AVIZO
Filozofski pozdrav!
V minuli oddaji smo podali nekaj napotkov za vladanje, v današnji pa govorimo o odgovornosti intelektualcev v družbi, v kateri vladarji svoje delo, če smo nekoliko Machiavellijevsko cinični, opravljajo preveč dobro. S tem namenom bomo predstavili prispevek Sama Bohaka z naslovom (Ne)odgovornost intelektualcev in, da bo intelektualcem morda nekoliko lažje razbrati dandanes najbolj pereča vprašanja, še spisek desetih največjih zablod modernega sveta, angleškega novinarja Francisa Wheena. Za zaključek oddaje bomo ponovno pogledali v zgodovino in ugotavljali kaj se je kajv zgodovini filozofije dogajalo v teh novembrskih dneh. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
GLASBA:
(Ne)odgovornost intelektualcev
Pripravil Samo Bohak
Da bi sploh lahko začeli govoriti o odgovornosti intelektualcev, se moramo najprej vprašati kdo sploh je intelektualec. Ko slišimo besedo intelektualec si lahko predstavljamo univerzitetnega profesorja, priznanega misleca, pisatelja, pesnika, znanstvenika ali raziskovalnega novinarja. Sama beseda se lahko nanaša na širok spekter oseb iz raznolikih področij, z različnimi poklici in položaji v družbi. Ko ugotavljamo kaj imajo vsi našteti ljudje skupnega se lahko ustavimo pri sami etimologiji besede. Intelektualec vsebuje koren intelekt, ki pomeni um oz. razum, za intelektualca torej velja, da mora znati dobro uporabljati svoj um, s katerim rešuje določene probleme z različnih področij, od naravoslovnih in družboslovnih znanosti, do humanistke. S tem sem intelektualca definiral v najširšem smislu.
Poglejmo še nekaj drugih možnih definicij intelektualca. Klasična definicija intelektualca po Noamu Chomskem, predstavljala moškega aristokrata z visokim in spoštovanim položajem v družbi, ki se je šolal na najboljših šolah in so ga vzgajali in izobraževali z namenom, da bo slej ko prej prevzel svoje mesto v vrhu družbene hierarhije, njegova glavna naloga je bila torej opravičevati obstoječi družbeni red in s svojim znanjem dajati videz urejenosti, racionalnosti in nujnosti obstoječega stanja. Temu modelu intelektualca Chomsky zoperstavi ideal, disidentskega intelektualca, ki je sumničav do oblasti, kritizira nepravičnost družbenega reda, se izpostavi za pravice nemočnih, zagovarja pravičnost in se bori za resnico. Za oblast je takšen intelektualec v najboljšem primeru nadležen, v najslabšem pa nevaren; posledično, oblast naredi vse, da onemogoči njegovo delovanje in včasih celo ogrozi njegovo življenje. Intelektualec se, če je zvest svojim načelom, ne podredi volji oblasti ampak v zadnji instanci imigrira drugam, kjer nadaljuje svoje družbeno kritično delo.
Predstavil sem dva ideala, zastavi se vprašanje, zakaj bi intelektualec izbral drugega, zakaj bi tvegal svoj status, ugled in ostale ugodnosti, ki so mu na voljo in jih je pridobil tako rekoč v potu svojega obraza? Zakaj ne bi rajši užival v pošteno zasluženih sadovih svojega dela in v miru opravljal svojega intelektualnega dela? Komu je na koncu koncev dolžan polagati račune?
Menim, da je intelektualec dolžan izbrati drugo pot, kako daleč mora po njej iti, pa je lahko stvar razprave. V nadaljevanju bom poskušal pokazati, da je intelektualec dolžan opraviti svojo vlogo kot družbeni kritik in peta veja oblasti in se ne podrediti nikomur drugemu razen svoji lastni vesti.
Zamisel
Svoboda pomeni odgovornost. Zato se je večina ljudi boji.
George Bernard Shaw, Revolucionarjev priročnik
GLASBA:
Intelektualec je v družbi na privilegiranem položaju. Družba mu priznava avtoriteto, ki izhaja iz njegove strokovnosti. Njegova moč ne izhaja iz kapitala, ne iz sile, s katero bi lahko deloval na druge, ni mu podeljena kot je podeljena politiku s strani ljudstva in prav tako ne s strani Boga. Predpostavimo, da mu prav tako ni podeljena s strani institucije, ki ji pripada. Družba njegovo mnenje upošteva, ker upravičeno verjame, da pozna stvar, o kateri govori. Njegove trditve imajo težo, ker so podkrepljene z razlogi, ki jih zna jasno in enostavno razložiti na preprost način. Vsi poznamo znan rek, da je pero močnejše od meča. Intelektualec lahko zavihti pero proti oblasti, ki je skorumpirana, ali proti posamezniku, ki poskuša nalagati množice. Poleg tega ima intelektualec v svoji skupnosti dostop do podatkov, ki so pomembni za državljane, ko le ti aktivno sodelujejo v oblikovanju politike neke države. Razjasni lahko zapleteno govorjenje strokovnjakov na specifičnem področju in pokaže slabosti argumentov politikov, ki želijo s polresnicami in enostransko predstavljenimi dejstvi prepričati ljudstvo o svojih dobrih namenih. Lahko bi rekli, da je njegova vloga tudi deloma pedagoška, četudi sam morda aktivno ne poučuje. Ima torej možnost, da s svojo osebnostjo in znanjem močno vpliva na javno življenje. Iz moči, ki jo poseduje izvira njegova odgovornost do sodržavljanov in ljudi nasploh. Privilegij, ki mu je dan z njegovo inteligenco in položajem mora nekako upravičiti. Upraviči ga lahko tako, da povzdigne svoj glas, ko je to potrebno, četudi s tem tvega izgubo določenih ugodnosti. Splošno je znano, da se totalitarni režimi najprej znebijo intelektualcev, saj so jim ti najbolj nevarni. Za intelektualca pa sama strokovnost ni dovolj, pomembna je tudi jasna etična drža in moralna integriteta. Zavzemati se more za vrednote kot so resnicoljubnost, pravičnost in kritičnost in v njihovem izvajanju ostati dosleden.
V zgodovini poznamo več primerov intelektualcev, ki so dosledno izvajali svoja načela ne glede na posledice. Začnemo lahko s Sokratom in Jezusom, v sodobnosti lahko nadaljujemo z Martinom Lutrom Kingom in z člani gibanja Solidarnost, ki so se uprli totalitarističnem režimu na Poljskem in nedavnimi intelektualci v Južni Ameriki, ki so se zoperstavili modernemu »Imperiju« ZDA.
Od današnjega intelektualca verjetno ne moremo zahtevati, da na vrat na nos tvega svoje življenje ali celotno kariero, je pa dolžan, da povzdigne svoj glas, ko je to potrebno in zastavi svoj ugled za vrednote, ki sem jih omenil prej. Ko apatija preplavi tudi tiste člane družbe, ki bi morali predstavljati varovalo za demokracijo in svobodo, je tiranija bližje kot se morda zavedamo.
Avtor besedila je Samo Bohak
Zamisel
Cilj sveta je pridelati razum.
Ernest Renan
GLASBA:
10 največjih zablod modernega sveta
Francis Wheen
Francis Wheen je novinar in avtor številnih knjig, vključno z zelo priznano biografijo Karla Marxa. Njegova zbrana novinarska dela, »Hoo-hahs and Passing Frenzies«, so mu leta 2003 prinesla nagrado Georga Orwella.
Njegova nova knjiga »Kako so prodajalci megle zavladali svetu« (How Mumbo-Jumbo Conquered the world: A Short History of modern Desilusions), je pred kratkim izšla tudi pri nas in jo že lahko najdete v knjižnicah. Priporočamo v branje.
Kot odgovor na osnovno vprašanje današnje oddaje, o odgovornosti intelektualcev, po Wheenovem izboru ponujamo v presojo 10 največjih zablod modernega sveta.
1. »Bog je na naši strani«
Tako menijo George Bush, Tony Blair, Osama bin Laden ter prav tako zaskrbljujoče visok odstotek drugih pomembnih osebnosti v današnjem svetu. Ko je po 11. septembru 2001 Blair zatrjeval, da je religija rešitev in ne problem, kajti »tako Židje, kot Muslimani in Kristjani so vsi Abrahamovi otroci«, se ni zavedal, da je ravno ta primer navedel Mohammed Atta, ugrabitelj enega od letal, ki so uničila obzorje New Yorka. Tawney je v delu »Religion and the Rise of Capitalism« (Religija in vzpon kapitalizma) zapisal, da (citiramo) »…se je moderna socialna teorija, tako kot moderna politična teorija, razvijala le takrat, ko je družba dobila naturalistično in ne verske razlage«. (konec citata) Če to drži, sta moderna socialna in politična teorija trenutno mrtvi.
2. Trg je racionalen
Finančni izvedenci 21. stoletja, se nasmihajo norosti »gospodarskega mehurja« podjetja »South Sea«, ali pa nesmiselnosti nizozemske tulipanske manije v 17. stoletju. Vendar pa so se pred nekaj leti sami pehali in prerivali, da bi kupili delnice internetnih podjetij, ki sploh niso imela zaslužka, niti obetov, da bodo kdaj prinesla dobiček. Da upravičijo to očitno norost, so zatrjevali, da tako revolucionaren posel kot je internet, potrebuje nov poslovni model, v katerem je bilanca nepomembna. Na kratko, mislili so, da so se uprli zakonom finančne gravitacije, dokler niso strmoglavili.
3. Realnost ne obstaja
Zato toliko narekovajev, ki jih postmodernisti nenehno postavljajo po svetu. Vse, od zgodovine do kvantne fizike, vidijo kot tekst, predmet »neskončne igre pomenov«. Vendar, če vse predstave o resnicah in lažeh prenehajo veljati, kako se naj potem spopadamo s čudnimi predstavami ali celo popolnimi lažmi. Obstaja obilica skrbnih empiričnih raziskav o nacističnem iztrebljanju Židov. Kot pravi profesor Richard Evans (citiramo) »Trditi, da je to izmišljeno ali nič bližje resničnosti kot recimo delo »revizionistov«, ki zanikajo obstoj Auschwitza, je žalitev. To je zadeva, kjer dokazi dejansko štejejo in se lahko uporabijo, da se vzpostavijo osnovna dejstva. Auschwitz ni stvar diskurza.« (konec citata)
4. Ne smemo imeti »predsodkov«
Leta 2002 je časopis »Guardian« razkril, da so krščanski fundamentalisti prevzeli nadzor nad državno financirano šolo v Gatesheadu, ter so si prizadevali »pokazati superiornost« verovanja o stvarjenju sveta v svojih razredih. Ko je Jenny Tongue, članica parlamenta, vprašala Tonya Blaira, če je zadovoljen, da se trenutno biblični »Genesis« (1. Mojzesova knjiga o stvarjenju) promovira kot najbolj zanesljivi učbenik za biologijo, je odgovoril: (citiramo) »Da. Konec koncev, bo bolj raznolik šolski sistem omogočil boljše rezultate za naše otroke.« (konec citata) To je slaba stran lahkomiselnega kulturnega in intelektualnega relativizma. Če bi nekatere šole začele učiti, da je luna iz sira, ali da so zvezde božji venček, bi tudi to nedvomno bilo uradno pozdravljeno kot zdrav znak izobraževalne raznolikosti.
5. Liberalni kapitalizem je predpogoj za trgovanje in razcvet
Mednarodni denarni sklad sicer trdi, da je to res, ko po vsem svetu vsiljuje rešitve v stilu Margaret Thatcher, vendar njihove lastne številke pripovedujejo drugačno zgodbo. Njihovo poročilo o »svetovnem gospodarstvu v 20. stoletju«, izdano leta 2000, vsebuje diagram – sicer zelo majhen, verjetno v upanju, da ga ne bo nihče opazil – ki prikazuje, da je bilo obdobje pred Thatcherjevo, med leti 1950 in 1973, najbolj uspešno v prejšnjem stoletju in to z velikim naskokom. Ta doba je bila zaznamovana z nadzorom kapitala, fiksnim menjalnim tečajem, močnimi trgovskimi sindikati, velikim javnim sektorjem in splošnim konsenzom, da vlada upravlja s povpraševanjem. Povprečna letna rast BDP na osebo po svetu je znašala 2,9% – natanko dvakrat več kot dvajset let kasneje.
GLASBA:
6. Astrologija in podobne zablode so »nedolžna zabava«
Tisti, ki tako govorijo, nikoli ne razložijo kaj je zabavno oziroma nedolžno v tem, da se promovira goljufijo, ki preži na nevednost in strahove. Vendar ima celo »Observer«, eden najbolj častivrednih in omikanih britanskih tednikov, svojo stran s horoskopi.
7. Redek zrak je čvrst
Knjigo Charlesa Leadbeaterja, »Living on Thin Air« (Živeti na redkem zraku) iz leta 1999, idealističen vodič po »breztežnem gospodarstvu«, je Peter Mendelson opisal kot »načrt tega, kar bo v prihodnjih letih sprožilo radikalni projekti modernizacije«. Na platnicah se je nahajal tudi poklon Tonya Blaira, ki je Leadbeaterja opisal kot »izjemno zanimivega misleca« čigar knjiga »odpira kritična vprašanja, pomembna za prihodnost Britanije«. Tri leta kasneje, po padcu internetnih podjetij, je ministrica za industrijo Patricia Hewitt priznala, »da je bila industrijska politika v prvem mandatu laburistov napačna, kajti preveč poudarka je dajala internetnemu gospodarstvu na račun britanske proizvodne baze… Predstava, da bo tako lahko kot v knjigi, je bila utopična.« Obzirno je pozabila omeniti, da je bil glavni zagovornik tega projekta, njen šef.
8. Sentimentalna histerija je znak čustvene zrelosti
Psihoterapevtka Susie Orbach je interpretirala »cvetno revolucijo« pred Kensingtonsko palačo po smrti princese Diane, kot dokaz, da Britanci »kot narod odraščajo«. Will Hutton, radikalni socialni demokrat in republikanec, je rekel, da je kolektivno klečanje pred mrtvim aristokratom pokazalo, da se Britanci »osvobajajo okovov preteklosti«. Predpostavlja se, da čustveni populizem predstavlja novo vrsto kolektivne politike. Pravzaprav pa ni nič drugega kot prikrit narcisizem.
9. Gospodarski uspeh ZDA v celoti temelji na privatnem podjetništvu
V 19. stoletju ja ameriška vlada podpirala državno gospodarstvo, gradnjo železnic in razvoj telegrafa. Nedavno je Pentagon ustvaril internet. Ameriško kmetijstvo je močno subvencionirano in zaščiteno, kot tudi jeklarska industrija in veliko drugih sektorjev največjega »prosto-tržnega gospodarstva« na svetu. V času gospodarske recesije, celo pod predsedniki, ki obrekujejo vlogo vlade, bo ZDA še povečala svoj primanjkljaj, da bo lahko financirala širjenje fiskalne in monetarne politike. Vendar njene voditelje zelo ujezi, če katera država v razvoju skuša slediti njihovemu zgledu.
10. »Lahko se zgodi tudi vam…«
To je bilo reklamno besedilo »Državne loterije«, tega spomenika slaboumnosti, ki ga je vpeljal John Major. In očitno je na milijone odraslih Britancev verjelo; kljub temu, da so bile možnosti, da dejansko dobite glavni dobitek 13 milijonov proti 1. Lahko bi se zgodilo vam… vendar se vam zelo verjetno ne bo.
Besedilo je prevedel Miha Leben
Zamisel
Zame je intelektualec nekdo, ki je zvest politični in družbeni skupnosti, vendar ji nenehno ugovarja.
Jean-Paul Sartre
GLASBA:
Filozofija skozi čas
Poglejmo en teden nazaj
7. novembra
… Leta 994 je bil rojen muslimanski literat, pravnik in filozof iz muslimanske Andaluzije ibn Hazm iz obdobja propada Omajadskega kalifata na mala rivalska kraljestva.
Abu Muhamad Ali Ibn Hazm se je rodil leta 383 po Hidžri. Rojen v družini z visokim družbenim položajem in vezami na kalifskem dvoru Omajadov, si je lahko v mladosti privoščil najboljše kordovske učitelje in sicer v vseh predmetih: hadisu, zgodovini, filozofiji, pravu, medicini in gramatiki.
Pri dvajsetih, ko so z oblasti vrgli Omajadskega kalifa, je bil kot zvest podpornik omajadske pravice do prestola, že do vratu v politiki. Z ubojem zadnjega Omajadskega kalife, kateremu je služil kot po vplivu najbližji vezir, se je povsem razočaran umaknil iz politike.
Podobnost razočaranja nad politiko med njim in Platonom ni naključna. V mladosti je napisal platonistično knjigo o ljubezni »Golobičina ogrlica«, ki pa se veže na popularne arabske ljubezenske teme iz čutnega beduinskega pesništva. Sprašuje se na primer, o zmožnosti iskrenosti med žensko in njenim ljubimcem. V sodobnem jeziku lahko njegove ugotovitve povzamemo, da so moški iz Marsa, ženske pa iz Venere. Ibn Hazm se loti iskanja ljubezni skozi analizo odnosa med mišljenim in povedanim, med samo mislijo na eni strani in željo na drugi. Med obema obstaja prepad, jezik nikoli povsem ne razkrije želje ljubečega.
Kar zadeva Koran seveda ni toliko v dvomih, vseeno pa spada Ibn Hazm med tiste teologe, ki Koran motrijo skozi helenistično racionalno misel in ga nikakor ne sprejemajo iz slepe vere. Daleč najpomembnejše Ibn Hazmovo delo je »KITAB AL FISAL«, podrobna kritična raziskava verstev, ki velja sploh za prvo razpravo iz primerjalne zgodovine verstev, tako v arabščini kot v katerem drugem jeziku. V njej ne gre zgolj za popis posameznih verstev tistega časa, pač pa za sistematično raziskavo vplivov in odnosov med filozofskimi in religioznimi sistemi od antike do islama.
Ostali misleci v preteklem tednu:
7. novembra
… Leta 1781 je španska inkvizicija zadnjič uprizorila javni sežig na grmadi v Sevilli.
… Leta 1879 se je rodil ruski revolucionar Leon Trocki.
… Leta 1899 je v Ljubljani umrl urednik, publicist in filozof Janko Pajk.
… Leta 1913 se je v Mondovi v Alžiriji rodil pisatelj Albert Camus.
… Leta 1917 se je v Rusiji začela velika oktobrska revolucija.
… Leta 1950 se je rodil slovenski teolog in filozof Edvard Kovač.
8. novembra
… Leta 1848 se je rodil nemški matematik, logik in filozof Friedrich Ludwig Gottlob Frege.
… Leta 1941 je umrl italijanski pravnik in sociolog, predstavnik teorije elit, Gaetano Mosca.
10. novembra
… Leta 1483 se je rodil Martin Luther, teolog in začetnik protestantske reformacije.
11. novembra
… Leta 1675 je Gottfried Leibniz prvič predstavil integralni račun.
… Leta 1855 je umrl danski filozof Sören Kierkegaard. Bil je nasprotnik nemškega filozofskega idealizma in intelektualizma. Povzdignil je pojem eksistence nad racionalno teorijo o življenju.
12. novembra
… Leta 1666 se je rodila angleška filozofinja Mary Astell.
… Leta 1694 se je v Parizu rodil francoski pisatelj in filozof, predstavnik razsvetljenstva, Voltaire.
…. Leta 1915 se je rodil francoski kritik, esejist in filozof Roland Barthes.
13. novembra
… Leta 354 se je rodil krščanski teolog, filozof in zavetnik varilcev piva, Sveti Avguštin.
GLASBA:
In še teden naprej.
14. novembra
… Leta 1282 je umrl predstavnik japonske šole »mahajana budizma«, Ničiren.
… Leta 1359 je umrl Gregoras Palamas, nadškof Soluna in predstavnik bizantinske veje filozofije.
… Leta 1716 je umrl nemški filozof, matematik, fizik, zgodovinar, jezikoslovec in diplomat lužiško-srbskega rodu Gottfried Wilhelm Leibniz.
… Leta 1831 je umrl nemški filozof Georg Wilhelm Friedrich Hegel.
15. novembra
… Leta 1630 je umrl nemški astronom Johannes Kepler.
… Leta 1670 je umrl češki pedagog Jan Amos Komenski. Uveljavil je sistematični pouk, zaslovel pa je s svojimi pedagoškimi priročniki.
… Leta 1917 je umrl francoski sociolog Émile Durkheim.
16. novembra
… Leta 1240 je umrl arabski filozof Al Arabi.
… Leta 1695 je umrl francoski filozof Pierre Nicole.
… Leta 1717 se je rodil francoski filozof, fizik in matematik Jean d’Alembert, čigar obsežno delo je pomembno prispevalo k napredku čiste znanosti.
… Leta 1831 je umrl pruski vojaški teoretik Carl Phillip Gottlieb von Clausewitz.
… Leta 1973 je umrl Alan Watts, interpret in popularizator azijskih filozofij med zahodnim občinstvom.
17. novembra
… Leta 1494 je umrl italijanski filozof in humanist Giovanni Pico della Mirandola.
… Leta 1747 se je v Ljubljani rodil slovenski pravnik in filozof Franc Samuel Karpe.
… Leta 1895 se je rodil ruski filozof in semiotik Mihajl Mihajlovič Bakhtin.
… Leta 1903 se je ruska socialnodemokratska delavska stranka razdelila na dve skupini – boljševike in manjševike.
… Leta 1858 je umrl predstavnik utopičnega socializma, angleški podjetnik Robert Owen, ki velja za začetnika nove delavske zakonodaje.
Owen si je že pri osemnajstih letih sposodil kapital stotih funtov in v Manchestru odprl bombažno tkalnico, ki je v nekaj letih že zaposlovala petsto delavcev. S poroko si je pridobil posestva pri New Lanarku na Škotskem, kjer je s pomočjo svojega kapitala iz bombažnih tkalnic v Manchestru in poslovnih partnerjev – somišljenikov – naredil eksperimentalno delavsko kolonijo, v katerem je izboljšal pogoje dela in okolja, ki so povezani s kvaliteto delavčevega življenja. Izboljšani pogoji dela in bivanja v tovarnah v New Lanarku so vodili v višjo produktivnost dela. Njegov imperativ je bil, da »podjetniki ne smejo ravnati z ljudmi slabše, kot ravnajo z svojimi stroji«.
Kljub uspehom v New Lanarku je menil, da je ta projekt zgolj prehodnega značaja, saj ni uspel v tem, da bi se delavci otresli njegovega paternalizma in v organizaciji dela ter produkciji izhajali iz svojih interesov. Zato je po komunističnih načelih ustanovil novo delavsko kolonijo New Harmony v ZDA. Projekt je bil popoln polom in malodane je bankrotiral, zaradi komunističnih idej pa si je zapravil predhodno naklonjenost medijev, politikov ter intelektualcev. Vseeno ni odnehal.
Ustanovil je menjalno borzo, kjer so delavci zamenjavali produkte v protivrednosti vloženega dela. Ker so se skladišča zasičila z ničvrednimi in nekonkurenčnimi izdelki, je tudi to idejo moral opustiti. Vseeno pa so se njegove praktične ideje sindikalnega gibanja, oziroma »trade-unionizma«, tako zelo prijele, da veljajo še danes.
18. novembra
… Leta 1647 se je rodil eden začetnikov razsvetljenstva, Pierre Bayle. Bojeval se je proti dogmatizmu in z umerjenim skepticizmom vplival na razsvetljenstvo.
… Leta 1836 se je rodil italijanski zdravnik Cesare Lombroso, znan kot začetnik kriminologije, ki je preučeval kriminaliteto kot družbeni in individualni pojav, raziskoval je njene pojavne oblike in vzroke nastajanja.
19. novembra
… Leta 1492 je umrl perzijski učenjak, mistik in pesnik Nour din Abd Rahman Jami.
… Leta 1918 se je rodil indijski filozof, marksist in materialist Debiprasad Čatopadjaja (Chattopadhyaya). Njegov izjemen prispevek indijski filozofiji je raziskovanje materialističnih in skeptičnih aspektov. V delu »Lokayata«, ki je ključnega pomena za sodobno indijsko filozofijo, je kategorično zavrnil posplošeno stališče, da je Indija zgolj dežela mistikov in brahmanskih modrecev.
20. novembra
… Leta 1889 se je rodil ameriški astronom Edwin Hubble.
… Leta 1952 je umrl italijanski filozof, zgodovinar in politik Benedetto Croce.
Rubriko pripravlja in jo vzporedno objavlja na slovenski Wikipediji – delo, pri katerem ste mu vabljeni pomagati – Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
Iztekla se je še ena oddaja, ki služi zorenju kritične substance. Vsi ki ji prisluhnete, vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Vabimo pa vas tudi k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.
K ponovnemu srečanju vas vabimo ob tednu osorej. Lep pozdrav!