AVIZO
Spoštovani publikum!
Po tednu filozofije, ki smo ga primerno, tako v mestu kot v naši oddaji, obeležili z vprašanjem o odgovornosti intelektualca, vam danes v razmislek ponujamo eno osnovnih kognitivnih vprašanj našega bivanja, vprašanje osebne identitete. Kaj ali kdo je »jaz«? Ali jaz ostane jaz, tudi če ga razgradimo in potem ponovno sestavimo? Je kopija enaka originalu? To so le nekatera vprašanja, ki si jih v današnjem osrednjem prispevku pod naslovom »Osebna identiteta«, zastavlja njen avtor Mitja Godnjavec. Ob zaključku oddaje pa vam bomo v rubriki »Filozofija skozi čas« ponovno ponudili vpogled na nekatere zgodovino filozofije zaznamujoče novembrske dogodke. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
GLASBA:
OSEBNA IDENTITETA
Pripravil Mitja Godnjavec
Na prvi pogled je vprašanje osebne identitete zelo preprosto; zdi se, da kaj dlje od formule jaz sem jaz, niti ni možno razmišljati. Pa je res tako?
Na začetku si poglejmo zagato s Kolumbovo ladjo. Seveda je moral Kolumb svojo ladjo med potjo proti Ameriki ves čas vzdrževati, popravljati in obnavljati. Predpostavka tega miselnega eksperimenta je, da je tekom potovanja proti Ameriki posadka zamenjevala trhle deske na ladji z novimi, zavržene pa metala preko krova v morje. Tako so tekom poti počasi, a vztrajno zamenjali vsak posamezen del ladje z novim delom, tako da ob vrnitvi v Španijo ni ostal na ladji niti eden originalen sestavni del. Hkrati s Kolumbom je proti Ameriki odrinil še nek neznani pomorščak, kateri je ves čas plul za Kolumbom ter iz vode pobiral odvržene dele ter jih do povratka v Evropo sestavil skupaj na popolnoma enak način, kot so bili sestavljeni na »Santa Marii«, ladji, na krovu katere je Kolumb odrinil iz matičnega španskega pristanišča proti največjemu odkritju svojega življenja. Tako se v pristanišču nenadoma znajdeta dve enaki ladji, mi pa se znajdemo pred problemom. Katera je sedaj Kolumbova ladja? Pravzaprav je na krovu ene odrinil proti Ameriki, na krovu druge se je vrnil. In čeravno nosi ladja, s katero se je Kolumb vrnil enako ime kot ladja, s katero je odrinil, ni na njej nobenega dela, ki bi bil vgrajen vanjo ob odhodu iz matičnega pristanišča. In čeravno je tista druga ladja sestavljena samo iz delov, katere so Kolumbovi pomorščaki zmetali v vodo med potovanjem, zavzemajo popolnoma enake položaje, kot so jih imeli ob odhodu iz Španije, Krištof Kolumb ni nikoli stopil na njen, tekom potovanja sestavljen krov.
Morda je ta primer nekoliko zapleten, poskušajmo rešiti dilemo na nekem drugem primeru; na primeru človeka. Na začetku smo omenili preprosto formulo – jaz sem jaz, s katero se po vsej verjetnosti strinja velika večina poslušalcev. Pa se malo poigrajmo s to formulo.
Če vas vprašam, ali ste vi isti človek kot ste bili ob rojstvu, bo vaš odgovor po vsej verjetnosti odločen DA. Če vprašanje nekoliko spremenim ter vprašam, ali ste ista osebnost, kot ste bili ob rojstvu, boste po vsej verjetnosti najprej nekoliko oklevali. Po eni strani si boste mislili, da je odgovor enak prejšnjemu, torej da. Jasno se spominjate svojega otroštva, vsaj določenih dogodkov. Spominjate se večine pomembnejših prelomnic, prehoda iz vrtca v osnovno šolo, ko danes pogledate nazaj imate občutek, da ste že naslednji trenutek prestopili prag srednje šole, zgodilo se je to in ono, spominjate se praznovanja preteklega rojstnega dneva, spominjate se včerajšnjega kosila, danes zjutraj ste vstali, sedaj poslušate oddajo Zofijinih na radiu MARŠ. Po drugi strani vas mika nasprotni odgovor; da niste ista osebnost kot ste bili pred denimo desetimi leti. Imate toliko novega znanja, spominov, izkušenj, vaše razmišljanje se je spremenilo, v svojem življenju ste se znašli na prelomnicah, ki so zamajale temelje vašega dojemanja okolice ter odnosa do sveta; dobili ste občutek, da nimate skorajda ničesar skupnega s tistim naivnim otrokom, ki se je nekoč čudil vsemu, kateremu se je zdelo vse zanimivo in ki se je ob nevihtah skrival v materinem naročju. Ob vprašanju, če ste še vedno ista oseba se nekoliko zamislite; glede pravilnega odgovora niste več tako zelo prepričani.
Zamisel
In Bog reče Mojzesu: Jaz sem, ki sem.
2. Mojzesova knjiga (Eksodus), Sveto pismo stare zaveze
GLASBA:
Sedaj je čas za malo miselno igro. Predpostavljam, da je večina poslušalstva polnoletna; to pomeni, da so se v vašem dosedanjem življenju v vašem telesu zamenjali že čisto vsi atomi, pa ne samo enkrat, temveč večkrat. Vaše telo ne vsebuje niti enega samega atoma, ki bi bil del vas v trenutku vašega rojstva. In kljub temu trdite, da je to še vedno tisto telo, s katerim ste se rodili pred toliko leti? Seveda obstaja neposredna povezava s telesom tistega dojenčka, konec koncev so se spremembe dogajale počasi, zvezno, pravzaprav jih sprva niste niti opazili; ne obstaja točka, na kateri bi lahko rekli, da nimate popolnoma ničesar več s tistim starim telesom, ki seveda v nekem trenutku ni nehalo obstajati, namesto njega pa bi se kar iznenada pojavilo neko novo telo. Tako je telo neke vrste »Tezejeva ladja«, katero so ohranjali tako, da so vsako trhlo desko na njej zamenjali z novo; tekom let je ostajala ladja ista, a se je vseeno popolnoma spremenila. Za to, da jo ljudje kljub temu še vedno imenujejo »Tezejeva ladja« je dovolj zveznost sprememb njenih posameznih sestavnih delov.
V redu, recimo, da smo rešili problem glede spreminjanja človekovega telesa, po enakem ključu se lahko lotimo tudi reševanja problema s Kolumbovo ladjo. Kdor sprejema argumentacijo glede identitete človekovega telesa se mora verjetno strinjati tudi s tem, da je Kolumbova ladja tista, na kateri je odkritelj Amerike priplul nazaj v matično pristanišče. Pravzaprav gre za analogijo, čeravno se problema tiste druge ladje nismo še niti dotaknili, se mu bomo pa poskušali približati tako kot prej, preko ovinka.
Tokratni miselni eksperiment vsebuje podvojitev človekovih možganov. Zaradi korektnosti velja na tem mestu omeniti skrito fizikalistično predpostavko, ki pravi, da so sedež človekove osebnosti možgani, ter da so vsi duševni procesi pravzaprav stvar kemije.
S pomočjo nekega zapletenega postopka uspe znanstvenikom izdelati popolno kopijo možganov osebe X, katere nato presadijo v telo Y, kateremu so predhodno vsebino lobanje odstranili. Operacija popolnoma uspe, kopija možganov opravlja v novem telesu vse tiste funkcije, ki jih sicer v telesu X opravljajo originalni možgani. Pravzaprav se kopija možganov, poimenujmo jo kar po telesu, v katerem se nahajajo, se pravi možgani Y niti ne zavedajo, da so samo kopija originala X, ter da so bili presajeni v neko drugo telo. Ob trenutku presaditve so imeli oboji možgani v sebi popolnoma enake spomine, sposobnosti, način življenja, mišljenja, delovanja, izkušnje, izobrazbo, skratka, možgani X ter Y so bili v trenutku vsaditve kopije popolnoma enaki ter med seboj zamenljivi.
Tako se že prvi trenutek pojavi vprašanje identitete; vi kot nepristranski opazovalec seveda veste, kdo je nosilec originalnih možganov X ter kdo nosi v sebi kopijo Y, seveda pa kopija tega ne ve; če kopijo povprašate po imenu, vam bodo možgani Y suvereno ter trdno prepričano, brez kakršnega koli najmanjšega dvoma zatrdili, da so seveda originalni možgani. Tako bo tudi oseba Y zase trdila, vsaj dokler jo ne soočite s sliko v ogledalu, da je njeno ime pravzaprav X.
Naj na tem mestu še enkrat omenim skrito predpostavko, da so sedež človekove osebnosti ter identitete zgolj možgani. Poleg tega je nujno potrebno omeniti še nekaj drugih predpostavk; v trenutku, ko so znanstveniki začeli z izdelavo možganske kopije Y, so se ustavili čisto vsi procesi v originalnih možganih X, poleg tega so oboji možgani popolnoma neaktivni do konca procesa vsaditve kopije v novo telo. Po vsaditvi kopije sprožijo delovanje obojih možgan istočasno.
Težava nastane takoj po aktivaciji obojih možganov; do tistega trenutka so obojni možgani popolnoma identični, od tistega trenutka dalje pač ne več; oboji dobivajo različne signale, naj si bodo razlike med njimi še tako majhne, kot je denimo samo drugačna barva posteljnine, na kateri ležita telesi X in Y, ali katera koli druga, morda na prvi pogled še tako nepomembna malenkost, kot je denimo druga bolniška soba, druga medicinska sestra,… Od trenutka prebujenja se oboji možgani razvijajo po svoje. To pomeni, da imamo v nekem trenutku dve osebi, oziroma bolje rečeno dvoje možganov, ki se izdajajo za osebo X; obojim se seveda zdi, da je njihovo prepričanje glede lastne identitete popolnoma upravičeno ter edino pravilno. Oboji se spominjajo iste zgodovine, imajo ista znanja, spretnosti, pri čemer se kopija ne zaveda, da so njeni spomini, znanja in ostali podatki, na podlagi katerih gradi svojo identiteto, zgolj lažni. Vse, česar se možgani Y spominjajo do trenutka aktivacije so umetni spomini, od trenutka aktivacije dalje so novi spomini realni.
Mar sedaj to pomeni, da imamo pravzaprav dve enaki osebi; X ter X’? In pravzaprav sta ti dve osebi, vsaj kar se njune preteklosti tiče ena sama oseba; kot že rečeno se kopija pač ne zaveda lažnosti oziroma umetnosti svoje preteklosti. Za kopijo je njena preteklost enako realna kot je lastna preteklost realna za original. In kako naj bi kopija sploh vedela. Da je kopija? Njeni predpodvojitveni občutki so namreč enaki originalovemu; kopija je trdno prepričana, da je ona original, možgani z imenom X pa so njena kopija, katera je zaradi nesrečnega naključja, morda kot posledica malomarnosti osebja, ki je postopek izvedlo napačno, poimenovana kot X in se sedaj neupravičeno ponaša z avtentičnostjo.
GLASBA:
S tem smo prišli do pravzaprav bizarne situacije, ko imamo v nekem trenutku dve osebi X, ki sta pravzaprav samo ena oseba ali bolje rečeno osebnost, ki se hkrati nahaja v dveh telesih in katera se od nekega trenutka dalje razvija v dve ločeni osebnosti, od katerih ima vsaka popolnoma svojo ter bolj ali manj neodvisno prihodnost, življenje, izkušnje,… Nadaljujmo s tem miselnim eksperimentom; predstavljajte si, da se je podvojitvi možganov podvrgel vaš najboljši prijatelj iz mladosti, s katerim ste doživeli obilo zabavnih, srečnih, pa tudi manj veselih trenutkov. Seveda tega človeka nadvse cenite, resnično vam je blizu, ga imate radi, vendar se zaradi ogromno obveznosti, različnega načina življenja z osebo X niste videli že nekaj let. Zadnje čase ste se že nekajkrat odločili, da svojemu mladostnemu prijatelju napišete pismo, se dogovorite za kakšno srečanje ob kavi ali pivu, v sebi čutite, da imate osebi X ogromno povedati, konec koncev pa je od vajinega zadnjega srečanja minilo že ogromno časa, zato vas zanima, če je med vama še vedno prisotna tista stara, pristna prijateljska vez. Na žalost pa se je pred leti vaš stari prijatelj preselil, njegov novi naslov ste izgubili. A glej ga zlomka, enako se glede vas sprašuje tudi vaš stari prijatelj in glede na postopek podvojitve možgan, kateremu se je pred kratkim podvrgel in o katerem bi vam rad pripovedoval, se odloči, da vas prehiti ter da napiše pismo prvi. Tako vas nekega lepega dne v nabiralniku pričaka ovojnica z znano pisavo. Primete jo v roke, usta se vam razlezejo v nasmeh, nato pa vseeno še malo pobrskate z roko po nabiralniku ter zatipate še eno pisemsko ovojnico. Pogledate komu je namenjena, da ni morda za kakšnega vašega družinskega člana in presenečeni ugotovite, da je vaš naslov napisan s popolnoma enako pisavo kot na prvi ovojnici; začudite se, zakaj vam je vaš stari prijatelj poslal kar dve pismi.
Katero pismo je napisal vaš stari prijatelj iz mladosti? Na prvi pogled tega nikakor ne morete ugotoviti; v obeh so listi papirja popisani z enako pisavo, tudi vsebina obeh pisem je zelo podobna. Z naslovoma pošiljateljev si seveda ne morete pomagati, saj ste od prijateljeve zadnje selitve izgubili vse stike z njim; še tega ne veste, v katero mesto se je odselil. Na srečo sta oba pošiljatelja zapisala tudi svoji telefonski številki, na katerih sta dosegljiva, zato se odločite razrešiti dilemo s telefonskim klicem.
Med pogovorom z osebo X obujata spomine na stare čase; na neumnosti, ki sta ju skupaj počela v šoli, na zaupne pogovore o prvi ljubezni, skupaj se spominjata takšnih in drugačnih dogodkov, katere sta dala čez. Nato zavrtite številko osebe Y; tudi s to osebo obujata spomine na bedarije, katere sta skupaj počela v šoli, na zaupne pogovore o prvi ljubezni, na takšne in drugačne dogodke, katere naj bi dala skupaj čez. Bega vas, da se spomini obeh oseb med seboj ne razlikujejo niti v najmanjših podrobnostih, tako oseba X kot tudi oseba Y opisujeta pretekle dogodke tako živo, da jih v mislih nemudoma podoživite. Na podlagi opisov se ne morete odločiti, kdo je pravzaprav X in kdo Y; če odštejete razliko v glasu se vam zdi, da se obakrat pogovarjate z eno in isto osebo.
Po vztrajnem brskanju po spominu vam nato vseeno uspe prepoznati glas osebe X, drugega sogovornika pa na podlagi v pismu opisane operacije označite kot možgansko kopijo mladostnega prijatelja. Ampak vseeno se zdijo spomini osebe Y tako zelo prepričljivi, opisovanje doživetega tako živo… Naj dvigne roko tisti, ki bi v tem primeru trdil, da je vse med pogovorom opisane dogodke doživel z osebo X! Verjetno je med poslušalci dvomljivcev glede tega komaj za vzorec, če kdo sploh dvomi v resničnost spominov osebe X, se pravi osebe, katere možgani so bili podvojeni ter vsajeni v lobanjo drugega človeka. Koliko pa je poslušalcev, ki bi si upali trditi, da so tiste po spominu opisane dogodke nekoč doživeli z osebo Y? Ali morda celo z obema? Zdi se, da se z drugo ter tretjo trditvijo strinja dosti manj ljudi kot s prvo, pa čeprav je govorjenje osebe Y še tako prepričljivo. Če se temu pridruži še zunanja podoba osebe Y, ki se seveda v ničemer ne sklada s pričakovano podobo vašega prijatelja iz mladosti, potem bo zagovornikov druge ter tretje trditve verjetno še nekaj manj.
Ob tem se pojavi tudi vprašanje statusa osebe Y; ima to telo, katero pravzaprav nosi neke tuje možgane, neko tuje znanje ter tuje spomine sploh status človeka? Je do tega statusa upravičeno? Kajti čeravno izgleda kot človek, se v vseh ozirih vede kot človek ter ima vse lastnosti človeškega telesa, so možgani, kateri krmilijo tisto telo vseeno le nekakšen umeten produkt igre znanstvenikov s področja biologije in medicine. In četudi smo se odločili, da z dušo ne bomo vnašali dodatne zmede, zato smo tudi zavzeli fizikalistično stališče, nas še vedno bega dvojnost oseb. Na začetku smo imeli osebo X, ob podvojitvi ter aktivaciji možgan osebe X smo dobili pravzaprav dve osebi X, ki se je v trenutku, ko so oboji možgani dobili prve nove informacije, spremenila v dve popolnoma ločeni osebi s sicer popolnoma skupno preteklostjo, vendar popolnoma ločeno prihodnostjo. Mar sedaj ne obstajata pravzaprav dve osebi X, od katerih smo eni samo zaradi lažjega razločevanja spremenili naziv v Y? In kaj se zgodi, če se ti dve osebi nekoč ponovno srečata? Mar lahko potem rečemo, da je človek dobesedno srečal samega sebe? In če se med seboj spopadeta na življenje in smrt, zagreši potem zmagovalec takega spopada samomor ali umor? Ali kar samo-umor? Kateri od obeh si upravičeno lasti vse znanje in spomine; konec koncev se tako originalni možgani kot tudi njihova kopija upravičeno sklicujejo, če že ne na telesno pa vsaj na psihološko kontinuiteto…
Dobro, verjetno se bo večina ljudi v tem primeru oprijela ne samo psihološke, pač pa tudi telesne kontinuitete, s tem bo avtomatično izločila problem dupliciranih možganov. Seveda je to tudi ena izmed možnih smeri razmišljanja, vendar to še zdaleč ne reši vseh problemov. Na novo je potrebno premisliti status osebe Y, razmerje med originalom ter kopijo, resničnost ali neresničnost spominov, katere si lasti kopija,…
Zamisel
In jaz ne vem, kaj mislijo moje misli.
Francis Jammes
GLASBA:
Dobro, torej smo si izbrali telesni kriterij kot relevantnega kar za določanje posameznikove identitete. Povabimo torej osebo X, da se nam pridruži pri še enem miselnem poskusu; če je znanost napredovala do te mere, da lahko do zadnje podrobnosti natančno podvoji posameznikove možgane, potem si lahko predstavljamo, da je znanost napravila resnično tudi teleportacijo. Teleportacija v tem eksperimentu deluje tako, da vstopi človek v oddajnik, ki natančno posname vse informacije o popotnikovem telesu; preveri položaj tudi zadnjega atoma, zapomni si spin vsakega posameznega elektrona, skratka, oddajnik teleporta preveri vsako, še tako majhno podrobnost vstopajočega telesa, nato vse te podatke pošlje sprejemni enoti, katera iz dobljenih podatkov na novo sestavi popotnikovo telo iz sicer povsem drugih atomov vseh elementov, ki sestavljajo telo teleportiranega človeka.
Že na začetku oddaje smo namreč omenili, da se tekom življenja v človeškem telesu počasi zamenjajo čisto vsi posamezni atomi, ne samo enkrat, temveč večkrat.
Seveda je telo, ki je na eni strani vstopilo v teleportov oddajnik nemudoma uničeno, od tistega telesa vstane samo informacija, na podlagi katere teleport nekje drugje na novo sestavi poslano telo. S tem se izognemo težavi multipliciranja s teleportom potujočega človeka.
Naj vas sedaj vprašam, ali je človek, ki je vstopil v teleport isti kot človek, ki je iz teleporta nekje drugje tudi izstopil? Če ste odgovorili z DA, bi vas rad opomnil na težave glede telesne kontinuitete. V nekem trenutku je bila seveda prekinjena, originalno telo je bilo ob teleportaciji uničeno in ne obstaja več, seveda pa tudi telo, ki je izstopilo iz teleporta ni obstajalo ves čas; trčili smo ob časovno luknjo, ki je vsaj tako dolga, kolikor je minilo časa od uničenja originalnega telesa plus čas, ki je bil potreben za prenos vseh informacij o originalnem telesu, upoštevati pa moramo tudi čas, ki je bil porabljen za izgradnjo novega telesa.
Morda pa ste na vprašanje, če je človek, kateri je izstopil iz teleporta isti človek kot je vanj vstopil odgovorili z NE? V tem odgovoru se pravzaprav skriva trditev, da je bil teleportirani človek umorjen, njegovo truplo pa uničeno. Dobro, tudi to je eden izmed problemov teleportacije. Ampak kdo je potem oseba, ki je iz teleporta izstopila? Naj dvigne roko tisti, ki trdi, da je v stroj vstopila oseba X, ven pa je prišla oseba Y, katere od originala nikakor in na noben način ne morete ločiti. In če boste z osebo, katera se je dala teleportirati nekoč obujali spomine na otroška leta, si boste upali trditi, da to ni vaš mladostni najboljši prijatelj? Da je njegov status pravzaprav enak statusu osebe Y iz prejšnjega miselnega eksperimenta?
Navkljub na videz preprosti in trdni formuli, jaz sem enako jaz, se ob premisleku vprašanje o osebni identiteti hitro izkaže za trd oreh, vse skupaj pa se lahko še dodatno zaplete ob zavzetju dualističnega stališča; da človek ni samo skupek fizikalnih atomov, temveč ga dela posebnega še substanca duše, ki je netelesna, nefizična. Na koncu se lahko celo izkaže, da o osebni identiteti pravzaprav ne moremo niti vedeti niti reči nič dokončnega, da je edino, kar nam ostane pri presojanju identičnosti neke osebe, pravzaprav samo slepo zaupanje. Tako je pravzaprav težko kar koli reči tudi o avtorju tega prispevka; ga je zares pripravil Mitja Godnjavec, ali pa morda nekdo drug, ki se zanj samo izdaja?
Zamisel
Moj najljubši predmet – jaz sam.
James Boswell
GLASBA:
Filozofija skozi čas
22. novembra
… Leta 1800 je umrl judovski filozof Salomon Maimon.
… Leta 1819 se je rodila angleška pisateljica George Eliot.
23. novembra
… Leta 1919 se je rodil filozof jezika Peter Frederick Strawson.
24. novembra
… Leta 1632 se je rodil nizozemski filozof judovskega rodu Baruch Spinoza.
… Leta 1859 je bila objavljena knjiga angleškega naravoslovca Charlesa Darwina Nastanek vrst z naravnim izvorom.
25. novembra
… Leta 1773 se je na gradu Žinkova na Češkem rodil filozof, naše gore list, Jožef Kalasanc Likavec.
26. novembra
… Leta 1760 se je rodil ideolog utopičnega komunističnega družbenega koncepta, ki naj bi se uresničil z zarotniškim prevratom izbrancev, Francois Noel Babeuf.
… Leta 1990 je umrl kitajski filozof in neokonfucijanec Feng Ju Lan (Yu-Lan). Kljub temu, da je za časa komunističnega prodora na oblast bival v ZDA, se je vrnil v domovino. Med kulturno revolucijo je padel v nemilost in bil prisiljen na novo napisati Zgodovino kitajske filozofije. Po revoluciji mu je nova reformistična oblast pustila relativno visoko stopnjo avtonomnega intelektualnega ustvarjanja.
27. novembra
… Leta 1618 se je rodila princesa Elizabeta Pfalška, ki si je intenzivno dopisovala z Descartesom.
… Leta 1985 je umrl francoski zgodovinar Fernand Braudel.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Iztekla se je še ena oddaja, ki služi zorenju kritične substance. Vsi ki ji prisluhnete, vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Vabimo pa vas tudi k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.
K ponovnemu srečanju vas vabimo ob tednu osorej. Lep pozdrav!