AVIZO
Pozdravljeni v oddaji Zofijinih!
Z današnjo oddajo zaključujemo študijo o zgodovini »fleksibilizacije« dela, ki jo je pod naslovom »Mobilizacija delavcev: zgodovina ponotranjenja prisile«, pripravila Karolina Babič. Študija sledi zgodovinskim spremembam načinov mobilizacije delavcev, ki so v zadnjih dveh stoletjih vodile od tipično zunanjih prisil k delu do samo-mobilizacije delavcev. V zadnjem prispevku bomo preučili in analizirali oglase za zaposlovanje v zadnjih petdesetih letih objavljenih v časniku Večer in podali sklepno misel.
V nadaljevanju oddaje vas čakajo še rubrike – Filozofija skozi čas, v kateri bomo predstavili prvi del prispevka o Sarvepalliju Radhakrišnanu, Poročilo iz DPU, v katerem predstavljamo predavanje Leonardo Kovačević z naslovom Sociologova tesnoba: polemični pretres politike znanja, kot ponavadi pa bomo zaključili z Napovednikom aktualnih dogodkov. Ostanite v naši družbi!
Glasba1: New Religion – In the Nursery
Analiza oglasov za zaposlovanje (Večer: 1958 – 2008)
Spremembe na področju mobilizacije delavcev v zadnjih nekaj desetletjih lahko beležimo tudi na podlagi analize oglasov za zaposlovanje. Za majhno ponazoritev vzemimo oglase objavljene v dnevniku Večer v obdobju od leta 1958 do leta 2008. Iz vsakega petega leta v tem obdobju vzemimo po 20 oglasov, in sicer le tiste oglase, ki oglašujejo delovna mesta za višje kvalificirane in vodstvene kadre, saj so se spremembe v tej skupini najprej pojavile.
V oglasih za zaposlovanje lahko prepoznamo dve vrsti zahtev oziroma pogojev za zaposlitev: 1. formalne poklicno-strokovne pogoje – izobrazba, delovne izkušnje, tehnična in strokovna znanja in 2. neformalne osebnostne karakteristike – značaj, vrline, splošne sposobnosti in zmožnosti. Prav tako lahko v oglasih prepoznamo dve skupini stvari, ki jih delodajalci ponujajo potencialnim delavcem: 1. materialne dobrine – plačilo, stanovanje, nagrade, 2. nematerialne dobrine – možnosti izobraževanja, možnosti napredovanja, možnost razvoja itd..
Poglejmo najprej spremembe, ki jih opazimo na področju pogojev za zaposlitev. Glede formalnih poklicno-strokovnih pogojev v oglasih med leti 1958 in 2008 ni opaziti nobene spremembe. V vseh oglasih, skoraj brez izjem, so jasno navedeni formalni pogoji: stopnja in smer izobrazbe, potrebne delovne izkušnje, dodatna usposabljanja – strokovni izpit, licence itd. Glede neformalnih pogojev za zaposlitev, torej tistih pogojev, ki ne izhajajo neposredno iz izobrazbe, pa lahko opazimo znatne spremembe. V oglasih iz leta 1958 ni opaziti nobenih neformalnih pogojev, v oglasih iz leta 1963 in 1968 se po enkrat pojavi pogoj »veselje do dela« ter »sposobnost samostojnega dela«. V letih 1973, 1975, 1978 in 1983 se pričakovano stopnjuje pogostost pojavljanja pogojev tipa: »moralno-politične kvalitete«, »jasna stališča do samoupravnega sistema«, »moralna in družbenopolitična neoporečnost«, »družbena aktivnost«, »aktivni odnos do samoupravljanja«. V letih 1978 in 1983 je takšen pogoj naveden v več kot polovici pregledanih oglasov. V letu 1988 se tak pogoj še komajda pojavi. V oglasih iz let 1973, 1978, 1983 in 1988 se vse pogosteje pojavljajo neformalni pogoji tipa: »organizacijske in vodstvene sposobnosti«, »sposobnost vodenja in sodelovanja«, »smisel za delo«, »sposobnost terenskega dela«. V oglasih iz let 1993, 1998, 2003 in 2008 pa se izrazito stopnjujejo neformalni pogoji za zaposlitev, ki določajo specifične zahtevane osebnostne lastnosti: »komunikativnost«, »samoiniciativnost«, »aktivnost«, »dinamičnost«, »sprejemanje izzivov«, »ambicioznost«, »veselje do dela«, »pridnost«, »iniciativnost«, »urejenost«, »prodornost«, »organizacijske in vodstvene sposobnosti«, »smisel za timsko delo«, »prilagodljivost«, »pogajalske spretnosti«, »mobilnost«, »učinkovitost«, »požrtvovalnost«, »predanost«, »resnost«, »pripadnost«, »sposobnost analitskega razmišljanja«, »ciljna orientiranost«. V skupini oglasov iz leta 2008 skorajda ne najdemo oglasa, ki ne bi navajal vsaj enega teh neformalnih pogojev, ki se nanašajo na osebnostne lastnosti potencialnih delavcev.
Spremembe na področju oglasov za zaposlovanje lahko opazimo tudi, če pogledamo ponudbeno stran. Delodajalci namreč poleg materialnih dobrin – plača, nagrade, provizije – potencialnim delavcem ponujajo tudi nematerialne dobrine. Pred letom 1993 se le v dveh oglasih pojavi ponudba možnosti dodatnega izobraževanja, drugih neformalnih ponudb ni zaznati. V oglasih iz let 1993, 1998, 2003 in 2008 pa se ponovno pojavi izrazito naraščanje ponujanja neformalnih dobrin. Delodajalci v oglasih ponujajo: »zanimivo delo«, »osebno uveljavitev«, »uresničitev svoje dobre ideje«, »samostojno in dinamično delo«, »ustvarjalno delovno okolje«, »dodatno izobraževanje in usposabljanje«, »zanimivo in odgovorno delo«, »razgibano delo«, »možnost kariere«, »dinamično delo polno izzivov«, »možnost osebnega in poklicnega razvoja«, »ustvarjalno in prijetno delovno okolje«, »dinamično delo v timu«, »možnost napredovanja«, »enakost možnosti«, »priložnost sodelovanja pri internacionalizaciji podjetja«, »delo v ustvarjalnem okolju«, »priložnost pri izgradnji trgovske mreže«, »možnost kariernega in osebnostnega razvoja«, »delo v dinamičnem kolektivu«. Skoraj vsi oglasi za vodstvena in višje kvalificirana delovna mesta v letu 2008 vsebujejo po vsaj eno od navedenih ponudb neformalnih dobrin, ki jih delodajalci obljubljajo potencialnim delavcem.
Tretja točka, v kateri lahko v oglasih prepoznamo nove načine mobilizacije delavcev, je oblika oglasa, ki se spreminja od klasične »objave« do »vabila«. Za oglase v letih 1958, 1963, 1968, 1973, 1978, 1983 in 1988 je značilno, da so oblikovani kot objave, ki so formulirane kot »objavljamo prosto delovno mesto« ali »razpisujemo delovno mesto«. V oglasih iz let 1993, 1998, 2003 in 2008 pa se vse pogosteje pojavlja oblika vabila: »k sodelovanju vabimo nove sodelavce«, »vabimo vas«, »iščemo sodelavce«, »vabimo v svojo sredino«. V letu 1998 dva oglasa izstopata kot prototipa tega novega načina vabljenja. En oglas na začetku v velikem tisku izpiše »Ste to vi?«, drug oglas s podobno frazo zaključuje »Ali ste pripravljeni na izziv?«. Gre za očitno neposredno zelo osebno mobilizacijo delavcev, ki se kot pripadniki »liberalnih generacij« odzivajo na althusserjansko interpelacijo v subjekta: »Hej, vi tam!«.
Namen te majhne analize oglasov za zaposlovanje je predvsem ta, da si predočimo, kakšno obliko privzemajo v praksi ti novi ponotranjeni, osebni načini mobilizacije delavcev. Terminologija, ki smo jo našli v teh oglasih, je zgovorna sama po sebi. Delavca se poskuša angažirati za delo preko njegovih osebnostnih lastnostih, ki niso del siceršnjih poklicnih kompetenc, temveč se nanašajo neposredno na delavčevo osebnost oziroma na delavca kot človeka. Seveda je bilo pričakovati, da se novi načini mobilizacije delavcev v Sloveniji pojavijo takoj po letu 1991. Lahko pa si upamo trditi, da bi ob podobni analizi oglasov iz npr. New York Timesa ali londonskega The Timesa podobne spremembe na svetovni ravni opazili že kakšni dve desetletji prej. Za namene ponazoritve prakse, ki temelji na teh novih načinih mobilizacije delavcev, pa nam je lahko povsem dobro služila naša lokalna analiza.
Glasba2: Redemption Day – Johnny Cash
Sedanjost
Sodobne oblike in načini dela kažejo določene značilnosti, ki se bistveno razlikujejo od oblik in načinov dela, kakršni so bili značilni v obdobju zgodnjega kapitalizma v drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju ter v obdobju modernega kapitalizma v prvi polovici 20. stoletja. V zadnjih nekaj desetletjih, od 60-til let 20. stoletja dalje, pričenja delo zavzemati posebno mesto v življenjih ljudi, prične se stapljati s siceršnjimi življenji ljudi. Razlikovanje med službenim in zasebnim časom izginja, kakor tudi razlikovanje med službenim in zasebnim prostorom. Bledi razlikovanje med plačanim in neplačanim delom. Izgubljajo se razlike med delom, ki je jasno opredeljeno kot delo, ter drugimi dejavnostmi človeškega vsakdanjega življenja; delo postaja delovanje in delovanje delo, prelivajo se produktivno, reproduktivno in neproduktivno delo. Izgubljajo se razlike med službenimi in zasebnimi odnosi, ukinja se razlikovanje med delavcem kot osebo in njegovim delom. Ti sodobni trendi na področju dela prinašajo tudi nove načine mobilizacije ljudi, ki, kakor smo videli, privzema principe »liberalne sužnosti«, kjer se mobilizacija spreminja v samo-mobilizacijo, v ponotranjene načine prisil k delu, ki izhajajo predvsem iz dejstev, da se življenje in delo sodobnega človeka vse bolj prepletata in od človeka terjata, da svoje delo interpretira in osmišlja na zelo osebni ravni, tesno povezani s svojim siceršnjim življenjem. Tako se zdi, da človekovo delo postaja vse manj odtujeno, za tem dozdevkom pa lahko prepoznamo resnico praznega jaza, ki se vselej znova »po sili razmer« zapolnjuje z novimi vsebinami in osmišljanji, brez celovite zgodbe in tistega srečnega konca, kjer se »človek sreča s seboj«. Preučevanje sodobnega dela in novih načinov mobilizacije delavcev nam tako odpre še eno resno težavo, s katero se mora spoprijeti večstoletna tradicija porajanja liberalizma.
Avtorica študije je Karolina Babič. Prispevek je bil izvirno objavljen v »Časopisu za kritiko znanosti«, št. 237.
Ob zaključku prispevka Karoline Babič vas lahko povabimo na njeno predavanje z naslovom »Identiteta fleksibilnega delavca«, ki ga bomo v sklopu večera naslovljenega »Kapitalizem za začetnike« pripravili v soboto 24.4. ob 19h v kavarni Kluba ptujskih študentov na Ptuju. Vabljeni!
Glasba3: Song Three Blues – Alberta Cross
Poročilo s predavanja DPU
V četrtek, 11. marca, je na Delavsko-punkerski univerzi gostoval Leonardo Kovačević iz Zagreba, filozof, prevajalec in urednik Tretjega programa hrvaškega radija. Predavanje, ki je bilo napovedano z naslovom Pledoaje za novo barbarstvo, je bilo v zadnjem hipu nadomeščeno z naslovom Sociologova tesnoba: polemični pretres politike znanja.
Predavatelj je najprej pojasnil, čemu velja sprememba naslova in kaj ga je izzvalo k nadomestitvi začetne ideje s tem ’polemičenim suplementom’, kakor se je sam izrazil. Novi zasnutek je namreč reakcija na določeno burkaško predstavo: burko nekega ljubljanskega sociologa – sicer rednega sodelavca Delavsko-punkerske univerze -, kateri je pred dnevi sam bil priča, in sicer ob predstavitvi knjige Alaina Badiouja Mračni propad v Zagrebu, 5. marca 2010.
Predavatelj je nadaljeval z vpeljavo načela avtonomnosti spoznavnega interesa kot načela, ki pripada področju politike znanja in tovrstni interes določa zelo enostavno: nekaj nas bodisi zanima bodisi nas ne zanima, tretjega ni. Kolikor nas nekaj zanima, toliko se s tem ukvarjamo in raziskujemo, kolikor pa nas nasprotno ne zanima, toliko se od tega distanciramo. No, Sociolog, ali bolje, figura Homo Sociologicus, se s tem preprostim načelom, ki ga je znanost prepoznala že za časa Aristotla, nikakor ne more sprijazniti. Natančneje, vtem ko skuša to načelo prekoračiti, vpelje še tretjo možnost, naslednjo: mi lahko in celo moramo govoriti tudi tedaj, ko nas situacija ne zadeva. Ta epistemološka manira kot specifična vrsta družbene prakse pa predpostavlja tudi neko specifično sociološko ontologijo, ki uravnava spoznavni interes in s tem vnaprej določa tisto, kar je pomembno za raziskovanje.
Romantični filozofi, kot sta npr. Novalis in Schlegel, so s proklamacijo teze, da ima sleherno zrno prahu enakopravno pravico postati avtentični predmet mišljenja, v polje znanosti uvedli nekaj, čemur bi lahko dejali realno spoznavnega polja, namreč distanco do vseh vnaprej danih, privilegiranih predmedtov spoznanja. Sociolog pa, nasprotno, s tovrstno distanco ne zmore rokovati, je ne more prenašati, podobno kot ne zmore prenesti tišine, ki obkroža spoznavno dejavnost, saj mu njegova sociološka ontologija, fikcija apriorne družbenosti, onemogoča, da sprejme predpostavko tega tipa.
Predavatelj ni zastopal stališča, da je Sociologova drža kakšna dokončna in nespremenljiva pozicija: ni nemogoče, da bi Sociolog postal tudi Ne-sociolog in se kot tak povezal z drugim Ne-sociologom, toda zgolj v kolikor se razbremeni svoje prisile govora, povzročene z nekim strahom pred praznino, tišino in ne-skupnostjo. Prav ta strah je tisto, kar njegovo mišljenje dela za nemočno, kajti ‘močno’ misel zmore proizvesti le spontani interes.
Drugo načelo, enako nesprejemljivo za skupnost znanja kot prvo, je načelo izkčljučitve nevednega človeka, tj., izključitve figure barbara. Navdahnjen z Benjaminovim tekstom iz leta 1933 Izkustvo in siromaštvo, je predavatelj sugeriral na glavo obrnjeno izključitev: potrebno je izbrisati vse sledi skupnosti, potrebno se je moči ne integrirati v skupnost, se iz slednje izključiti, da bi spoznavali zgolj in samo eno zrno prahu, kakor bi na svetu ne obstajalo nič drugega.
Tovrstno spreobračanje figure je predavatelj detektiral še pri dveh sodobnejših filozofih, Lyotardu in Rancieru. Gre za Lyotardovega pogana in Rancierovega nevednega učitelja Jacotota: obema je skupen prav odpor do skupnosti znanja in integracije vanjo. Zdi se, da gre pri Jacototu prav za načelo avtonomnosti spoznavnega interesa, saj skuša z uvedbo lastnih pedagoških pravil pri učencih spodpuditi izvorno gesto učenja in izbire teme spoznanja, s čimer pa se zoperstavlja hierarhizirani skupnosti, ki obstoji zgolj na račun neke fikcije. Pogoj možnosti obstoja te skupnosti je namreč prav pozaba lastnega začetka, pozaba, da je spoznavajoči v temelju otrok-barbar.
Začetek dokončne družbene restavracije znanja je moč postaviti v čas po drugi svetovni vojni, ko je celokupno polje znanosti začelo podlegati družbeni hiearhizaciji vseh pogojev, povezanih z reprodukcijo znanja. T.i. “družba znanja” ni drugega kot uradni naziv tega procesa. Po letu 68 se znanstvena skupnost, ob podpori neoliberalne ideologije, deklarirano in povsem eksplicitno zoperstavlja vsakršnemu poskusu sklicevanja na izvorno gesto učenja. Znanstvenik danes tako nima nikakršne možnosti spontanega izbora svojega spoznavnega predmeta.
Na tem mestu je predavatelj izrazil prepričanje, da je možnost odpora vpisana prav v figuro barbara oziroma otroka, ki osvaja svoje prvotno znanje. Mrežo družbene konstrukcije znanja je namreč moč pretrgati le prek privedbe načela avtonomnosti spoznavnega interesa do njegovih skrajnih konsekvenc. Prav to je tista vrsta prakse, ki jo lahko pričnemo izvajati zdaj, ne da bi nam pri tem bilo treba zadovoljevati kakršne koli ‘infrastrukturne’ pogoje družbe znanja.
S poudarjanjem heretičnega pomena barbarstva nas Kovaćević torej poziva k specifični diabolizaciji znanja, nasproti njegovi simbolizaciji in družbeni inkorporaciji. Barbar, učeči se otrok, se v tem procesu proponira kot edina figura, ki je zmožna prekiniti zvezo med znanstveno skupnostjo in državo moči, ter tako odpreti prostor k realnemu spoznavnega polja.
Poročilo je pripravila Magdalena Stanimirović.
Glasba4: Sad February – The Unthanks
Filozofija skozi čas
17. aprila 1975 je umrl indijski filozof in drugi predsednik Indije SARVEPALI RADAKRIŠNAN. Prispevek o Sarvepalliju Radhakrišnanu smo razdelili na dva dela. V prvem, ki ga bomo predstavili danes, so na kratko orisani njegovi osnovni prispevki k filozofiji in njegovo prva polovica življenja, ko je napisal nekatera svoja najpomembnejša dela.
Sarvepalli Radhakrišnan velja za enega najvplivnejših indijskih intelektualcev 20. stoletja, ki je uveljavil medkulturno primerjavo filozofskih sistemov indijske in zahodne filozofije. Njegovo versko prepričanje je izhajalo iz večtisočletne tradicije hinduizma, ki ga je poskusil na novo ovrednotiti s spoznanji zahodne filozofije. Njegovo najbolj poznano delo, s katerim se je tudi uveljavil, je »Indijska filozofija«, ki jo je od leta 1923 do 1927 napisal v dveh knjigah. Pomembni so tudi ostali njegovi prevodi in komentarji klasičnih del indijske filozofije.
Poleg akademske je mogoče še bolj pomembna njegova politična kariera. V letih od 1949 do 1952 je bil ambasador v Sovjetski zvezi. Po vrnitvi iz Moskve je bil najprej izvoljen za prvega podpredsednika Indije in natanko desetletje kasneje še za predsednika Indije. Njegova intelektualna ustvarjalnost je bila vseskozi neločljivo povezana s potrebo po reformiranju indijske družbe s kulturno kot tudi politično osamosvojitvijo od britanske kolonialne vladavine.
Na njegov rojstni dan, ki je petega septembra, se v Indiji obeležuje Dan učiteljev.
O njegovem otroštvu in mladosti je malo znanega. Rojen je bil v brahmanski svečeniški družini v manjšem hindujskem romarskem središču Tirutani. Njegova družina je sicer izvirala iz bližnje vasi Sarvepalli, po kateri je prevzela priimek. Verjetno je od staršev dobil zgodnjo izobrazbo v vedskih besedilih in posebej smartha tradiciji bhakti čaščenja, ki je tesno povezana s teološko-filozofskim sistemom enega največjih indijskih duhovnih mislecev iz 9. stoletja Adi Šankarje. Leta 1896 je začel obiskovati luteransko misijonsko šolo v bližnjem večjem romarskem in upravnem pokrajinskem središču Tirupati. Na tej šoli se je seznanil s krščansko filozofijo in teologijo, medtem ko so se v bližini odvijale tempeljske dejavnosti hinduističnih pobožnih romarjev oziroma bhakti častilcev. Podobnosti med oblikami pobožnosti in intimnega doživljanja numinoznega med krščanstvom in hinduizmom so nanj gotovo napravile vtis.
V letih od 1900 do 1904 je obiskoval ameriško prezbiterijansko misijonarsko šolo v zgodovinskem mestu Vellore, kjer je kljub temu, da se je čutil kulturno cenzuriranega, spoštoval in cenil trud misijona pri opravljanju humanitarne dejavnosti v lokalnem okolju. Med šolanjem v Velloreju se je star 16 let poročil. Nevesta je bila stara le 10 let. Zakon je prinesel šest otrok in trajal 51 let, vse do smrti njegove žene.
Star 17 let je izobraževanje nadaljeval na protestantskem kolidžu v Madrasu, kjer se je seznanil s tradicijo zahodne filozofije, od klasične grške filozofije Platona in Aristotela do novoveških filozofov Spinoze, Kanta, Leibniza in takrat modernega utilitarizma Johna Stuarta Milla ter družbenega evolucionizma Herberta Spencerja. Verjetno se je seznanil tudi z delovanjem teozofov, ki so odkrivali indijsko duhovno tradicijo in jo posredovali zahodu. Gotovo pa je bil kakor širša indijska intelektualna javnost seznanjen z govorom Vivekanande na Svetovnem parlamentu religij, ki je v svetu spodbudil zanimanje za indijsko filozofijo, doma pa nacionalni ponos na indijsko kulturo in zgodovino. Iritiran od kritik hinduizma svojih krščanskih mentorjev si je zadal nalogo, da ugotovi, kaj »je v hinduizmu živega in kaj mrtvega«, da bi spodbil svoje kritike, ki so trdili, da Vede in tudi Vedanta nimajo nobene filozofske vrednosti. Na kolidžu je leta 1906 z odliko magistriral s temo pomena etike v Vedanti.
Radhakrišnan ni vnaprej načrtoval akademske kariere in vseživljenjskega filozofskega ustvarjanja. Po magisteriju je zapadel v finančne težave, na kar je bil na posredovanje učiteljev kolidža začasno rešen finančnih težav z učiteljsko službo na drugem, pod kolonialno upravo vodenem kolidžu v Madrasu. S svojo razgledanostjo mu je uspelo pridobiti zaupanje kolegov, sam pa je razširil in poglobil svojo izobrazbo ter tako izkoristil bogato založeno knjižnico učilišča. Predaval je evropsko filozofijo, psihologijo in se zanimal za etiko, epistemologijo in logiko. Prav tako se je šele takrat naučil sanskrta. Najprej je začel objavljati članke v indijskih univerzitetnih glasilih, vendar se je zelo trudil, da bi prodrl v kakšno mednarodno filozofsko revijo. To mu je leta 1911 uspelo z objavo članka »Etika v Bhagavadgiti in pri Kantu« v The International Journal of Ethics.
V letih od 1914 do 1917 je bilo krajše obdobje negotovosti, saj je izgubil učiteljsko službo v Madrasu. Zaradi vojne namreč ni mogel na študij v Evropo, prav tako pa so bila močno skrčena vsa finančna sredstva, ki niso imela kakšnega vojaškega pomena. Leta 1918 je bil naposled izbran za profesorja filozofije na Univerzi v Mysoreju na jugu Indije. Po številnih člankih, ki jih je objavljal v mednarodnih filozofskih revijah, je v tem letu napisal svojo prvo knjigo »Filozofija Rabindranatha Tagoreja«. Med obema je kasneje sicer obstajalo vzajemno spoštovanje, čeprav se nista nikoli srečala.
Leta 1921 mu je bila ponujena profesura na katedri za filozofijo na Univerzi v Kalkuti, najstarejši in najuglednejši britanski univerzi v Indiji. Osamitev v tem popolnoma drugačnem kulturnem okolju mu je omogočila, da je skoraj ves svoj čas usmeril v dokončanje projekta predstavitve indijske filozofije v dveh delih. Prva poglavja je začel pisati že, ko je poučeval v Mysoreju. Po objavi dveh del »Indijske filozofije« in dela »Filozofija upanišad« leta 1923 je njegov ugled močno narasel doma in po svetu. Na podlagi gostujočih predavanj na Univerzi v Oxfordu leta 1927 je nastalo delo »Hinduistični življenjski nazor« in dve leti kasneje, ko je prav tako predaval, še »Idealistični življenjski nazor«. Deli veljata za zreli prikaz avtorjeve filozofije.
Drugo polovico prispevka o indijskem filozofu Sarvepalliju Radhakrišnanu bomo predstavili v naslednji oddaji.
Rubriko »Filozofija skozi čas« pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum mislec.net
Glasba 5: Just For Tonight – Groove Armada
Napovednik
Jutri, v četrtek 15. aprila 2010 ob 17h vas v sklopu Šole politične pismenosti vabimo v dvorano Gustaf na predstavitev nove številke Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo (ČKZ) z naslovom OSVOBAJANJE IRAKA in pogovor o predstavljeni temi. Ob predstavitvi nove publikacije ČKZja o Iraku, vojnah, podjarmljenju in uničevanju človeških življenj, bomo ob sedmi obletnici okupacije Iraka poskusili predvsem vzpodbuditi javno razpravo. Gostje večera bodo dr. Primož Šterbenc, politolog in sociolog, raziskovalec na področju mednarodnih odnosov; Medard Kržišnik, politolog in samostojni novinar; Ana Podvršič, absolventka sociologije kulture in francoščine na FF ter novinarka Radia Študent in dr. Marta Gregorčič (ur.), sociologinja in kulturologinja. Več informacij o večeru najdete na naši spletni strani www.zofijini.net. Vabljeni!
Delavsko-punkerska univerza vabi na predavanje iz tematskega ciklusa Šola kot ideološki aparat ekonomije, ki bo v četrtek 15. aprila 2010, ob 18.00 uri v Klubu Gromka na Metelkovi. Tokrat se bo predstavila Nomadska pedagogika. Nomadska pedagogika je belgijski kolektiv učiteljev in filozofov, ki v Limerléju vodi srednjo šolo z alternativnim programom. Njihovo raziskovanje odnosa med poučevanjem in demokracijo jih je privedlo do zastavitve projekta šole, ki bi slonela na drugačnih pedagoških smernicah, temelječih na načelu enakosti. Vabljeni!
In nenazadnje, v soboto 17. aprila vabljeni na največjo vseslovensko prostovoljno akcijo, Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Se vidimo!
Glasba 6: When My Love Comes Down – Grinderman
Prišli smo do konca oddaje. Morebitne refleksije so dobrodošle na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Za vse ostalo vas vabimo k obisku naše spletne strani www.zofijini.net. Z vami smo preteklo uro delili špikerka Jerneja Pirnat, tehnik Jure Avguštiner, avtor rubrike Filozofija skozi čas Boris Blagotinšek, avtorica osrednjega prispevka, Karolina Babič in avtorica poročila iz DPU, Magdalena Stanimirović. Urednik oddaje je Samo Bohak. Do naslednjega tedna, Srečno!
Glasba 7: Rabbia E Tarantella – Ennio Morricone
Avizo