22. 10. 2008 Oddaja Zofijinih

Oddaja 22.10.2008

Spoštovani, ponovno dobrodošli v oddaji Zofijinih. Kot vedno se tudi letošnje jeseni lotevamo ambiciozno in s celo kopico novosti. Novi je termin, v katerem nas lahko spremljate, deloma je nova tudi ekipa, ki bo v prihodnje pripravljala oddajo, nov pa je seveda tudi program, ki čaka na vaša ušesa.

V središču naše dejavnosti skozi celo letošnjo jesen pa vse do robov pomladi, bo Šola politične pismenosti, projekt, ki smo ga zastavili interdisciplinarno. Podrobnosti vam bomo predstavili že v današnji oddaji. Ob tem vam bomo prebrali tudi zdaj že tradicionalni jesenski manifest za filozofijo, nagovor, ki začrtuje nove poglede na filozofijo kot vedo, ki ne bo več le akademski privesek učenosti, pač pa del našega vsakodneva. Predstavili vam bomo nekaj aktualnih napovedi, za zaključek oddaje pa vam bomo v rubriki Filozofija skozi čas predstavili še finskega logika, Georga Henrika von Wrighta.

Naj bo letošnja jesen priložnost za prve korake v kritično mišljenje in filozofijo tudi za vas. Oddaja Zofijinih naj vam na tej poti služi kot smerokaz.

GLASBA:

Manifest za filozofijo – Jesen 2008

Zamisel

»Die Philosophen haben die Welt nur verschieden interpretiert, es kömmt drauf an, sie zu verändern.«

Thesen über Feuerbach (1845)

Karl Marx

Vsi smo filozofi, vsi imamo določene vrednote in določene predstave o svetu. Torej vsi na nek način nagovarjamo večna filozofska vprašanja, četudi si tega morda nočemo priznati. Vsi razmišljamo. Tako ali drugače. Eni se tega zavedamo bolj, drugi spet manj. Dve vprašanji pri tem procesu izstopata in si jih skoraj zagotovo, tudi povsem zavestno, vsak kdaj zastavi: »kako naj delujem« in »kaj obstaja«, tretje vprašanje se postavi takoj ko ozavestimo katero od prvih dveh, namreč, »kako sploh kaj vem«.

Nekoč, že zelo dolgo tega, so bili naši predniki živali in so počeli stvari, ki so se jim pač zdele naravne, brez da bi pri tem opazili ali bili posebej pozorni na to kaj počnejo. Potem so nenadoma pridobili sposobnost spraševanja »zakaj se stvari dogajajo kot se«. Zavedli so se samih sebe in svojih dejanj. To ni bil tako veliki skok kot bi se morda zdel na prvi pogled. Spraševati se zakaj se stvari zgodijo kot se, je v prvi vrsti stvar tega, da postanemo malo bolj zavestni različnih aspektov svojega obnašanja. Žival, ki je na lovu, sledi vonju in se obnaša kot da se zaveda, da je njen plen ravnokar prečkal določeno pot. Tovrstna vednost o povezavah je lahko zelo uporabna: pove nam kaj lahko pričakujemo. Če vemo, da se je A zgodil zaradi B, lahko izboljšamo svoj nadzor nad življenjem. Veliko teh povezav živali in ljudje sledimo podzavestno. Prakso lahko, ko se je enkrat zavemo, koristno razširimo na zavestno postavljanje vprašanj, ki nimajo v naprej vgrajenih odgovorov. Seveda nikoli ne more biti zagotovila, da bo ta splošno koristna tendenca vedno takšna, še manj, da se bo obrestovala takoj. Vprašanje zakaj plodovi padejo iz drevesa, kmalu vodi človeka, da strese drevo. Vprašanje zakaj oziroma zakaj ne dežuje, pa nas popelje na povsem novo raven, še posebej, če je motiv za tem vprašanjem misel: »ali lahko kako vplivamo na vreme«. Pogosto na stvari dejansko lahko vplivamo in zelo koristno je, da ko stvari zaidejo v napačno smer, razvijemo navado spraševanja, v stilu, ali se je nekaj zgodilo zaradi nas ali preprosto zato, ker so nas premagali vplivi onkraj naše zmožnosti obvladovanja. Ta uporabna navada je verjetno ustvarila misel, da je suša na nek način naša krivda – iz tega so verjetno naši predniki izpeljali vprašanje – »kakšna je bila ta napaka, kaj smo naredili narobe?« Vzcvetela je ideja, ki nam je koristila v otroštvu: obstajajo roditelji, ki delajo za nas določene stvari, ki jih mi ne zmoremo, vendar samo, če smo pridni in niso jezni na nas. Če obstajajo bitja, ki odločajo ali naj dežuje ali ne, ali jih ne bi bilo dobro pridobiti na svojo stran? Samo to je bilo potrebno, da se je človek podal preiskovati naravo in vero v nadnaravno. Tako so naši predniki razvijali svoje mentalne sposobnosti in povečevali svojo moč, hkrati pa so se znašli soočene z različnimi možnostmi in skrivnostmi. Življenje je postavljalo množico vprašanj, ki bi pred tem ostala brez odgovorov. Vse to se je dogajalo postopoma in počasi, a kljub temu je bil to največji šok, ki ga je naša vrsta kdaj doživela. Nekateri, ki razmišljajo bolj v intelektualnih kot bioloških terminih, menijo, da je to iz nas sploh naredilo ljudi.

GLASBA:

Filozofijo skušajte razumeti kot odziv človeštva, ki poskuša okrevati po tej »krizi« zavedanja. Razmišljanje na ta način vas bo zavarovalo pred običajnimi napakami. Ena je recimo ta, da je filozofija ozka dejavnost, ki se dogaja samo na univerzah ali manj absurdno, samo v določenih dobah ali kulturah. Druga, podobna prvi pravi, da je filozofija neke vrste intelektualna igra, ki ne odgovarja nobeni pravi potrebi. Na pozitivni strani argumenta vas prepričanje o filozofiji lahko vodi do upravičenega pričakovanja, da zgodovina filozofije vsebuje fascinantne epizode, ki gotovo lahko prispevajo k temu, da se nekdo nad njo navdušuje. To je nekakšna odprta nikoli zaključena avantura, pa če nam je všeč ali ne.

Z tem ko definiramo filozofijo pravzaprav ničesar ne pridobimo, ker je vsaka definicija veliko preveč omejena in s tem prej škodljiva kot koristna. Filozofija, kot veda je lahko predmet študija ali ignorance, v vsakem primeru zajema širok spekter tem, ki zrcalijo številna življenjska vprašanja. Filozofiji se je v življenju izjemno težko ogniti. Pomislimo na nekoga, ki meni, da je filozofija nekoristna. Za začetek, to ugotovitev mora podati glede na neki sistem vrednot, ki jih goji. Kot drugo, če želi argumentirati svojo trditev, mora govoriti o tem zakaj je nepotrebna. Za to bo moral govoriti o določenem tipu mišljenja ali o človekovi nesposobnosti, da dojame določena vprašanja, kar pa je že samo po sebi dejanje filozofije. Namesto, da bi zavrnil filozofijo, pravzaprav postane samo še en glas v polju filozofije; res je sicer, da skeptičen glas, vendar teh skozi zgodovino človekove misli nikoli ni primanjkovalo. Če se zavzame za tezo, da ljudje pač nismo sposobni dojeti nekaterih vprašanj, potem to ni nič kaj koristno odkritje, pomislite samo kako drugačen bi bil svet, če bi bili vsi prepričani, da ljudje pač nismo sposobni odgovarjati na določena vprašanja. Kot recimo na vprašanje kaj legitimira politično avtoriteto, da izvaja svojo oblast, z drugimi besedami, kaj če noben od nas ne bi verjel, da obstaja kakšen dober ugovor anarhistu? Takšen svet brez odgovorov bi lahko bil boljši ali slabši, tega zagotovo ne moremo vedeti, a da bi bil drugačen, je onkraj vprašanja. Še en, tokrat nasproten ugovor zoper filozofijo se nanaša na njeno vrednost. Ta meni, da je filozofija preveč nevarna, da bi se z njo ukvarjali. Nietzsche je recimo filozofa imenoval »strašen eksploziv, pred katerim ni nič varno«. Običajno se ta argument uporablja za pobijanje nasprotnih filozofij in kot svarilo pred drastičnimi spremembami. Morda se vam bo zdelo, da je mnogo ljudi, katerih filozofija ni vredna diskurza, niti v primeru, če gre za skeptično pozicijo, ki smo jo opisali. To drži, pri tem pa še vedno ne bi mogli reči, da takšni ljudje nimajo filozofije. Daleč od tega, to pomeni samo to, da v filozofiji še niso »dozoreli«, kar pa še ne pomeni, da ne ponujajo ničesar vrednega.

GLASBA:

Če je filozofija tako blizu nam, zakaj se večini dozdeva, da je nekaj izjemno težko razumljivega in čudnega? Ne motijo se, nekaj filozofije je zares težko razumljive in čudne, tudi veliko najboljše filozofije se sprva zdi takšne. To je zato, ker najboljša filozofija ne našteva preprosto novih dejstev, ki jih lahko že v naslednjem koraku uporabimo kot informacije, ali izumlja novih »maksim«, ki jih lahko takoj nato uporabimo, ampak »uteleša« sliko sveta oziroma vrednot, in razen, če so te že kar vaše, jim je usojeno, da se vam zdijo tuje. Nekatera filozofija nam je zelo blizu, ne glede na to kdo smo ali od kod prihajamo, potem pa je seveda tudi takšna, ki to ni, in je zelo odtujena vsakemu od nas. Bili bi zelo razočarani, če ne bi bilo tako, saj bi to pomenilo, da smo ljudje intelektualno precej monotona bitja.

In čemu služi filozofija? Veliko preveč je različnih filozofij, da bi na to vprašanje lahko odgovorili z enim samim odgovorom. A gotovo lahko rečemo, da je filozofija v glavnem namenjena nekakšni »odrešitvi« (v najširšem možnem pomenu besede). Kaj razumemo pod »odrešitev« in odrešitev od česa, je zelo odvisno od posamezne filozofije. Budist vam bo recimo dejal, da je smisel filozofije lajšanje človekovega trpljenja in doseganje razsvetljenja. Hindujec vam bo povedal nekaj podobnega, čeprav z drugačno terminologijo. Oba bosta govorila o pobegu iz domnevanega kroga smrti in ponovnega rojstva, v katerem posameznikove moralne sodbe določajo njegovo prihodnjo življenjsko formo. Epikurejec, če dandanes še kašnega najdete, bi se temu posmehoval, ponudil pa bi vam recept, kako v tem vašem enem in edinem življenju maksimizirate užitek in minimalizirate trpljenje. Ni vsa filozofija takšna, da bi izhajala iz napetosti med življenjem in smrtjo. A večina filozofije, ki se je obdržala, je prišla iz kakšne trajne življenjske tesnobe ali globoke vere v nekaj. Indijska klasična filozofija recimo kaže oster boj za prevlado med Budizmom in Hinduizmom. Bitka za ravnotežje med človeškim razumom in božjim razodetjem se je odvijala skozi stoletja. In veliko se je odvija še danes. Slavna politična teorija Thomasa Hobbesa nas poskuša učiti lekcije, ki se jih je sam naučil od Angleške državljanske vojne. Descartes in mnogi njegovi sodobniki so želeli odstraniti srednjeveško miselnost, ki izvira globoko dva tisoč let nazaj v delih Aristotela, in narediti prostor za moderno dojemanje znanosti. Kant je iskal način kako povečati avtonomijo individuma vpričo neliberalnih in avtokratskih režimov svojega časa. Marx je želel osvoboditi delavski razred revščine in težkega dela, feministke vseh obdobij pa so želele izboljšati položaj žensk. Nihče od naštetih ni reševal malih ugank, v debato so vstopali z namenom, da spremenijo pot civilizacije.

GLASBA:

Področja filozofije so se skozi zgodovino filozofije vedno spreminjala, tudi če pri tem niti ne omenjamo dejstva, da verjetno ni bilo časa, ko je ta beseda vsem pomenila isto. Pred kratkim se ji je recimo zgodilo nekaj zares čudnega. Na eni strani je postala tako široka, da je že skoraj nesmiselna. Recimo, ko že skoraj vsaka organizacija govori o sebi, da ima nekakšno svojo »filozofijo«. Po drugi strani pa je postala izjemno ozka. Veliki faktor pri tem je bil razvoj naravoslovnih znanosti. Ko neka raziskava postane disciplina z jasno zastavljenimi metodami in jasno dogovorjeno vsebino, se kmalu loči od tega, kar je bilo prej znano kot filozofija in gre svojo pot, kot na primer fizika, kemija, astronomija, psihologija itd. Tako nabor vprašanj za ljudi, ki sebe smatrajo za filozofe, kopni. Filozofija ostaja pristojna za vprašanja, za katere ne vemo kako jih bolje formulirati, ki jim ne znamo najti drugega ustreznega mesta. Ta množica cvetočih disciplin neizogibno v igro prinese še en faktor, in sicer specializacijo znotraj Univerz, kar ustvarja še dodatne priložnosti, da filozofijo dojemamo še bolj ozko. Filozofski oddelki na Univerzah so običajno precej majhni. Posledično je takšna tudi širina njihove strokovnosti, ki pogosto kroži okrog določenega (včasih tudi povsem lokalnega) akademskega trenda – včasih jim kaj drugega tudi ne preostane, sicer ne bi niti obstali. Ob tem so dodiplomski programi precej kratki in morajo zato na račun površnosti, biti vsebinsko precej selektivni. Torej je predpostavka, da je filozofija to, kar učijo na Univerzah, čeprav zagotovo ne docela napačna, tudi precej omejena in zavajajoča in bi se je morali kadar se le da, izogibati.

Del razloga zakaj je določen del filozofije ostal nespremenjen od svojega nastanka je v tem, da je bila napisana z namenom in iz občutka, da je takšno sporočilo potrebno v dobro človeštva. To strast kot tudi inteligenco v teh tekstih zlahka prepoznamo. Ni razloga zakaj tudi danes filozofski teksti ne bi bili takšni in nekateri tudi so. A ob tem se moramo zavedati, da je večina teh tekstov napisanih s strani poklicnih filozofov, katerih preživetje in kariera je odvisna od tega, da nekaj napišejo o filozofiji. Nič posebnega se ne da izpeljati iz tega argumenta, nenazadnje sta bila recimo tudi Kant in Hegel profesionalna filozofa. Iz tega gotovo ne izhaja, da njun interes za filozofijo ni bil pristen. Gotovo pa to lahko pomeni, da je ob različnih razlogih za filozofski interes nekaj tudi takih, ki bi jim lahko rekli »umetni«. Rekli smo, da so filozofi vstopali v debato za to, da bi spremenili pot civilizacije, ne za to, da bi reševali male uganke. Toda v svetu današnje profesionalne filozofije lahko najbolj briljantne ugotovitve o tovrstnih ugankah avtorja pripeljejo zelo daleč – skušnjava in pritisk, da bi pisali o teh majhnih ugankah je zato toliko večji, civilizacija pa gre med tem svojo pot. To gotovo ne more biti obsodba prav vsega, kar danes prihaja iz Univerzitetnih filozofskih taborov. Lahko pa je dobronameren nasvet nekomu, ki dela prve korake v svet »ozaveščene« filozofije.

Če listate skozi zadnje filozofske knjige ali skozi strogo strokovne filozofske časopise in ne morete prav dobro razbrati njihovega bistva, ne poskušajte svoje reakcije prenesti na celotno filozofijo. Možno je, da gledate detajl neke veliko večje slike, ki je še niste razbrali. Lahko pa je res seveda tudi, da dejansko prebirate nek filozofski ekvivalent kakšnega šahovskega problema, nekaj skrajno inteligentnega, a v osnovi brez vsakega širšega pomena. Filozofija je široka kot življenje, njena številna in množična literatura je dokaz tako za njene številne intelektualne pregrehe kot za številne intelektualne kreposti. Želeti si, da bi bilo kaj drugače, bi bilo precej blizu temu, da bi si želeli, da ljudje sploh ne bi imeli uma.

Kritična misel, ki je temelj filozofije, bo v jedru dejavnosti Zofijinih tudi letošnjo jesen. Pripravili bomo »Šolo politične pismenosti«, v kateri bomo odprli tudi prenekatero predstavljeno filozofsko vprašanje in dilemo, predvsem pa take, ki imajo neposreden odmev v naših življenjih. Take, ki usmerjajo naše vsakodnevne prakse, pa se nam zdi, da nad njimi nimamo več nadzora. Pokazali bomo, da temu ni tako in tudi kako lahko svoje življenje ponovno vzamemo v »roke«. Ob tem bo, kot je vsa leta že običaj, potekal tudi ciklus predavanj in drugih spremnih prireditev, ki bodo dobrodošlo dopolnilo ideji »Šole politične pismenosti«. Ne pozabimo na različne medijske prilike, preko katerih bomo ponovno skušali posredovati del bogate intelektualne aktivnosti v mestu Mariboru, Sloveniji pa seveda tudi širše. Vse to bo zahtevalo precej časa, truda in tudi ljudi. Vsem, ki se jim ta poziv zdi dovolj blizu, da se čutijo nagovorjene, naj ne oklevajo in naj stopijo z nami v stik. Skupaj bomo projekt vnašanja filozofije in kritičnega mišljenja v naša življenja, gotov opravili lažje.

Deloma povzeto po uvodniku v »Philosophy: A Very Short Introduction«, angleškega filozofa dr. Edwarda Craiga

GLASBA:

Zamisel

»Mi smo tisti, na katere smo čakali«

Pregovor Indijancev Hopi

Šola politične pismenosti

Zamisel

»Dolžan ni samó, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan!…«

Simon Gregorčič

Po Aristotelu je človek politično bitje in za normalno delovanje potrebuje skupnost. Politika oziroma ukvarjanje z javnimi zadevami je bila za stare Grke ena izmed najpomembnejših dejavnosti, s katero bi se moral ukvarjati vsak človek. Apatija do političnega kot takega je trend, ki v naši družbi postaja že skoraj pravilo. Mladi večinoma ne volijo, kaj šele, da bi pomislili na kakšen drugi način političnega udejstvovanja. Stanje pri starejših ni veliko boljše. Razlogi za to so večplastni. Deloma jih lahko najdemo v »okuženosti« pojma politike, ki je iz svinčenih časov komunizma ohranil prizvok indoktrinacije in pranja možganov. Drugi razlog je vsesplošno prisoten cinizem, ki se kaže v mnenju večine, da so vsi politiki enaki, da nobenemu ne gre zaupati in da gre pri odločitvi na volitvah le za vprašanje kdo bo manj nakradel. Najslikovitejše to stanje izraža reklo: »Politika je kurba!«

Ker živimo oziroma bi naj živeli v demokraciji, kjer vlada ljudstvo in so predstavniki oblasti le naši zastopniki, ki jim podeljujemo mandat, da za določen čas v skladu z interesi javnosti izvajajo našo skupno voljo, se moramo vprašati, ali nismo za stanje, katerega smo pripravljeni tako strogo kritizirati, odgovorni kar sami? Vsak izmed nas ima pravico in morda celo dolžnost, da skozi politiko soustvarja skupnost, v kateri želi živeti. Če se ne potrudimo, da bi stanje, ki ga kritiziramo poskušali spremeniti na bolje, izgubimo pravico do kritike.

Politiko moramo razumeti širše kot le dejanje izvolitve svojega predstavnika. Kot državljani in svobodni subjekti lahko svoje mnenje izrazimo skozi medije, javno besedo, neposredno akcijo, protest, umetnost in – če vse drugo zataji – tudi z državljansko nepokorščino. Seznam možnosti upora se tukaj ne konča in skozi ustvarjalnost lahko vsak dan na novo izumljamo nove oblike upora. Veliki liberalni filozofi, kot so John Locke, David Hume in John Stuart Mill, so si skozi vse svoje življenje prizadevali in naši predniki so se morali boriti, da imamo danes legitimno možnost odstaviti in kaznovati oblast, če ta ne zastopa naših interesov ali krši v ustavi zapisana načela. Z apatijo in cinizmom, zaradi katerih teh sredstev ne uporabljamo, kažemo zaničevanje do tradicije demokracije in truda naših prednikov. Če današnjo družbo presojamo z merili starih Grkov, smo družba nevednežev, ki zanemarja najpomembnejše zadeve. Če se za nasvet obrnemo še k modrosti plemena Hopijev, ki smo jo lahko slišali v uvodu, se moramo zavedati, da namesto nas nihče ne bo ustvaril pogojev za boljšo družbo in svetlejši jutri.

Šola politične pismenosti ponuja dva pomembna elementa za kritične in odgovorne posameznike. Teoretično znanje, ki ga lahko posameznik uporabi za refleksijo in analizo družbe, v kateri živi, in direktno akcijo, ki je izpeljana iz teoretičnih ugotovitev in je usmerjena v poskus praktičnega spreminjana okolja, v katerem živimo, in širše družbe.

Zaključimo v eksistencialistični maniri in pozivom, da namesto iskanja izgovorov začenjamo iskati rešitve!

Zamisel

»You press a button every four years and call it democracy?«

Noam Chomsky

GLASBA:

Napovednik

Kot smo v prejšnjem prispevku napovedali in kot že ves oktober v mestu razglašamo na vsa grla, bo ob sredah med 15.10.2008 in 4.2.2009 ob 18. uri v dvorani Gustaf v Pekarni potekala »Šola politične pismenosti«. Za prijave in dodatne informacije nam še vedno lahko pišete na zofijini@yahoo.com ali pokličite na telefonsko številko 051 353 281 . Za spremljanje filmozofskih večerov, ki bodo običajno sledili delavnici ob 20. uri, je dobrodošlo osnovno znanje angleškega jezika. Šolo pripravljamo v sodelovanju z Zavodom Pekarna in Inštitutom za etiko Maribor. Medijska sponzorja sta Katedra in radio MARŠ. Več informacij najdete na naši spletni strani www.zofijini.net

Med 16. in 18. 10. 2008 bo v prostorih Rektorata Univerze v Mariboru potekal mednarodni znanstveni posvet »Pedagoški koncepti med preteklostjo in prihodnostjo«. Več o dogodku in programu preberite na spletni strani Slovenskega društva pedagogov.

Oddelek za germanistiko vabi na predavanje in seminar prof. dr. Jána Demčišáka iz Univerze Sv. Cirila in Metoda iz Trnave z naslovom »SEX – GENDER – DESIRE – Postfeministische Theorien in der Literaturwissenschaft und ihre Anwendung in der literaturwissenschaftlichen Interpretation«, ki bo v torek, 21.10., od 8.00 do 10.25 v predavalnici 2.16 in v sredo, 22.10., od 13.00 do 14.30 v predavalnici 2.15. Prireditev bo potekala v okviru programa vseživljenjskega učenja ERASMUS – mobilnost učnega osebja. Vabljeni!

Med novostmi na naši strani www.zofijini.net lahko izpostavimo prispevek znamenitega ameriškega psihologa Philipa Zimbarda, ki iz izkušnje ve kako hitro je mogoče povsem običajne ljudi spreobrniti v pošasti. V svojem predavanju se osredotoči na dogodke mučenja v iraškem zaporu Abu Ghraib, na koncu pa spregovori še o diametralno nasprotnih situacijah, ko ljudje delujejo junaško in nesebično.

Pravica do svobode govora je ena osnovnih postavk demokracije. Je v naših tako imenovanih demokratičnih državah še kaj prostora za izvajanje te neodtujljive pravice? Ali je morda taka garancija utopistični ideal? V letu 2002 so se po teritoriju Italije, kot odziv na pomanjkanje dostopa publike do televizije in kot nasprotovanje oligarhičnim metodam kontrole nad najbolj vplivnim medijem, pričele širiti piratske lokalne televizije. Na naši strani si lahko ogledate kratki film »Interferenca« režiserke Zoe D’Amaro, ki skozi osebne izkušnje članov »Orfeo TV«, piratske postaje, ki je to gibanje vzpodbudila, raziskuje zanimivo zgodbo o tej svojevrstni »ulični televizijski mreži«

Raziskovalni kotiček tokrat namenjamo kratkemu, čeprav izčrpnemu, pregledu odnosa med dvema danes dominantnima medijskima formama – televizijo in internetom, ki je nastal konec lanskega leta v sklopu ene od TED konferenc. Peter Hirshberg, specialist za marketing in dolgoletni sodelavec različnih pionirskih projektov v Silicijski dolini, zelo živo prikaže zgodovino razvoja telekomunikacij, računalnika in televizije, ki se v današnjem času tako presodno združujejo v en sam, medijsko polje dominirajoči medij.

V sklopu Zofijine bodice pa preberite tudi javno izjavo Zofijinih z naslovom »V podporo Pekarni, kakršna je in kjer je«.

Vabljeni k spremljanju naše spleten postaje.

GLASBA:

Filozofija skozi čas

Finski logik Georg Henrik von Wright je za logiko pomemben kot utemeljitelj moderne deontične logike, v filozofiji znanosti pa zaradi reafirmacije in dopolnitve metode induktivnega spoznanja, poznan pa je še kot eden najpomembnejših interpretov Wittgensteina.

Rojen je bil 14. junija 1916 v Helsinkih v družini s škotskimi koreninami iz 17. stoletja. Že zelo zgodaj sta se pokazali njegova nadarjenost za matematiko in opazovanje narave. V zgodnjih najstniških letih je težko zbolel in si čas zdravljenja krajšal z učenjem predvsem matematike in naravoslovnih znanosti, od filozofije pa je prebiral Schopenhauerja in Nietzscheja. Kar je morda malo nenavadno za dečka starega 12 let.

Leta 1934 se je vpisal na Univerzo v Helsinkih, kjer je mimo zahtevanega kurikuluma pod mentorstvom univerzitetnega profesorja filozofije Eina Kaile dobil spodbudo za študij logike in sodobne analitične filozofije. V avtorsko filozofskem smislu lahko tukaj izpostavimo ukvarjanje z Carnapom in Wittgensteinom. Leta 1937 je pri enaindvajsetih letih poskusil navezati stike z Dunajskim krogom, a mu je načrte preprečil znameniti »Anschluss«. Da so tako mladi ljudje iskali bližino z intelektualnim Dunajem ni nič nenavadnega, če vemo, da je Gödlu uspel preboj, ko je star šele 25-let sesul ves program Dunajske šole, ki so ga tako vneto zagovarjali stari filozofski mački. Ker pa so nacisti zasedli in priključili Avstrijo Nemčiji, je podobno kakor številni člani Dunajskega kroga z nekaj dobrimi vezami in priporočili pristal na Univerzi Cambrige, v Wittgensteinovi bližini, srčiki filozofskega plemstva. Kljub skromnemu znanju angleščine, ga je pod okrilje vzel še en uveljavljen predstavnik logičnega pozitivizma, Charles Dunbar Broad. Dolgo želeno in pričakovano srečanje z Wittgensteinom je bilo zanj popolno razočaranje, ker je zamudil polovico predavanj, Wittgenstein pa je zahteval tekočo prisotnost skozi semester. V naslednjem semestru je mlademu von Wrightu uspelo pritegniti Wittgensteinovo pozornost, ki je v njegovi intelektualni prožnosti spoznal svojega naslednika. 31. maja 1941 je promoviral z doktorsko tezo »Logični problemi indukcije« in se istega dneva tudi poročil. Toda ne z Wittgensteinom.

Med vojno je svojo podporo izražal Nemčiji, predvsem zaradi nacionalnega strahu pred Sovjetsko zvezo. Vrnil se je na Finsko, kjer je z 25-imi leti dobil profesuro. Leta 1948 ga je Wittgenstein povabil nazaj v Cambridge in mu prepustili v vodenje svojo katedro. Prvi dosežek, s katerim je upravičil svoje nasledstvo pri Wittgensteinu, je bila študija o logičnih relacijah med normativnimi izjavami – ali po domače – deontična logika. Leta 1951 pa je sledila dopolnitev doktorske študije o indukciji in verjetnosti, s katero je ponovno po Francisu Baconu in Johnu Stuartu Millu, v središče filozofskega ukvarjanja postavil sam pojem indukcije v razmerju do znanstvenega spoznanja.

Po Wittgensteinovi smrti se je brez vplivnega zaščitnika raje pravočasno vrnil v domovino, kjer je nadaljeval s svojo burno akademsko kariero. V nadaljnjem filozofskem ukvarjanju je poskušal najti kompromis med dvema najbolj uveljavljenima filozofskima paradigmama: analitično filozofijo in hermenevtiko. Slednja ga je tudi povlekla na področje literarne kritike, kjer mu je z objavo študij o Dostojevskem in Tolstoju prav tako uspel intelektualni preboj. Po drugi strani pa je postajal vedno bolj skeptičen in pesimističen glede prihodnosti znanosti v moderni družbi. Destruktivnost racionalizirane modernosti je podobno kot Oswald Spangler smatral za znamenje že doseženega vrha civilizacije in njenega neizbežnega družbenega razkroja. Njegovo najbolj poznano delo iz poznega obdobja je «Mit napredka«, ki je nastalo pod močnim vplivom Frankfurtske šole.

Skratka, Georg Henrik von Wright velja za vsestranskega filozofa, ki je pustil prepoznavno sled svoje filozofske modrosti na vsakem filozofskem področju, ki je pritegnilo njegovo zanimanje.

Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net

GLASBA:

Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Srečno!

Avizo