AVIZO
V osrednji temi današnje oddaje, v prispevku Mitje Godnjavca, obravnavamo drugi del sociološko psihološkega fenomena resničnostnega šova »Big Brother«. V standardni rubriki, poročilu iz ciklusa o Totalitarizmu Delavsko punkerske univerze, tokrat govorimo o predavanju Ilira Karamanćia z naslovom »Totaliteta, partijnost, Slovenci«. Za zaključek pa vas bomo na kratko sprehodili še skozi zgodovino filozofije s posebnim poudarkom na zgodbi o oplenitvi Bizanca. Vabljeni v našo družbo!
GLASBA:
V prejšnji oddaji smo govorili o resničnostnem showu Big Brother, katerega druga slovenska sezona poteka pod okriljem največje slovenske komercialne televiziji. Prejšnji teden smo tako razmišljali o sami zasnovi te oddaje, o kontroverznosti koncepta, razlogih za njegovo razvpitost ter za različna mnenja o tem showu, ki jih je možno slišati v javnosti. Mnenja so predvsem pozitivna, ali pa izrazito negativna. Nevtralnih mnenj je zelo malo. Na oddajo Big brother gledajo negativno predvsem strokovnjaki ter kritična javnost, med tem, ko jo veliko ljudi sprejema povsem nekritično, kot pač še eno zabavno oddajo za preganjanje dolgega časa. Ravno tako smo se prejšnji teden ustavili tudi pri vprašanju glede narave sodelujočih ter o njihovih motivih za sodelovanje, pozabili pa nismo niti na gledalce. Sodelujočim v Big Brotherju ter v ostalih resničnostnih showih je mogoče pripisati vsaj ekshibicionistična nagnjenja, če ne bi bila primerna kar sama oznaka ekshibicionizma, med tem, ko gledalci kažejo očitne voajeristične težnje. Pri sodelujočih ne gre za direktno navezavo ekshibicionizma na spolnost. Ta povezava je v tem primeru umaknjena nekoliko v ozadje, je prikrita, pri gledalcih pa vsaj načeloma ne gre za spolni voajerizem. Žgečkljivih prizorov je v resničnostnih showih pač premalo, da bi se jih dalo šteti za mehko ali trdo erotično oddajo, čeravno se spolnosti ter namigovanju na spolnost ti showi nikakor ne morejo izogniti. Gledalcu tovrstne oddaje predstavljajo predvsem možnost preverjanja realnosti ter lastne normalnosti, seveda pa se takoj pojavi vprašanje, če je resničnostni show primeren za kaj takega. V resničnostnih showih pač o kakšni resničnosti ne moremo govoriti, saj so konec koncev vseeno tekom celotnega trajanja močno usmerjani s strani producentov in režiserjev, poleg tega pa so vse preveč omejeni, tako prostorsko kot tudi časovno, predvsem pa seveda konceptualno, da bi se v kateri koli izmed teh oddaj dogajala kakšna resnična resničnost. Big Brother je tako zgolj neke vrste telenovela z nekoliko manj predvidljivim scenarijem.
GLASBA:
Posnetek prejšnje oddaje najdete v spletnem arhivu radia Marš, prav tako pa je povezava do oddaje iz prejšnjega tedna dosegljiva na spletni strani Zofijinih – www.zofijini.net.
V resničnostnem showu Big Brother se med ostalim kaže tudi zanimiv odnos med sodelujočimi pred kamero ter med tistim imaginarnim, nikoli videnim Velikim bratom, ki skrbi za sodelujoče in ki usmerja vse njihovo življenje tekom samega trajanja oddaje. Sodelujoči v oddaji svojega skrbnika nikoli ne vidijo, Veliki brat se jim kaže zgolj kot glas brez obraza, brez videza in brez oblike. Toda sodelujoči v showu vseeno še kako občutijo njegovo prisotnost, njegovo zadovoljstvo, še dosti bolj pa seveda njegovo nezadovoljstvo, jezo in bes. Pri tem pa glas ni zgolj brez obraza, tudi sam glas je nečloveški, povsem brezoseben, nikakršnih čustev ni mogoče najti v tem glasu, nikakršnih skritih sporočil. S tem je tudi sodelujoči ponižan zgolj na sredstvo, na brezpravnega služabnika, da, lahko bi se reklo, da je sodelujoči zreduciran zgolj na govoreče orodje brez lastne volje. Vse to močno spominja na antične, novoveške, pa tudi na posamezne sodobne razprave, v katerih se razpravljavci sprašujejo, če žival sploh ima dušo. Mar ima žival svojo lastno voljo, ali pa je vse skupaj zgolj nagon, tendenca nekega kompleksnega skupka atomov, da kar se da dolgo vzdržujejo svojo skupnost in obliko, ki je pravzaprav povsem nestabilna?
Tudi pri sodelujočih v showu Big Brother se sprožijo nekateri povsem nagonski psihični mehanizmi, ki jim pomagajo prebroditi stres ter jim olajšajo preživetje v vse prej kot prijaznem okolju. Eden teh mehanizmov je mehanizem identifikacije.
Običajno se mehanizem identifikacije nanaša na neko konkretno osebo, v tem primeru pa konkretna oseba manjka. Sodelujoči stoji nasproti nečemu imaginarnemu, nasproti nečemu, kar v resničnosti ne obstaja, vsaj ne fizično. Veliki brat ima v sebi nek božji kompleks, toda s to razliko, da je Veliki brat vsaj napol konkretiziran bog. Tako kot naj bi bil odsoten tudi pravi, resnični bog, je tudi Veliki brat odsoten. Ni ga možno otipati, videti, vohati, toda hkrati je tudi polovično prisoten. Pojavlja se v obliki gorečega grma, iz katerega prihaja glas z navodili, svojim podložnikom pušča pisna navodila kako pravilno živeti, morda celo kako ne le pravilno, pač pa tudi dobro živeti? Veliki brat zahteva poslušnost, ponižnost, pokornost. Veliki brat ne nastopa kot nek dobri lik, on ni nek dobri bog, pač pa nastopa kot jezni, zlobni gospodar. Njegove kazni niso imaginarne ali prestavljene nekam v nedoločeno prihodnost. Veliki brat ne obljublja nagrade ali kazni enkrat, pač pa svoje odobravanje ali neodobravanje dejanj pokaže takoj, tukaj in zdaj. Tistih nekaj dni zamika, kolikor največ traja pred prejemom nagrade ali kazni ni pravzaprav niti omembe vrednih.
S svojimi zelo konkretnimi reakcija mu na obnašanje sodelujočih pravzaprav od tekmovalcev za končno nagrado zahteva popolno podreditev. Toda v tem primeru ne gre za lomljenje volje, to ga ne zanima in s tem se Veliki brat ne ukvarja. On zahteva več, dosti več. Veliki brat zahteva prostovoljno podreditev, sodelujoči se morajo svoji lastni volji odpovedati sami, prostovoljno, brezpogojno. Videti je, kot da gre pri tem za akt svobodne volje, za željo in ne za nujo, toda temu v resnici ni tako.
GLASBA:
Videz svobodne odločitve daje odsotnost neposredne fizične prisile. Toda odsotnost fizične prisile še ne pomeni odsotnost prisile kot take. Pravzaprav je Veliki brat zelo nasilen, tako do duha kot tudi do telesa sodelujočih, toda vsaj na tej telesni ravni je nasilje posredno in zakamuflirano. Je že res, da Veliki brat ne povzroča neposredne fizične bolečine, toda vseeno povzroča pomembna telesna neugodja z odvzemom sredstev za povzročanje ugodja. Tudi to je napad na telo, pa čeprav gre pri tem za posreden napad, toda ta posrednost še ne pomeni olajševalne okoliščine. Cilj je isti kot pri neposredni fizični kazni, razlika je le v tem, da je sama intenzivnost kazni manjša, toda zato je kazen dalj časa trajajoča.
Bedast despot prisiljuje sužnje z verigami, toda pravi politik jih precej krepkeje poveže z verigo njihovih lastnih idej. Čas in obup razjedata železo, toda ideje samo še bolj utrdita.
Veliki brat predstavlja skrajno obliko oblasti. Še več, Veliki brat predstavlja simbolnega očeta, pravzaprav je celo sam prototip praočeta, ki podari življenje, lahko pa ga tudi odvzame. Veliki brat ne predpostavlja, da sodelujoči dušo že ima, on vsakemu pred kamero aktivno sodelujočemu dušo podeli, jo izgradi, to pa se zgodi preko prekrška sodelujočega in preko kazni ter prisile, ki ju je deležen, torej v prvi vrsti preko nadzora.
Simbolni oče ni navaden oče. Simbolni oče je vsemogočni oče, ki vse vidi in vse ve. Kdor uspe nadomestiti simbolnega očeta, kdor ga premaga in zasede njegov prestol, ta bo prevzel vse njegove funkcije ter vso njegovo moč. To ni fenomen, ki se pojavlja zgolj v resničnostnem showu Big Brother, to je fenomen, ki je vsajen globoko v podzavest vsakega posameznika. V začetku otroštva otrok ne razlikuje med figuro simbolnega očeta ter med dejanskim očetom, ali v primeru ločene družine, med simbolnim očetom ter med nadomestkom realnega očeta. Vse to se spremeni v času pubertete, takrat začuti otrok razliko med realnim očetom ter med tistim simbolnim likom. To je eden izmed pomembnih razlogov za razvoj pubertetnega uporništva. Prisotni oče ni tisti popolni lik, otrok se zave, da obstaja nekaj boljšega, močnejšega, zato se začne ozirati okoli sebe ter svojega očeta primerjati z drugimi očeti. V psihi si zlepi nek približek simbolnega očeta, ki v sebi združuje posamične lastnosti drugih očetov, pač v skladu z vrednostno lestvico dotičnega posameznika. Ta poskuša nato preko uporniške faze prisotnega očeta nadomestiti s simbolnim očetom, nato pa premagati še tega ter se povzpeti na njegov prestol.
Sodelujoči v resničnostnem showu Big Brother so tako vrženi nazaj v predpubertetno in pubertetno dobo. Realni oče je v resničnostnem showu odpravljen. Realnega očeta enostavno ni. Sodelujoči je izpostavljen oblasti imaginarnega, simbolnega očeta, kateremu je podrejen tako posredno kot tudi neposredno. Celo njegove prisotnosti se vsak sodelujoči zaveda pravzaprav zelo neposredno. Temu simbolnemu očetu, torej Velikemu bratu mora ugajati, se mu podrediti, mora ga ubogati in Veliki brat, torej tisti vsemogočni bo poskrbel za vsakega sodelujočega.
Veliki brat je s tem tudi paternalist, sodelujoči pa so ponižani na zgolj male otroke. Samoiniciativnosti ni, pravzaprav ni niti mogoča, saj imajo sodelujoči omejen prostor, imajo pa tudi zgolj zelo omejena produkcijska sredstva za kakršnokoli delo. Samoiniciativnost tudi ni zaželena, saj bi s tem Veliki brat začel izgubljati svoj nadzor ter moč nad sodelujočimi. Tako sledi vsaki samoiniciativnosti ali nepokoravanju, oziroma vsakemu še tako malemu prekršku zaslužena in primerna kazen. Pri tem pa ni bistvo kazni samo kaznovanje, neprijetnost, ki jo ob tem začuti sodelujoči je zgolj stranski produkt in neizbežna nuja. Bistvo kaznovanja in odvzem ugodnosti v resničnostnem showu Big Brother sta ravno vzgoja in prevzgoja. To je tudi razlog, da kazni v Big Brotherju niso ravno spektakularne, s tem pa ta oddaja pravzaprav krši osnovna načela televizijske aktivne in atraktivne forme. Veliki brat ne potrebuje toliko oblasti nad telesom, Veliki brat zahteva oblast nad umom. Ta oblast pa je seveda bolj kot ne posredna. Ustvarja želje in umetne potrebe, ali pa onemogoča zadovoljitev nekih drugih želja in kvazi potreb. S tem sodelujočega pripravi k preusmeritvi svojih misli. Namesto, da bi sodelujoči razmišljal o uporu ali o taktiki za boj s tem simbolnim očetom, se misli sodelujočega preusmerijo k svojim neizpolnjenim željam.
Prej smo omenjali razliko med naivnim despotom, ki sužnje zveže z verigami ter med politikom, ki podložnike zveže z idejami.
Veliki brat vsekakor ni nek naiven despot. On vlada tako s palico kot tudi s korenčkom. Telesa sodelujočega se pravzaprav nikoli neposredno ne dotakne. Sodelovanje v oddaji je povsem prostovoljno, vsak lahko od sodelovanja odstopi in odide kadar koli pač tako želi. In zakaj je odhodov kljub težkim pogojem tako malo? Zaradi umetne produkcije želja, katero izvaja nad sodelujočimi Veliki brat. Z malimi nagradami in radostmi spodbuja razmišljanje sodelujočih v pravi smeri in takoj sankcionira vsakršne napačne misli. In kaj kmalu se mu s tem niti ni treba več kaj dosti truditi, saj prevzamejo funkcijo varuhov pravih misli kar sodelujoči v resničnostnem showu. S tem se seveda takoj zmanjša možnost neprimernih misli pri posamezniku, saj začne takoj delovati mehanizem, črednega nagona. Ljudje smo pač čredna bitja in vsakršni odkloni v neki skupini so nezaželeni. Kot smo povedali že v eni izmed februarskih oddaj, potegne množica posameznika enostavno vase – ga posrka ter prisili v zlitje. Nad posameznikom začne izvrševati množica nek nezaveden pritisk, kateremu se večina pač podredi. In ljudje te podreditve največkrat niti ne opazimo!
GLASBA:
Pri Big Brotherju je zanimivo tudi spogledovanje koncepta resničnostnega showa tako z zgodovinskimi, kot tudi z aktualnimi fenomeni iz resničnega življenja. Dasiravno se ta resničnostni show vsaj v osnovi drži koncepta ideje Orwellovega dela z naslovom »1984«, kjer je bil prvič tako jasno napovedan totalni nadzor, pa je resničnostni show Big Brother to mejo prestopil na točki spogledovanja s konceptom krščanstva.
V Orwellovi kultni knjigi z naslovom »1984« gre za opis negativne utopije. Družba v prihodnosti je v tem delu opisana kot hiper produktivna, ljudje pa so zgolj v sistem vpeti, samostojnega razmišljanja nesposobni posamezniki. Namesto njih razmišlja država, ki zanje ter v njihovem imenu ureja tudi vsa, še tako zelo majhna in nepomembna področja njihovega življenja. Tako samostojno mišljenje niti ni več potrebno, pravzaprav postane celo nezaželeno in zaradi tega za posameznika nevarno. Označeno je kot kriminalno dejanje. To seveda pomeni, da so za tako grob prekršek proti Državi predpisane tudi hude sankcije. Ob totalnem nadzoru, ki ga oblast izvaja nad državljani, pa se v tem delu oblast poslužuje tudi drugih trikov za zagotavljanje poslušnosti državljanov.
V delu »1984« so državljani načeloma lahko nadzorovani na vsakem koraku, 24 ur na dan. Gre za to, da so lahko nadzorovani, ni pa nujno, pri tem pa seveda ne morejo vedeti, kdaj se nadzor nad njimi vrši. Istočasno je velik del državljanov rekrutiran v tajne službe, njihova naloga pa je spremljanje svojih sodelavcev, prijateljev in družbe. Na ušesa morajo vleči kakršne koli neprimerne pogovore ter o njih poročati svojim nadrejenim.
V hiši Big Brother pa ne gre samo za načelno možnost biti ves čas nadzorovan. Sodelujoči pri tem resničnostnem showu tudi dejansko so ves čas nadzorovani. Istočasno niso zgolj potencialni vohuni za sotekmovalci, pač pa je njihova vohunska dejavnost povsem odkrita in označena kot javni del njihovih nalog. Na tej točki se pojavi tudi pomembna povezava s krščanstvom.
Vohunjenje in poročanje o sotekmovalcih je seveda že iz načelnih razlogov povsem nepomembno. Zakaj bi moral nekdo vohuniti za osebo, ki je tako ali tako ves čas nadzorovana, se tega zaveda, nadzornik pa sliši vsako njeno besedo?
Vsak sodelujoči v resničnostnem showu Big Brother mora v določenem času v spovednico, kjer se pogovarja z Velikim bratom neposredno. Ime kraja, torej “spovednica” seveda ni naključno. Obvezna spoved se je v krščanstvu pojavila v petem stoletju. Ta obred je dal cerkvi velikansko moč, saj so bile takrat skupnosti majhne, duhovnik pa je lahko na podlagi govorice in glasu zlahka prepoznal svojega sogovornika v spovednici, pa čeprav njegov obraz ni bil viden in čeprav naj bi bila spoved dejansko anonimna. Duhovnik je o svojih ovčicah vedel vse, hkrati se je gibal med njimi, jih opazoval ter se z njimi pogovarjal, s tem pa je izvedel za marsikatero sočno podrobnost, istočasno pa je od njih preko spovedi neposredno prejemal zanimive in pomembne podatke. Dejstva, da o svojih vernikih ve veliko, ni nikoli razglašal pretirano naokoli, je pa vsake toliko časa pokazal, da ni neveden ter da je dobro seznanjen z dogajanjem v svoj neposredni okolici. S tem je med samimi verniki zbudil nek občutek nelagodja. Nikomur ni bilo mogoče povsem zaupati, za nikogar se ni vedelo, če ni ravno on tisti, ki nosi lokalnemu župniku informacije pod nos. To je s seboj avtomatično prineslo tudi previdnost v dejanjih in v besedah, slej ali prej pa seveda tudi previdnost v mislih.
Enak mehanizem se pojavlja tudi v showu Big Brother; redni odhodi v spovednico vsakega posameznega sodelujočega opominjajo tako na prisotnost Velikega brata, kot tudi na njihovo nalogo biti ovaduh, s tem pa seveda tudi na nevarnost biti ovaden. Tako je zmanjšana možnost krojenja vezi med sotekmovalci. Človek ne more biti nikdar prepričan, da ne bo stopil v nastavljeno past. Vsak sodelujoči je s tem ves čas opominjan na nadzor ter na pomanjkanje svobode in svobodne volje. To je tako še en izmed mehanizmov, katerih naloga je lomljenje zavesti, nadzorovanje misli. Vsak sodelujoči postane najprej izolirani posameznik in šele nato član neke skupine. Zaupanje med njimi je podrto, s tem pa postanejo kot posamezniki bolj ranljivi, Veliki brat pa seveda močnejši. To seveda prinaša s seboj določene posledice, ki segajo tako na področje psihološkega stanja posameznika, kot tudi na področje funkcioniranja celotne družbe. Te spremembe pa na žalost niso omejene zgolj na kraj in čas trajanja resničnostnega showa, pač pa utegnejo postati daljnosežnejše, razširiti pa se utegnejo tudi na celotno družbo.
Več o tem pa naslednji teden, v zadnji oddaji iz serije o resničnostnem showu Big Brother. Poslušajte Zofijine ljubimce na radiu Marš, vsako sredo ob sedmih zvečer. In še za tiste, ki ste zamudili prejšnjo oddajo o Big Brotherju. Najdete jo v arhivu radia Marš, povezava do oddaje pa je tudi na spletni strani Zofijinih ljubimcev www.zofijini.net
Prispevek je pripravil Mitja Godnjavec.
GLASBA:
Jingle-dpu
Sledi poročilo iz predavanja, ki je potekali v sklopu ciklusa o Totalitarizma Delavsko punkerske univerze. Pod naslovom »Totaliteta, partijnost, Slovenci« je predaval Ilir Karamanći.
Predavatelj se je na začetku polemično navezal na dve dosedanji predavanji DPU in namenil tovariško kritiko Alešu Bunti in Levu Centrihu. Aleša Bunta je v svojem predavanju trdil, da se nihče več ne boji filozofije, še najmanj pa država in da je verjetje v moč filozofije, da lahko sproži družbene spremembe, le narcizem filozofov samih.
Karamanić se s tem ni povsem strinjal in trdil, da ima filozofija še vedno družbeno spreminjevalni potencial. Kot primer je navedel lastno udejstvovanje pri beograjski teoretski reviji Prelom, kjer so ga na koncu cenzurirali in je zato prekinil sodelovanje s to revijo, in cenzuro svojega članka v Politiki. Iz tega je izpeljal da strah pred filozofijo še obstaja in da se da še vedno spreminjati stvari s pomočjo pisane besede.
Karamanićeva kritika Leva Centriha je bila usmerjena na Levovo trditev, da stalinizem kot afirmativna družbeno-politična praksa ni nikoli obstajal. Predavatelj je trdil da moramo, če sprejmemo to trditev, zavreči ogromen del marksistične tradicije. Če stalinizem ni nikoli obstajal, so bile vse marksistične kritike stalinizma – trockizem, frakfurstska šola, sartrov krog – brezpredmetne.
V nadaljevanju je predavatelj uvedel označevalec slovenski lakanovski postmarksizem (SLPM) in z njim opredelil smer v slovenski teoretski produkciji v osemdesetih. Ta se je pojavila kot odgovor na heideggerjansko reakcijo in, v kontekstu burnih osemdesetih in razpada Jugoslavije, poskušala najti tretjo pot med nacionalizmom novorevijašev in marksizmom kot državno ideologijo.
S pomočjo številnih citatov predstavnikov SLPM Rada Rihe, Mladena Dolarja in Slavoja Žižka, je predavatelj poskušal pokazati, da je bil SLPM posebna vrsta zgodovinskega in teoretskega revizionizma. Po eni strani ni mogel misliti jugoslovanskega delavskega samoupravljanja kot zgodovinsko-ekonomskega pojava in ga je reduciral na ideološko iluzijo, ki naj bi prekrivala stalinistično ureditev. Po drugi strani pa je SLPM nastal kot lakanovska kritika Althusserjevega marksizma, ki je bil poskus najti izhod iz krize marksizma znotraj njegovega teoretskega horizonta.
Predstavniki SLPM so se odrekli tako komunizmu kot politični usmeritvi kot marksizmu kot teoriji in s tem spontano pripomogli k stvari heideggrovskih nacionalistov. V polju ideologije jim je uspelo vzpostaviti liberalno demokracijo kot edino mogočo družbeno-politično ureditev in obenem uvesti način mišljenja, ki vsako nasprotovanje liberalni demokraciji diskreditira kot totalitarno.
SLPM tako po Karamaniću ni bil prelomen in revolucionaren, temveč povsem konformističen. To je podkrepil z nekaterimi citati Žižka, ki na začetku devetdesetih ni mogel več skrivati nacionalnega šovinizma in radosti ob triumfu liberalne demokracije.
V razpravi po predavanju je Lev Centrih odgovoril na kritiko in obrnil poanto – reči, da stalinizem ni obstajal ne pomeni zavreči antistalinističnega marksizma, temveč ravno obratno. Danes namreč zgodovinarji iščejo resnico stalinizma neposredno v novoodprtih arhivih Sovjetske zveze, zato jim je marksistična tradicija kritike stalinizma odveč in jo zavračajo. Zato reči da stalinizem ni obstajal kot pozitivno družbeno dejstvo ravno pomeni reafirmirati bogato tradicijo ideoloških in teoretskih bojev znotraj marksizma proti zgodovinarskemu pozitivizmu.
Poročilo iz predavanja je pripravil Ciril Oberstar.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
GLASBA:
Filozofija skozi čas
12. aprila leta 1204 so križarji med Četrto križarsko vojno pod taktirko Benečanov opustošili Konstantinopel, prestolnico in srce Bizantinskega cesarstva. V nadaljevanju bomo zato govorili o Bizancu, ki ga na splošno poznamo kot Carigrad, politično pa kot Istambul. Če je bil razkol med vzhodno in zahodno cerkvijo leta 1054 zgolj politična formalnost, je postal leta 1204 z oplenitvijo Bizanca in ustanovitvijo Latinskega cesarstva dokončno potrjen.
Oplenitev Bizanca je zanimiva z več vidikov. Prvič, gre za eno največjih plenitev v zgodovini človeštva. Sploh pa, če se ta plenitev zgodi v imenu vere. Pobijanja je bilo bolj malo, saj so bili križarji te generacije po temperamentu bolj roparji kot pa fanatični verski ubijalci generacije, ki je vodila prvo križarsko vojno eno stoletje prej. Benečani, dirigenti tega ropa tisočletja, so bili kljub svoji trgovski preračunljivosti še najbolj omikani in so poznali vrednost številnih ohranjenih spomenikov iz antike, od katerih so najdragocenejše prenesli v Benetke, na primer Lisipove konje. Francozi so ravnali drugače: vse antične kipe iz brona so pretopili v uporabno kovino. Če so imeli nebrzdani osvajalci za plenjenje bogastev Bizanca sprva posreden blagoslov papeža Inocenca III, pa jih je ta kasneje, ko je izvedel za nebrzdano uničenje mesta, vse po vrsti izobčil. Kar pa je bila samo formalnost, ki Benečanom ni preveč grozila prevlade v vzhodnem Sredozemlji v naslednjih stoletjih. Naj še omenim, da so križarji tam zaplenili sloviti Torinski prt skupaj z ostalo Kristusovo garderobo in tesarskim orodjem.
Drugi pomembni vidik, ki se navezuje na prvega, je formalna razlastitev premoženja bizantinske cerkve v korist rimske pod vodstvo papeštva. Kaj drugega lahko pomeni razlastitev neke izobčene cerkve kot načelo za razlastitev cerkvenega premoženja nasploh, kar so nekaj stoletij kasneje dosledno izpeljali med Francosko revolucijo.
Tretji pomembni vidik je razdelitev ozemlja Bizantinskega cesarstva, ki zelo močno spominja na kolonialne delitve sveta v drugi polovici 19. stoletja. Četrtina s prestolnico je pripadla izvoljenemu Latinskemu cesarju, ki pa je moral biti po volji Benečanov, čeprav ne en izmed njih. Od ostalega je polovica pripadla Benečanom, še ostala polovica pa francoskim plemičem. Križarji, ki so si tudi podeljevali ozemlja s pripadajočimi nazivi, ki bi jih šele bilo treba osvojiti izpod Turkov in ubežnih Grkov, so razdeljevali ozemlja v fevd ne glede na lokalne politične in gospodarske razmere, kar je značilno tudi za kolonialna osvajanja, ki so s političnimi delitvami v naprej napravili ekonomsko neučinkovite razkosane kolonialne strukture.
Četrti, najbolj nenavaden vidik pa je, da politični propad Bizanca, ki se sicer pod dinastijo Paleologov obnovi 65 let kasneje, pomeni porast zanimanja za antiko. Identiteta Bizanca je bila s Četrto križarsko vojno popolnoma oropana in lahko so se Grki na novo zazrli nazaj v antično preteklost ne kot potomci Rimljanov in Rimskega cesarstva pač pa kot Grki s prvimi zametki nacionalne identitete. Na zahodu so odhajali na študij v Bizanc že v 11. stoletju, nikejski cesar Janez Batatzes pa je v letih latinske zasedbe Bizanca v neodvisni Nikeji ustanovil filozofsko šolo, ki je bila podlaga za razvoj kasnejšega bizantinskega humanizma, ki so ga stoletje in pol kasneje ponesli v Evropo učenjaki kot so bili Gemist Pleton, Vasilij Visarjon, Janez Argiropul, Georgij iz Trebizonda in Manuel Hrizoloras. Vse do danes pa verskim dostojanstvenikom Vzhodne in Zahodne Cerkve ni uspelo izpeljati ponovne združitve, čeprav so bili poskusi zbliževanja.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
16. aprila
… 1859 je umrl francoski politični mislec in zgodovinar Alexis de Tocqueville.
… 1889 je bila rojena legenda nemega filma Charlie Chaplin.
… 1917 se Lenin v zapečatenem vagonu vrne iz Švice v Sankt Peterburg.
17. aprila
… 485 je umrl grški filozof, novoplatonist Prokl.
… 1790 je umrl ameriški državnik, pisatelj in izumitelj Benjamin Franklin. Bil je pomembna in vsestranska osebnost v obdobju ustanovitve ZDA in njihovega boja za neodvisnost. Izumil je tudi strelovod.
18. aprila
… 1772 je bil rojen angleški klasični ekonomist liberalistične smeri David Ricardo.
… 1955 je na Princetonu v ZDA umrl nemško-ameriški fizik, odkritelj teorije relativnosti in začetnik kvantne mehanike Albert Einstein.
19. aprila
… 1560 je umrl nemški prenovitelj, teolog in filozof Philipp Schwarzert Melanchthon.
… 1882 je umrl Charles Darwin. S svojim delom velja za utemeljitelja razvojnega nauka v naravoslovju in teorije o naravnem izboru vrst organskega sveta.
20. aprila
… 570 se je po legendi v Meki rodil Mohamed.
… 1708 je umrla angleška filozofinja Damaris Cudworth Masham.
21. aprila
… 1109 je umrl škof, teolog in filozof Anselm iz Canterburya. Na ta dan obhaja krščanska Cerkev tudi spomin na svetnika in cerkvenega učitelja.
… 1828 je bil rojen francoski zgodovinar, filozof in umetnostni teoretik Hippolyte Taine.
… 1864 je bil rojen nemški novokantovec in sociolog Max Weber.
… 1946 je umrl angleški ekonomist John Maynard Keynes.
… 1994 je astronom Alexander Wolszczan objavil odkritje prvega planeta, ki ne leži v našem sončnem sistemu.
22. aprila
… 835 je bil rojen japonski budistični menih Kukai.
… se obeležuje Dan planeta Zemlje.
… 1724 je bil rojen znani nemški filozof Immanuel Kant, začetnik nemške klasične filozofije.
… 1864 je ameriški kongres sprejel zakon, s katerim je določil, da mora biti napis In God We Trust (Verujemo v boga) natisnjen na vse kovance ZDA.
… 1870 je bil rojen Vladimir Iljič Uljanov – Lenin, ruski revolucionar, vodja oktobrske revolucije in prvi predsednik socialistične države.
… 1986 je umrl romunski filozof in zgodovinar Mircea Eliade.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Zofijini ljubimci se za danes od vas poslavljamo. Vabljeni ste, da spet prisluhnete našim prispevkom ob tednu osorej. Do takrat ste vabljeni, da svoja mnenja o oddaji podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih skupaj s predlogi kaj bi želeli poslušati v naslednjih oddajah, pošljite k nam, na naslov zofijini@yahoo.com. Nikar pa ne pozabite preveriti kaj zanimivega smo za vas pripravili na poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Pa srečno!