AVIZO
Spoštovani!
Dobrodošli v novi ediciji oddaje Zofijinih.
Oddajo minulega tedna smo zaključili s prvim delom poročila Sama Bohaka iz jesenske šole z naslovom »Enake možnosti spolov na področju držav bivše Jugoslavije«, ki je potekala v zadnjem tednu septembra na slovenskem Krasu. Na njej so se udeleženci iz številnih sodelujočih držav v okviru osrednje tematike dotaknili različnih družbeno pomembnih vprašanj kot so recimo nacionalizem, ekonomska neenakost, homofobija, militarizem, rasizem itd. V današnji oddaji nadaljujemo z to dvodelno nadaljevanko, ki jo zaključujemo z odlomki iz predavanj na temo nacionalizma v Sloveniji in antimilitarizma, ki je služilo tudi kot iztočnica predstavitve mednarodne aktivistične organizacije »People’s Global Action«. V drugem delu oddaje bomo načeli temo, ki bo osrednja tema naše naslednje oddaje – vprašanje demokracije skozi svobodo govora in izražanja. Tema bo teoretska podkrepitev praktične eksplikacije, ki bo svojo udejanjenje doživela v obliki projekta »Govorniški EK« od 12. oktobra naprej na mariborskem Glavnem trgu. Za današnjo oddajo bomo prisluhnili članku dr. Nenada Miščevića, ki predstavlja idejo deliberativne demokracije. Vabljeni ste ostati v naši družbi!
GLASBA:
V prejšnji oddaji smo lahko poslušali uvodni govor dr. Eve Bahovec o temeljih feminizma skozi interpretacijo Freudove psihoanalize. Če vas je uvodna beseda k predavanju dovolj pritegnila, da bi želeli slišati predavanje v celoti, lahko tej želji ustrežete tako, da predavanju prisluhnete v posnetku, ki je stacioniran na Marševi spletni strani posvečeni naši oddaji. Tam bodo kmalu dosegljivi tudi posnetki, katerih odlomke boste lahko slišali v današnji oddaji.
Kot ste verjetno že lahko opazili v primeru predavanja dr. Bahovec, so predavanja, ki vam jih predstavljamo v različnih jezikih. Če vam njihovo razumevanje dela težave, ste korak dlje, da bi razumeli komunikacijske šume in kulturni šok, ki smo ga sprva doživeli udeleženci jesenske šole, ki smo en teden skupaj bivali z udeleženci iz celotne bivše Jugoslavije, Nizozemske, Grčije in Anglije. Vendar nam je gradnja babilonskega stolpa vsaj deloma uspela, saj nam zamešani jeziki in kulturne razlike niso preprečili, da bi nadgrajevali našo ustvarjalnost in na koncu tudi predstavili naše delo, ki ga boste lahko preverili v časopisu, ki je še v nastajanju in ob izidu katerega vas bomo seveda pravočasno obvestili.
Skoraj klišejsko dejstvo, da lahko svojo kulturo dodobra razumemo šele, ko jo pogledamo od zunaj, je dobilo svojo potrditev v delavnici, ki jo je vodila nizozemska študentka Ingrid, ki študira v Ljubljani in se ukvarja s problemom nacionalizma v Sloveniji.
Posnetek delavnica Ingrid
GLASBA:
Zdaj, ko smo že ovrgli predsodke in razširili naše vedenje, je čas, da iz Evrope napredujemo v širni svet. Na našem taboru nas je obiskal predstavnik svetovne organizacije PGA (People’s Global Action), in nam predstavil ideje in načela te mreže, ki povezuje različna gibanja po svetu, ki se borijo za socialno pravičnost, varovanje okolja proti izkoriščanju človeka in nepravičnosti sistema, za katerega je človek le blago, ki se ga porabi in odvrže, ko ni več koristen. Njihov program lahko strnemo v pet splošnih načel:
1. Jasno zavračanje kapitalizma, imperializma in fevdalizma, vseh trgovinskih pogodb institucij in vlad, ki podpirajo destruktivno globalizacijo.
2. Zavračanje vseh oblik dominacije in diskriminacije, vključno, a ne ekskluzivno omejeno na patriarhat, rasizem in verski fundamentalizem vseh veroizpovedi in sprejemanje polnega dostojanstva vsej človeških bitij.
3. Držo soočanja, saj ne verjamejo, da ima lahko lobiranje velik vpliv na pristranske in nedemokratične organizacije, v katerih je transnacionalni kapital edino resnično vodilo politike.
4. Poziv k direktni akciji in državljanski nepokorščini, podpirajo boj socialnih gibanj in oblike upora, ki povečujejo spoštovanje življenja in pravice zatiranih ljudi, kot tudi izgradbo lokalnih alternativ globalnemu kapitalizmu.
5. Njihova organizacijska filozofija temelji na decentralizaciji in avtonomiji.
Posnetek predstavitev GPA
Upamo, smo vam v predstavljenih prispevkih vzbudili zanimanje za alternativno mišljenje in vzpodbudili razmišljanje o stvareh, ki ste jih morda imeli za samoumevne, ter podali vsaj nekaj informacij in napotkov, ki jih lahko uporabite pri nadaljnjem premisleku.
Posnetke in poročilo je sestavil Samo Bohak.
GLASBA:
V petek okoli 16. ure bomo na Glavnem trgu v Mariboru, nič kaj slovesno začeli izvajati poskus mariborskega »Speakers Cornerja«, ki smo ga zaenkrat poimenovali »Govorniški EK«. Naš namen je na ulicah mesta Maribor uveljaviti idejo odprtega, vsem dostopnega javnega prostora za izražanje mnenj. Akcija bo svoj vrhunec dosegla ob posebni javni prireditvi 16. novembra, ki bo posvečena dnevu filozofije. Improvizirani govorniški oder bo z ozvočenjem tehnično opremljen približno dvakrat na teden in sicer minimalno po 4 ure na dan. V tem času bodo vsi govori tudi snemani in pozneje v posebnem terminu predvajani na radiu Marš.
Javni govor, svobodno sporočanje mnenje in razprava, so lastnosti tako imenovane deliberativna demokracija, ki se ponuja kot alternativa obstoječi predstavniški posredni demokraciji, ki jo danes prakticira večina tako imenovanih demokracij. Več o tej alternativni obliki odločanja, nam bo povedal prispevek dr. Nenada Miščevića.
Deliberativna demokracija
Avtor: dr. Nenad Miščević
Posredna demokracija, ki temelji na glasovanju, je sporna zaradi več razlogov, še posebej sporna je odsotnost javne razprave in odločanja. Številni sodobni avtorji se vračajo k staremu idealu in zato dajejo prednost demokraciji z razpravo. Resna nesoglasja se ne rešujejo le z glasovnicami, ampak tudi z odprto in javno razpravo. Tako kot odločanje porot v filmih ne temelji na preglasovanju, ampak na razpravi, ki vodi do soglasja, bi morala tudi politika stremeti za tem, da bi se soglasje o spornih vprašanjih doseglo s pomočjo skupnega razmišljanja, zasedanja in razpravljanja. Prvič, ravno z razpravo se javno mnenje oblikuje in izpopolnjuje in, drugič, razprava daje poklicnim politikom in njihovim strokovnim sodelavcem informacije o razpoloženju ljudi. Ker je strokovno ime za razmišljanje, zasedanje in razpravljanje »deliberacija«, se takšna demokracija iz razprave ali na podlagi razprave imenuje deliberativna demokracija. Privržencev ima veliko, med njimi so tudi Hannah Arendt (izg. Ar-en-d), Jurgen Habermas, Amy Gutmann, Dennis Thompson in drugi. Nekateri zagovorniki takšne demokracije navajajo štiri načela, na katerih naj bi temeljila. Prvič, politično razpravljanje mora biti »državljanska vrlina«, drugič, zagotovljena mora biti politična enakost, tretjič, vladati mora splošno prepričanje, iz katerega sledi, da lahko politična razprava, objektivno gledano, pripelje do najbolj etičnih rešitev, in, četrtič, da se mora pravica do državljanstva kazati v pravici do političnega sodelovanja.
Temeljna ideja takšne demokracije je: če želite v politiki s svojim stališčem prodreti, ga morate javno in prepričljivo pojasniti. Tisti, ki se z vami ne strinjajo, morajo videti, na čem vaše stališče temelji in v čem imate morda prav. Takšno pojasnjevanje lahko privede do kompromisne rešitve. Vzemite splav. Če pristaše splava razglasite za sovražnike naroda in boga, gotovo ne boste ničesar dosegli oziroma jih ne boste v nič prepričali. Po dobri razpravi pa bodo mogoče tudi oni ugotovili, da ubijanje zarodka brez pravega razloga ni ravno moralno nesporno. Mogoče bodo nekateri nasprotniki splava zaključili tudi, da ima mati, ki otroka ne more prehraniti moralno pravico do tega, da ga ne rodi. Če bomo imeli srečo, bodo nekateri zagovorniki in nasprotniki splava soglašali, da problema sploh ne bi bilo, če bi bil za otroka pripravljen skrbeti tudi oče, ne pa da mora vso skrb zanj prevzeti mati. Med skrajnostmi je veliko prostora za dogovor, dosežene dogovore pa lahko glede na povečanje moralne občutljivosti in rast splošnega standarda spreminjamo. Normalno je, da za dosego dogovora ni nikakršnega jamstva in da je včasih učinkovito edino preglasovanje; vendar je v deliberativni demokraciji preglasovanje skrajno sredstvo in ne normalni postopek.
GLASBA:
Zagovorniki deliberativne demokracije menijo, da deliberativna demokracija izpopolnjuje samo sebe. Z navajanjem na razpravo se ljudje navajajo na racionalne argumente, s tem pa rastejo njihove zahteve in pripravljenost ter sposobnost, da poslušajo nasprotna mnenja. Toda ali lahko ljudje sploh razumejo probleme in sodelujejo v razpravi? Ali se od njih ne zahteva preveč? Poleg tega demokracija predpostavlja zaupanje v volilce, in če lahko pogumno odločajo vsaka štiri leta, zakaj ne bi mogli tudi vsak teden? Dalje, takšna demokracija z razpravo ponuja mehanizme, ki skrbijo za to, da v politiki ne zmanjka novih tem. Organizacije civilne družbe (nevladne organizacije torej), interesne skupine (žensk, homoseksualcev, bolnikov z boleznimi, ki zahtevajo drago zdravljenje, žrtev nadlegovanja ali posilstva ipd.), mediji ali preprosto dovolj zagnani posamezniki lahko ob vztrajnem ponavljanju svojih zahtev pridejo tako daleč, da pritegnejo pozornost javnosti in da njihove zahteve čez nekaj časa postanejo predmet politične razprave. Brez deliberativne demokracije javnost za takšne probleme sploh ne bi vedela.
In končno, deliberativna demokracija navaja javnost na odprtost. Tako je javna odgovornost v primerjavi z drugimi oblikami demokracije najbolj razvita in daje najboljše rezultate ravno v deliberativni demokraciji.
Po drugi strani pa kritiki demokracije iz razprave menijo, da je nevarna, ker ji nič ni sveto – vsaka tema lahko postane predmet javnega odločanja in tako tudi človekove pravice. Če bi se javnost odločila za življenje brez njih, bi jih deliberativna demokracija odstranila iz ustave, kar bi bila katastrofa. Kratek odgovor zagovornika demokracije z razpravo bi bil, da so ustavne ureditve, ki spoštujejo človekove pravice, v glavnem trdne in da so tudi same nastale z razpravo na ustavodajni skupščini. Kritik deliberativne demokracije bi lahko na to odgovoril, da so takšne ustavne ureditve nastale s trgovanjem med političnimi elitami, ne pa z javno razpravo, javna razprava bi jih samo uničila. Eden izmed bolj priljubljenih odgovorov zagovornikov demokracije iz razprave temelji na pogojih, ki morajo biti izpolnjeni, da do razprave sploh lahko pride. Vsi, ki v razpravi sodelujejo, si morajo želeti, da razprava traja čim dlje (v tem je tudi ideja deliberativnega postopka). Pogoj, ki mora biti izpolnjen za to, da se lahko razprava nemoteno odvija, pa je, da imajo vsi sodelujoči zagotovljene človekove pravice. Povedano drugače, dogovarjamo se o vsem in ničesar ni, kar bi bilo sveto. Vendar čez nekaj časa ugotovimo, da je spoštovanje človekovih pravic nujni pogoj za nadaljnje razpravljanje, in se odločimo, da se vanje ne bomo vmešavali. Tako bi deliberativna demokracija uspela ohraniti ustavno ureditev, ki državljanom zagotavlja spoštovanje človekovih pravic. Morda bi bil v takšni demokraciji seznam pravic obsežnejši kot je sedaj. Toda v tem trenutku je to še vedno odprto vprašanje.
GLASBA:
Toliko smo vam pripravili za danes.
Morebitne refleksije, tako o oddaji kot o čemer koli drugem, so nadvse dobrodošle na našem mail naslovu: zofijini@yahoo.com ali na filozofskem forumu www.mislec.net. Za vse ostalo vas kot vedno vabimo k obisku naše spletne starani www.zofijini.net.
Vabimo vas k ponovnem snidenju ob tednu osorej, do takrat pa vam ekipa v postavi… želi vse najbolje!