Avizo
Vsak uvodnik je odveč. Preprosto, poglobite se v zvočno diskurzivo filozofije in mišljenja, ki smo jo za vas pripravili Zofijini….
..če boste uho previdno približali viru, na katerem sprejemate signal radija MARŠ, boste v naslednji uri prav gotovo bogatejši za perspektivo na dvoje življenjskih banalnosti…
…tisto, ki obračunava z Ameriko kot imperijem in tisto, ki se spominja Jacquesa Derridaja…vabljeni k poslušanju!
GLASBA: Marc Moulin – Inner City Blues
Že nekaj časa nam je znan rezultat zadnjih predsedniških volitev v ZDA, na katerih je Georgeu Bushu Jr. z zmago uspelo utišati kritike o nelegitimnosti prvega predsedniškega mandata in o napačni poti, v kateri da vodi to trenutno najmočnejšo politično, gospodarsko in vojaško velesilo.
V senci ponovne ali pa bolje dokončne predsedniške zmage, bomo Zofijini v naslednjem sestavku poskušali obračunati z Bushevo Ameriko kot novodobnim imperijem.
AMERIŠKO CESARSTVO
So Združene države Amerike imperij oziroma cesarstvo, podobno rimskemu ali britanskemu? Do pred nekaj leti, se je to vprašanje zastavljalo zgolj ironično in pozitiven odgovor je veljal zgolj kot zlobno natolcevanje. Z vzponom Busha mlajšega in ideologije, ki jo predstavlja, je ideja, da so ZDA svetovni vodja in hegemon, postala uradna doktrina. Nekoliko bolj zahtevna trditev, namreč, da so ZDA imperij, se je začela pojavljati tudi v člankih njegovih privržencev: da, mi smo imperij, ni nas treba biti česa sram, nasprotno, nenazadnje je o Ameriki kot demokratičnem cesarstvu govoril že Jefferson. In začela se je razprava.
Na tem mestu bi vpričo nedavno izrečene zaupnice omenjenemu hegemonu za še nadaljnja štiri leta, želeli to razpravo na kratko prikazati tudi našemu poslušalstvu.
Za začetek navedimo, da je najslavnejša knjiga z naslovom »Imperij« izpod peresa anti-globalistov Negrija in Hardta na naše vprašanje odgovorila negativno: »ZDA niti katerakoli druga nacionalna država danes ne more postati središče imperialnega projekta.«, piše že v predgovoru k omenjeni knjigi. Globalizacijsko cesarstvo po njunem mnenju leži v rokah mnoštva mednarodnih organizacij, od UN-a preko MMF-a, GATT-a, Svetovne banke do multinacionalnih družb. Po njunem, torej, ZDA gotovo niso imperij.
Čudovito je bilo, da so odkrili Ameriko, še bolj čudovito pa bi bilo, če bi jo zgrešili.
Mark Twain
GLASBA: Nina Simone – He s Got The Whole World In His Hands
Moč, denarja in kulture
Poglejmo si nekaj razlogov za pozitivni odgovor, v kolikor primerjamo ZDA danes, z britanskim imperijem iz pred dvesto let. (V tem sledimo članku Hulsmana, Polanskega in Pragera izdanem v časopisu «The national interest».)
Prvič: edinstvena vloga v svetu.
Z zlomom SZ so ZDA postale edina prava velesila na svetovni sceni. Podobno se je zgodilo tudi Veliki Britaniji po zmagi nad Napoleonom.
Drugič: vojaška in politična moč.
V sto tridesetih državah sveta imajo ZDA danes skupaj sedemsto petdeset vojaških baz. Američani predstavljajo šest procentov celotnega svetovnega prebivalstva, vendar njihovi vojaški stroški predstavljajo kar dve petine oziroma štirideset procentov vseh vojaških stroškov v svetu. Da bi sestavili ameriški vojaški proračun morate zmetati na kup proračune štirinajstih držav, ki ji na tej lestvici sledijo.
Kot piše Niall Ferguson, oxfordski in newyorški profesor zgodovine, »so ZDA ne samo imperij, marveč celo eden najmočnejših imperijev v celotni zgodovini«. Ob tem velja omeniti, da ZDA danes kot VB nekoč, svoje prijatelje in zaveznike organizira kot nekakšne pomožne šerife, ki v njihovem imenu kontrolirajo posamezne svetovne regije. Kot pove minister za obrambo Rumsfeld: »misija določa koalicijo, ne pa koalicija misije«. Z drugimi besedami, potrebujemo vas, da za nas nekaj storite, a ne boste vi tisti, ki boste odločali kaj je treba storiti.
Tretjič: ekonomska moč.
Po Fergusonovi oceni, tretina svetovnih proizvodov izvira iz ZDA. Tretina vse svetovne kupne moči je v rokah ali še bolje denarnicah državljanov ZDA. Podobno je tudi v sredini devetnajstega stoletja Velika Britanija ustvarjala okoli polovice svetovne industrijske proizvodnje. Kot je Velika Britanija tedaj vlagala ogromno energije v to, da drži odprte svetovne plovne poti, tako iz istih razlogov danes ZDA izvajajo politiko odprtega svetovnega tržišča.
Četrtič: kulturološki vpliv.
Kot je v devetnajstem stoletju VB izžarevala kulturno premoč, tako danes ZDA izvažajo svojo kulturo po celem svetu. Od pop-kulture in filmov, do znanosti in umetnosti; ZDA danes nedvomno dominirajo svetovni sceni. Kot poudarja Ferguson, danes milijarde ljudi stopa v stik z ameriškimi kulturnimi normami, skozi izvoženo masovno kulturo. Zanimivo je, da so ameriški nacionalistično navdihnjeni avtori izjemno ponosni na ta svoj vpliv in nanj tudi zelo ljubosumni. Ko se v kulturne vplive poskušajo vplesti še druge države, so v svojih odzivih lahko zelo grobi. Na primer, že več kot šest let v svetu deluje t.i. Mednarodna mreža za kulturno politiko, ki pomaga manjšim državam, da afirmirajo svojo produkcijo in se na ta način soočijo z vseprisotno ameriško produkcijo. Njihov poskus, da skozi UNESCO naredijo svojo iniciativo bolj učinkovito, so ameriški komentatorji opisali kot poskus Liliputanaca da »zveže kulturnega velikana«, kot se figurativno zapiše komentatorju Neilu Hrabu.
…lahko bi se vrnil v Ameriko (lahko bi me prinesli na nosilih), da bi tam umrl; nikdar pa ne bi tam živel.
Henry James
GLASBA:Belle and Sebastian – The Boy With The Arab Strap
Prevzemanje dolžnosti
Avtor, na katerega se najbolj naslavljamo, Ferguson, je popolnoma navdušen nad imperialnim karakterjem ZDA. Po njegovem mnenju so Američani preveč sramežljivi in Amerika preveč zavrta. Glede na to, da se ne zavedajo, da so državljani demokratičnega imperija, izbirajo popolnoma napačne odločitve. Za začetek, intervenirajo na kratki rok, največ za par let. Morali bi, kot nekoč Rimljani, nedeločeno dolgo, še bolje pa za vedno kontrolirati na novo pridobljena ozemlja. Kot drugo, trošijo veliko premalo denarja za imperialno politiko. Če hočeš oblast, dobro plačaj. Kot tretje, ne zaščitijo dovolj svojih zaveznikov in svojih klientov, kot so to počeli modri Rimljani. Seveda, ni pametno, kot pravi, v javnih nastopih uporabljati besede imperij ali cesarstvo, a treba je priznati, da to preprosto smo.
Spet klasična kraljevska laž. Moramo priznati, da nam ni popolnoma jasno kako avtor razmišlja. Svojo zgodbo je pred nekaj leti objavil v časopisu establishmenta »The National Interest«, ki je med drugim dostopen tudi na internetu na naslovu www.nationalinterest.org, na strani, ki se kar pogosto bere. Če bi ga Bush poslušal, bi moral okupacijo Iraka razglasiti za trajno, izplačati bi moral ogromne količine denarja za ureditev Iraka, ter v Iraku posvojiti in posinoviti Alawija, kot so to delali rimski osvajalci z otroci lokalnih princov. Fergusonov nasvet bi verjetno postal pravi hit. Vsi profesorji politologije, mednarodnih odnosov in prava bi njegove metode učili svojim učencem, in levičarji bi se o njem razpisali na internetu in po časopisih. Kako dolgo bi trajala takšna kraljevska laž?
Izgleda, da so bushevski neo-konzervativci opazili to nevarnost, ker so se na članek odzvali z nizom demantijev. Robert Kagan Fergusonu odgovarja, da ZDA niso imperij marveč vodja. ZDA ne vladajo z silo marveč samo vodijo dobrovoljne zaveznike skupnemu dobremu naproti. Premoč na svobodnem tržišču ni imperijalizem marveč pravična nagrada za kvaliteto in pamet in tako naprej. Politolog, profesor Zelikow, eden od strategov Busheve strategije nacionalne varnosti, poskuša biti natančnejši: imperij ima nad svojim teritorijem suvereno oblast, suverenost pa je monopol neposredne oblasti. Na primer, neposredna oblast nad trgovino, kjer vladar diktira kaj se prodaja in kaj kupuje. ZDA pa nimajo takšne neposredne oblasti, temveč v najboljšem primeru ne-neposredno. Torej ZDA niso imperij.
Pametno in zvito, vsaka čast. No, moral bi nam razložiti tudi to, po čem je ne-neposredna oblast manj vplivna kot neposredna. Če kupimo tovarno čevljev z posredništvom neke tretje osebe, bomo posedovali veliko več, kot pa če kupimo par čevljev neposredno v trgovini. Če posredno preko najetega morilca ubijemo svojega soseda, smo mu morda prizadejali kaj manjšo škodo, kot pa, da se ga lotimo sami? Neposrednost ni merilo intenzivnosti niti uspešnosti.
Andrew Bacevich, glede na ime po rodu nekje iz naših krajev, v knjigi »American Empire: The Realities and Consequences of U.S. Diplomacy«, pametno razlikuje status uradnega imperija z neposrednim vplivom od neuradnega z posrednim in zaključi, da so ZDA nedvomno imperij, a neuradno.
Na drugi strani politične sipine stojijo avtorji, ki menijo, da se ZDA obnašajo kot imperij in mogoče celo so imperij in da je to časovno na dolgi rok kot tudi moralno slabo. Jim Garrison v knjigi »America as Empire: Global Leader or Rogue Power?« opozarja, da bi unilateralno igranje svetovnega šerifa lahko ZDA osamilo in jo etabliralo kot odpadno državo. Znani teoretik mednarodnega prava Richard Falk meni, da Bush kombinira imperijalno obnašanje z utopizmom, in opozarja na nevarnosti tovrstne kombinacije. Po njegovem se na terorizem z vojaško silo lahko uspešno odgovori samo z uporabo mednarodno legitimirane sile, brez pretiravanj, v razmerju z nevarnostjo in samo proti oboroženemu nasprotniku ter samo v primeru, če so pred tem izčrpana vsa miroljubna sredstva. A tudi tedaj mora biti vojskovanje do konca humano. In seveda, namesto da se zoperstavljajo UN-u, ga morajo ZDA brezpogojno podpirati in spoštovati. Edino tovrstna etična legitimnost je lahko ali bi lahko bila zagotovilo enakopravnosti in konsenza vseh vpletenih držav.
Za Američane ne vidim velike prihodnosti…
Adolf Hitler
GLASBA: Ursula Rucker – Keep Falling
Cerkev svete preproščine
Danes v sredo, 17. novembra 2004, s pričetkom ob 19.00 uri, torej že čez dobre pol ure, vas Zofijini ljubimci pričakujemo v Galeriji Media Nox, kjer boste lahko prisluhnili predstavitvi in pogovoru z duhovniki in duhovnicami nove »Cerkve svete preproščine«.
Pogovarjali se bomo z duhovnico Nino Legat Čož ter duhovnikoma Gregorjem Lesjakom in Alešem Črničem. Vam pa nikakor ne bomo zamerili, če boste najprej do konca prisluhnili naši oddaji in se nam na predavanju pridružili nekoliko kasneje.
Jutri 18. novembra bomo praznovali Unescov dan filozofije
Kot že tretjič zapored vsako leto v tem času, še natančneje, vsaki tretji četrtek v novembru, filozofi praznujemo svoj dan, t.i. Unescov dan filozofije. Letos se je praznovanju dneva filozofije pridružilo že več kot sedemdeset držav po celem svetu, med njimi sicer še vedno ni Slovenije, a smo prepričani, da se bo to že naslednje leto spremenilo. V vseh državah, ki so se pridružile praznovanju se na ta dan organizirajo številne z filozofijo tako ali drugače povezane prireditve. Uradna in centralna prireditev bo letos v Unescovi hiši v Parizu, kjer bo med drugimi glasbeni gost tudi Herbie Hancock. Prav posebej se bomo letos v obliki teoretičnih delavnic poklonili spominu, letos preminulega Jacquesa Derridaja, ter obletnicam Michaela Foucaulta, Immanuela Kanta, Johna Lockea in Tomaža Akvinskega. Ob tem bo potekalo še nepregledno število drugih predavanj in okroglih miz, katerih razpored in vsebino si lahko pogledate na naslovu www.unesco.org, ali pa jutri preklopite na televizijski program Arte, kjer bodo o dnevu in dogajanju gotovo izčrpno poročali.
GLASBA: Jill Scott – Golden
Kanček sentimenta ob spominu na letos preminulega Jacquesa Derridaja, bomo, podobno kot bodo jutri ob dnevu filozofije to storili v Parizu, v sestavku Nenada Miščeviča, že danes pridodali tudi Zofijini. Profesor Miščevič se spominja svojih študijskih dni iz Pariza, ko je kot študent poslušal njegova predavanja.
SPOMIN NA DERRIDAJA
Pred dobrim mesecem, 8. oktobra, je preminil Jacques Derrida, eden od najpomembnejših in najkontraverznejših modernih francoskih filozofov. Ker sem na najegovih predavanjih v Parizu presedel več kot dve leti in ker sem dolgo pisal pod njegovim vplivom, bi želel v tem prispevku na kratko predstaviti nekaj svojih spominov na tega velikega učitelja.
Njegovo pisanje sem spremljal od začetka sedemdesetih, ter ga poslušal v obdobju med leti 1973 in 1978. Derrida kot se ga spominjam, je bil štiridesetletni, šarmanten in uspešen profesor na elitni «Ecole normale», najpogosteje obkrožen z oboževalci ter vernimi sledniki iz najrazličnejših držav.
Derridajeva dela je v bivši Jugoslaviji prva pričela prevajati skupina okoli časopisa »Pitanja«, predvsem ekscentrični, a izvrsten prevajalec Darko Kolibaš, ki je v teh krajih postavil standarde za prevajanje poststrukturalizma. Do Derridaja smo tako prišli preko Heideggerja in Gadamerja. V Zagrebu je na fakulteti koncem šestdesetih praktično dominiral pozni Heidegger, torej dojemanje tradicionalne filozofije kot metafizike, kar je nedvomno zelo pomembna epizoda v zgodovini bitk in mišljenja, a epizoda, ki jo je treba prestopiti in nadgraditi. Gadamer je, na sledi Heideggerja, to nadgrajevanje tesno povezal z branjem in razumevanjem klasičnih filozofskih tekstov, na način, ki je bil precej akademski in dokaj konstruktiven. Derrida je nasproti temu najdevanje metafizike prikazal veliko bolj dekonstruktivistično, bolj agresivno in nekoliko bližje književnosti kot tradicionalnim temeljem filozofije. Vzemite klasični filozofski tekst, poiščite metafore, ki jih uporablja in jih nato obrnite napram avtorju in njegovim temeljnim nameram. Igrajte se z latinščino, grščino, nemščino in francoščino in pišite na meji med filozofijo in poezijo. Ta kombinacija revolucije, erudicije in poezije je zajela mnoge mlade intelektualce. Tako sem tudi jaz končal na njegovih predavanjih, čeprav je bil moj uradni mentor Paul Ricoeur, nekdanji Derridajev profesor, ki je bil z njim v zelo slabih odnosih.
GLASBA: Interpol – Slow Hands
Svečanost dekonstrukcije
Derrida je imel predavanja ob sredah. Na začetku leta je bila dvorana polna. No, njegovih predavanj ni bilo lahko spremljati. V tadanji francoski maniri je celo uro in pol, nekdaj pa tudi celi dve uri, bral v naprej pripravljen tekst. Diskusije je bilo zelo malo. Celo predavanje je bilo podobno ritualu, svečanost posvečena dekonstrukciji. Seveda je bila do polovice leta dvorana že na pol prazna. Bilo je nekaj stalnih poslušalcev, slednikov, ki so ga spremljali desetletja, kot je bila recimo nesrečna Sara Koffman, ki je vsako leto znova zaljubljeno požirala vsako njegovo besedo. Po njegovem predavanju sva se pogosto pogovarjala, vedno o njem. In tako vse dokler nekega dne ni naredila samomora.
Derridaja se spominjam kot izredno ljubeznivega. Veliko smo se pogovarjali, bil je zelo pripravljen poučevati in pojasnevati. Bil je eden od redkih francoskih profesorov, ki je odkrito priznaval, da česa ne ve. Tedaj je bilo to v Franciji kot tudi pri nas velika redkost, ker je bil profesor seveda vsevedno bitje. Na primer, ko sem se začel zanimati za analitično filozofijo, sem ga neposredno vprašal kaj si misli o tem. Dejal mi je, da je polemiziral z Searlom, a da mi ne zna povedati česa zares posebnega, ker se z tem nikoli ni posebej ukvarjal. Ta skromnost me je tedaj globoko ganila.
Dvakrat me je negativno presenetil. Govorila sva o enem mladem slovencu, ki takrat, ko je bil v njegovem krogu, v ničemer ni posebej izstopal. »Da, da«, je dejal Derrida, »vem, da mi ni ostal zvest«. Bil sem presenečen: mar veliki filozof kot je Derrida pomni kdo od mladih študentov mu je zvest in kdo ne. Drugič sem skupaj z večjo skupino nemških študentov uletel v niz njegovih predavanj o Heideggerjevem dojemanju umetnosti. Več tednov zapored je razlagal razne popolnoma običajne nemške izraze. Končno sem mu v imenu skupine skušal dopovedati, da je večina študentov v skupini nemcev, ki so prišli iz Nemčije samo zaradi njega in da bi morda moral preskočiti ta neskončna pojasnjevanja. Odgovoril mi je: »Predavanja sem napisal dolgo v naprej in nimam namere spreminjati niti ene besede.« Med tem pa nas je učil, da noben tekst ni svetinaj niti danost in da je bistvo teksta nenehno spreminjanje in nadgrajevanje.
Akademska zadržanost
V sedemdesetih, obdobju intenzivnega političnega vrenja, je Derrida politično, glede na njegov ne-angažma, deloval nekoliko konzervativno. Medtem ko je v filozofiji bil zelo revolucionaren in destruktiven, je bil politično veliko bolj previden. Njegovi kolegi so se znali pojavljati na političnih sestankih in manifestacijah, nekega dne nas je z svojim obiskom počastil celo ostreli Sartre. Foucault je užival v neposrednem angažmaju, Deleuze nekoliko manj, pa vendar. Derrida je od vseh teh bil najbolj akademski, klasični profesor filozofije.
Zanimivo je, da sta se dva njemu zelo ljubih učencev Nancy in Labarthe, veliko let kasneje izdatno angažirala v pomoč našim krajem, tako, da sem z njima ostajal v zelo rednem stiku. Derrida se je medtem intelektualno in poklicno bolj usmeril k ZDA, tako, da ga po tej epizodi v sedemdesetih nisem več srečeval.
GLASBA: Cocteau Twins
Še ena ura Zofijine modrosti je za nami in ne preostane nam drugega, kot da vam že tradicionalno zaželimo, da čas do naše naslednje oddaje preživite, kar se da intelektualno razburljivo….
Ob tednu osorej pa vas ponovno vabimo, da nam prisluhnete….
Do takrat se od vas poslavljamo avtorji današnje umetnine…
GLASBA: Marc Moulin – Into the Dark