzulata v San Franciscu. Tam so prebrali svoje zahteve:

»Zahtevamo končanje genocidne vojne proti palestinskemu ljudstvu, konec okupacije ter ukinitev vseh naselbin in spoštovanje mednarodnih človekovih pravic za vse Palestince!«

Bili so aretirani.

GLASBA:

Kapitulacija

Avraham Burg, bivši predsednik vladne agencije Jewish Agency for Israel, ki judovskim priseljencem pomaga urediti njihov status, skorajda ne bi mogel bolje opisati situacije v državi:

»Izkazalo se je, da se je 2000 let star boj za židovsko preživetje končal v državi naselbin, ki ji vlada nemoralna skupina skorumpiranih kriminalcev, ki so gluhi za svoje državljane in sovražnike. Država brez pravice ne more preživeti. Vse več Izraelcev to spoznava, ko svoje otroke sprašujejo, kje mislijo živeti čez 25 let. Otroci jim priznavajo, da ne vejo. Odštevanje konca izraelske družbe se je pričelo.«

Izraelec, ki je želel ostati neimenovan, je Washington Postu povedal, zakaj se je po dvajsetih letih bivanja v Izraelu preselil nazaj v ZDA:

»Gospodarstvo je obupno. Starši svojih otrok ne spuščajo ven. Plaža velja za varno, bar ali restavracija pa ne. Vožnja z avtobusom para živce. Opazuješ vsakogar. Za nekatere, posebej tiste na levici, je Izrael postal disfunkcionalna družba. Vlada ne more zaščititi svojih državljanov. Korupcija je endemična. Verski fanatiki imajo premočan vpliv in njihova vizija Velikega Izraela širi naselbine v Gazi in na Zahodnem Bregu.«

Izraelska vlada se tako trenutno ukvarja z zelo resnim problemom. Obstoj obljubljene dežele je pod vprašajem. Lansko leto se je v Izrael priselilo le 23.000 ljudi; gre za najnižjo številko od leta 1989. Ljudje se kvečjemu izseljujejo. Četrtina Judov ameriškega porekla, ki je v Izrael prispela po letu 1989, je že odšla. Po vladnih podatkih danes v tujini živi že 760.000 Izraelcev, za razliko od 550.000 tri leta nazaj. Načrt vlade, da bo do leta 2010 v Izrael pripeljala še milijon Židov, se tako danes zdi le še kot votla utopija. Pravzaprav gredo stvari v nasprotno smer. Število Arabcev, živečih v Izraelu, naj bi se do 2010 izenačilo s številom Judov. Leta 2030 pa naj bi bilo Arabcev že dvakrat več kot Judov.

V najvišjih vladnih krogih poteka žgoča debata, kaj storiti. Ultraverski ministri vztrajajo, da Izrael ne bi smel sprejeti vsakogar. Zagovarjajo doktrino verskega prava, po kateri Žid lahko postane le tisti, ki se spreobrne v judovsko vero, in tisti, čigar mater je Židinja. Nekaj časa nazaj je na primer izbruhnil škandal, ko rabini v Tel Avivu niso dovolili pokopa treh izraelskih fantov ruskega porekla na judovskem pokopališču, ker njihove matere niso bile Židinje.

Na drugi strani pa je Ariel Šaron opozarjal na demografsko stanje v državi in se zavzemal za razširitev židovskega statusa. Toda tudi ti dramatični poskusi ne bodo spremenili stanja v Izraelu. Šaronove sanje o povečanju populacije so zadušila njegova impotentna dejanja, ki so izvirala iz sovraštva in nerazuma.

(Erik o antisemitizmu)

Vedno več Izraelcev vidi rešitev v izselitvi. Ljudje pred svojim odhodom prodajajo pohištvo in druge stvari, vendar o svoji odločitvi neradi govorijo na glas. Pritisk je zelo hud. Vrnitev v obljubljeno deželo je namreč osnovno vodilo sionizma. Yitzhak Rabin, leta 1995 ubiti premier, je Jude, ki so emigrirali iz Izraela, označil za »najnižje med paraziti.«

Christine Shalev je s svojo triletno hčerko odšla v Kanado, kamor se je v letu 2003 izselilo 6000 Izraelcev. Pred odhodom je povedala:

»Izrael razpada in dovolj je dovolj. Tukaj se počutim ujeto in upam, da bom v Kanadi našla svojo svobodo.«

Rekli boste, da je gospa Shalev izgubila potrpljenje. Toda če vprašate njo, vam bo verjetno povedala, da je zgubila upanje.

GLASBA:

Argumentacijski kotiček

Karikirana svoboda

Članek »Mohamed vas gleda« v tedniku Mladina je postal razvpit s pomočjo predsednika države: ta se je namreč muslimanom opravičil za v njem objavljen faksimile karikature preroka Mohameda, povzet iz danskega časopisa. Čeprav se je – kakšna emocionalna tenkočutnost – predsednik na naslovnici tednika v podobi preroka znašel kar sam. Novinarka Mateja Hrastar v preglednem članku opisuje zaplet glede natečaja karikatur Mohameda v danskem časopisu, ki jim je sledil val ogorčenj in tudi nasilnih protestov. Pri tem navija za nekakšen »quid pro quo« glede medsebojnega kulturnega spoštovanja in dolžnosti. Svoje besedilo zaključi s tem pozivom: »Če se jaz kot nemuslimanka v znak spoštovanja do druge kulture na arabskih ulicah zakrijem, pričakujem, da ta vera spoštuje postulat moje kulture, ki govori o svobodi govora.« (Mladina, 6. 2. 2006)

Misel o vzajemnem spoštovanju in enakosti ravnanja se zdi prepričljiva le na prvi pogled. Najprej sumarno navedimo nekaj značilnosti obeh ravnanj: novinarkin zakriti sprehod po arabskih ulicah ni nujno rezultat njenega spoštovanja do tamkajšnje kulture. Če plačujem davke, s tem še ne izkazujem nujno rešpekta ne do države ne do davčnega urada. Po drugi plati razumevanje muslimana za humorne načine svobodnega izražanja še ne pomeni, da jih ta mora spoštovati. Zatorej omilimo povedano: oba lahko sprejemata kulturno drugačnost, ne da bi jo nujno spoštovala.

No, tudi glede sprejemanja ne obstaja kakšna posebna simetrija, ker je vsebinska razlika očitna: nošenje pokrivala za ženske je kulturna posebnost islamskih držav, medtem ko smešenje in ironija nista kakšen poseben postulat evropske. Tega si vsaj želimo. Pri odsotnosti prvega verjetno ne bi šlo za namerno žalitev, v drugem so bile karikature rezultat natečaja, ki je sicer resda pozival le k »slikanju« Mohameda, vendar je bilo to del »raziskave« o mejah svobode govora po nekaterih konfliktnih dogodkih, ki so nekatere pisce in umetnike napeljali v avtocenzuro. V imenu svobode izražanja so se avtorji zavestno odločili in smeli računati tudi na reakcije verske užaljenosti. Mar ni razsvetljenska omika Evropejcev tudi sprejemanje drugačnosti in računanje z njo, ne le svobodno izražanje?

Novinarka je torej zagrešila sicer ne tako očitno zmoto napačne analogije: primerjala je dve situaciji in na podlagi prepričanja, da sta primerljivi, terjala enako postopanje za obe strani. Omenimo še eno podrobnost: v danem primeru »spoštujemo« kulturne vzorce drugih le za čas, ko smo pri njih. Kako malo jih nekateri zares, nas spomni lanska francoska izkušnja o istem: zakonska prepoved nošenje muslimanskih rut v njihovih šolah. Spoštovani verske simbole le na tujem teritoriju, doma pač ne, je nevaren precedens za tiste, ki zagovarjajo evropske razsvetljenske ideale.

GLASBA:

Naj bo za današnjo oddajo dovolj. Naužili smo se nekaj razmišljanj, ki jih o tej in podobnih tematikah v širše dostopnih in popularnih medijih ne slišimo ravno pogosto.

Če ne bo kakšnih nepredvidenih težav, vas bomo v oddaji ob tednu osorej pogostili s podobno kritičnim, morda nekoliko bolj akademskim diskurzom o vprašanju etičnosti vojne.

Za vsa razmišljanja, ki vam jih morda sprožajo v oddaji prestavljene tematike, so vam kot vedno na voljo naše spletne strani, ki ste se jih vabljeni posluževati, kar se da pogosto in seveda s pravo mero kritične fantazije.

Današnjo oddajo smo kot običajno pripravili…

AVIZO