Avizo
Lepo pozdravljeni v oddaji Zofijini ljubimci, ki jo za radio MARŠ in spletni podcast, pripravljamo v Društvu za razvoj humanistike!
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika se spodobi, da smo »kulturni«. Zato v današnji oddaji začenjamo s prispevkom Andreja Korošaka z naslovom »Prešiček kot vrh ledene gore«, v katerem ošvrkne nedavno dogajanje na ministrstvu za kulturo. V drugem delu oddaje pa bomo prebrali kritičen prispevek doktorja Borisa Vezjak o neznosnosti stališča, da za našo javno radio in televizijo Slovenija ni prepovedanih tem in gostov.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Andrej Korošak se sprašuje o izvorih in posledicah mobinga v delovnih okoljih
Sedaj, ko so se »velike« teme, kot na primer Ljubljanska banka, pa drugi tir, begunska problematika, sovražni govor itd., vsaj delno ali začasno umaknile v ozadje, se toliko lažje prebijejo do pozornosti javnosti tiste, ki so bile hote ali nehote dolgo zanemarjene. Ena takšnih je zagotovo problematika trpinčenja in mobinga v delovnih okoljih. To je nekakšna slepa pega javnega diskurza, nekaj, na kar že predolgo opozarjajo strokovnjaki iz različnih področij, mediji se z njo ukvarjajo zgolj sporadično, laična javnost pa posledično pridobiva zelo površne in nepopolne uvide. Nekaj je jasno. Tej »nebodigatreba« temi se marsikje v širokem loku izogne visoka politika. Tako na primer v ZDA še sedaj ne obstaja zvezni zakon, ki bi ščitil zaposlene pred trpinčenjem in mobingom na delovnem mestu. Še najbolj so se podvizale tiste države v EU, kjer je tudi sicer opaziti višjo stopnjo čustvenega blagostanja, pa še to šele v 90. letih prejšnjega stoletja. Švedska je bila prva, ki je uvedla zakonodajo zoper trpinčenje in mobing na delovnem mestu, sledili sta Nizozemska in Belgija, pa Francija s poostrenim kazenskim pravom.
Videti je, da se pogostost tega pojava širi skladno s vztrajnostjo neoliberalnega modela. Danes ga stroka v splošnem priznava kot resen, javnozdravstveni problem, ki v posameznikovem življenju, v organizacijah in družbi nasploh producira številne negativne učinke. Nič čudnega, da zaradi obsežnosti organizacijske vpletenosti in posledic za žrtve, kanadski raziskovalec Hugo Meynell govori o mobingu, kot o »malem holokavstu«. Ameriška raziskovalka na tem področju Pam Lutgen-Sandvik pa gre še dlje z izjavo, da glede tega pojava in posledic tovrstnih zlorab, ne bo bistvenih sprememb, vse dokler struktura delovnih mest ne bo preoblikovana skladno z novo socialno in zakonsko pogodbo, v ospredju katere bo pravičnost, kooperacija in razširjen občutek skupnosti.
Slej ko prej je počilo tudi pri nas. Seveda bi bilo iluzorno pričakovati, da ta pojav, tako dolgo pometan pod preprogo, ne bi z vso svojo neznosno silo treščil v sam epicenter našega dnevnopolitičnega dogajanja. Nadlegoval je celo premiera Šarca na njegovem državniškem izletu v Davos. Kako tudi ne, saj se je malodane polovica zaposlenih na kulturnem ministrstvu pritoževala čez nečloveškim ravnanjem svojega, sedaj že bivšega šefa. In ne slepimo se, da je v drugih ustanovah, šolskih, zdravstvenih, socialnih, upravnih, kaj drugače. Izkušnje govorijo, da ne. Samo prehitro pozabljamo na vse afere, ki so jih zakuhali vodilni v javnem sektorju širom po Sloveniji v zadnjih letih. Spomnimo se le medijsko bolj izpostavljenega ptujskega vrtca, pa Slovenske filharmonije, Onkološkega inštituta, da raznih »prešičkov« in »prešičk« v neštetih drugih javnih zavodih iz lokalnih okolij sploh ne omenjamo. Zakaj ravno javni sektor? Ali je ta še posebej dovzeten za izvajanje tovrstnega neetičnega ravnanja?
Pri iskanju tega odgovora si najprej oglejmo suhoparne statistike. Raziskave kažejo, da se mobing najpogosteje pojavlja v organizacijski vertikali, manj pogosto na horizontalnem nivoju. Tako je na primer v ZDA med izvajalci mobinga in trpinčenja kar 72% managerjev, ki se izživljajo nad svojimi podrejenimi. Kar 35% vse ameriške delovne sile je bilo v letu 2010 vsaj občasno deležno teh zlorab. Kot kaže, je ta pojav še posebej razširjen v zdravstvu. Iz Velike Britanije poročajo, da so že pred dobrim desetletjem opažali pojav mobinga na delovnem mestu pri skoraj 40% zdravstvenih delavcev, v Turčiji pa je še bolj kritično, saj je med žrtvami mobinga prav neverjetnih 86% medicinskih sester!
Posledice tega pojava niso nekakšne nedolžne prehodne težave, take, ki bi morda sčasoma izzvenele. Avtoriteta s tega področja, švedski psihiater in industrijski psiholog Heinz Leymann, enači učinke mobinga s posttravmatsko stresno motnjo, torej gre za skrajno resno ogroženost psihične in fizične integritete. Nevrolog in travmatolog Robert Scaer pa je prepričan, da ima takšna travma kumulativni učinek ter da spremeni delovanje možganov in telesa. Prav zaradi tega žrtve mobinga tako pogosto obolevajo za hipertenzijo, srčnimi boleznimi, prebavnimi motnjami, niso redke prezgodnje smrti. Depresija, različne vrste odvisnosti, anksioznost in celo paranoidne ideje ter samomorilna nagnjenja so zanesljivi spremljevalci.
Družbena škoda, ki nastaja zaradi takih zlorab je naravnost ogromna. Že davnega leta 2002 je Evropska komisija ocenila, da samo v petnajstih razvitih evropskih državah stroški stresa na delovnem mestu znašajo 20 milijard EUR letno. A za celotno Evropo je finančna izguba, nastala zaradi depresije, ki jo povzročijo delovni pogoji, naravnost nepredstavljivih 617 milijard EUR letno!
Ameriški poslovni svetovalec Jim Collins, še danes v neoliberalnih krogih vzbuja nelagodje, ker je v svoji znameniti knjigi izpred skoraj dveh desetletij »Good to Great« ali v prevodu »Od dobrega do odličnega«, zelo jasno določil razlike med vrhunskimi in povprečnimi organizacijami. Ko posebej govori o javnem sektorju, svari pred usodno zablodo zgledovanja po profitnih podjetjih. Organizacije javnega sektorja označuje mnogo bolj difuzna struktura moči in veliko kompleksnejše upravljanje, zato je odločilno tako imenovano transformacijsko vodenje, kjer so še posebej v ospredju veščine kooperativnega vodenja, manj direktivnega managementa. Gre zlasti za prepričljiv osebni vpliv, za večplastne kompetence za delo z ljudmi: zasledovanje skupnih interesov, soglasni pristop, doseganje splošne sprejemljivosti odločitev. Vse to niti približno ni mogoče brez opolnomočanja sodelavcev, brez njihovega svobodnega izražanja maksimalne kreativnosti znotraj okvira lastne odgovornosti, kultiviranja samodiscipline itd. Znani so primeri nekoč uspešnih managerjev profitnih podjetij, ki so se kasneje preizkusili še v vodenju neprofitnih in pogoreli.
Vodenje organizacij v javnem sektorju se tako izkaže za zahtevnejše, saj terja mnogo bolj sofisticirane in dovršene voditeljske veščine, kot pa ustrezajo upravljanju kake gospodarske organizacije. Zahteva večjo stopnjo osebnostne integriranosti managementa. In ravno zaradi tega je ta sektor tako zelo občutljiv. Trgovina s porcelanom pač ne prenese lomastenja slonov v njej. In točno tako se obnašajo prenekateri samozaverovani managerji v šolskem sistemu, zdravstvu, sociali, javni upravi. Je potrebno še dokazovati, da se odnosi med njimi in njihovimi zaposlenimi slej ko prej iztečejo v začaran krog managerske nekompetentnosti ali celo opravilne nesposobnosti ter posledično izživljanja nad podrejenimi?
Ob porajanju tega pojava imamo vselej opravka s trojno, medsebojno tesno prepleteno dinamiko: 1) osebnostjo posameznika, 2) skupinsko dinamiko v delovni skupini in 3) sistemsko ali organizacijsko dinamiko. Prav zato je mobing tako težko rešljiv problem, ki terja dolgoročne ukrepe. Rizični dejavniki, izhajajoči iz te tripartitne vzročne sheme, so zlasti naslednji: »žrtve« običajno najdemo med visoko storilnimi posamezniki, katerim kariera in samo delo dosti pomenita in ki so običajno manj osebnostno čvrsti, »storilci« pa so pogosto managerji z resnejšimi osebnostnimi motnjami, v delovni skupini prevladujejo destruktivni socialnopsihološki procesi, organizacijo kot celoto označujejo pretirane delovne obremenitve, nižja varnost zaposlitve, nejasnost delovnih vlog, manj medsebojne podpore, zelo slaba komunikacija, pomanjkanje ali prelaganje odgovornosti na druge, neartikulirana vizija, sindikat pa je običajno nemočen.
Obstaja sicer veliko razlag, zakaj pravzaprav pride do mobinga. Že omenjeni Leymann vidi konflikt v neki delovni situaciji kot ključni sprožilec. Iz določenih rizičnih dejavnikov se izcimi neizbežni konflikt med zaposlenimi in brezkompromisna borba za prevlado. Povod je lahko dokaj banalen: čigave rešitve problemov v neki delovni situaciji bodo obveljale, kdo bo imel največji neformalni vpliv, kakšne razlike v stališčih še tolerirati itd. Če skupina uspe rešiti konflikt, bodisi s kompromisom ali s prevlado ene alternative nad drugo, se zloraba s pomočjo mobinga sploh ne bo pojavila. Drugače je, če konflikt vztraja, tedaj se žal izteče v najbolj podla ravnanja »storilcev« nad vnaprej definirano »žrtvijo«. Nadaljnji potek je kritičen, ko v sam proces zlorabljanja vstopi še vrhnji management, običajno na pritožbo »žrtve«. Dostikrat pa ji ta poteza ne koristi, ravno obratno, zlahka postane tarča še hujše reviktimizacije in sicer tedaj, ko se vodstvo postavi na stran »storilcev«. To je toliko bolj verjetno, saj je mnogo lažje potegniti z večjo skupino, kot pa stopiti v bran posamezniku, pa čeprav ima ta prav. Skrajno konsekvenco zmeraj bolj brutalnega ravnanja sodelavcev, ki jih sedaj odkrito ali iz ozadja podpihuje še management ali celo sodeluje pri tem, predstavlja popolna degradacija »žrtve« ali njena dokončna odstranitev iz organizacije.
V praksi velikokrat opažamo managerski primanjkljaj ali celo popolno opravilno nesposobnost vodilnega kadra, da bi ti vodili organizacijo k doseganju ciljev. Ko jim spodletijo ti storilnostni poskusi, se zalomi v medosebnih odnosih. Trpinčenje in mobing sta potem logični posledici vodstvene nekompetentnosti. Davenport opozarja, da v organizacijah, ki so nagnjene k mobingu, manjka izvorni občutek za pravičnost, šepa torej morala, za kar so najbolj odgovorni zopet vodilni kadri. Poudarek je tukaj na iskanju napak in vzbujanju občutka krivde. Nekateri posamezniki zaradi spleta omenjenih okoliščin postanejo »grešni kozli« oziroma »strelovodi« na katere se preusmerja vsa nakopičena frustracija in neizživeta agresivnost zaradi disfunkcionalnosti organizacije kot celote. Vse to spominja na rituale obrednega žrtvovanja naših prednikov, ko so v sivi davnini zagotavljali obstoj skupnosti z darovanjem žrtev bogovom.
V neoliberalnem svetu je mobing lasten managementu organizacij, še posebej javnega sektorja. Na to gre skorajda vnaprej računati. Ravno zato je strateški kadrovski razvoj, s poudarkom na selekciji, ocenjevanju uspešnosti in razvoja managerskih veščin, tolikšnega pomena. Logično, da v ta kontekst sodijo tudi mehanizmi preventive, diagnosticiranja, obravnave in odpravljanja posledic neetičnega ravnanja z zaposlenimi, torej spolnega nadlegovanja, trpinčenja in mobinga na delovnem mestu. Kako daleč pa smo v Sloveniji glede tega? Gre za usodno vprašanje, kateremu noben populistični retorik ne more ubežati, ko ima polna usta nacionalnega interesa.
Kaj sploh reči v zadregi? Res je, da obstajajo številni poskusi urejanja na tem področju, a so žal večinoma nedodelani, marsikdaj diletantski. In tako manj uspešni. Tipičen je primer Šole za ravnatelje, ustanovljene že leta 1995. Konceptualna zasnova je bila sprva obetavna, izhajala je iz Glasserjeve teorije izbire, s podmeno o človeku inherentni težnji po svobodi in samonadzoru. Kaj kmalu pa so takšna napredna naziranja postala zadrti konservativni miselnosti odveč in dobili smo tipični neoliberalni možganski trust na področju vzgoje in izobraževanja, utemeljen na avtoritativnih oziroma direktivnih principih upravljanja z ljudmi pri delu.
Naravnost katastrofalen je primer uvajanja ocenjevanja delovne uspešnosti javnih uslužbencev, za kar je bil »zaslužen« Bajukov resor v letu 2008. Vendar vse do danes tega metodološkega skrpucala ni uspela evalvirati nobena kasnejša vlada, čeprav je ključnega pomena za napredovanje in nagrajevanje. Že v osnovi je naša neoliberalna kontinuiteta udarila mimo, ko je javni sektor po vsej sili umerila po ciljih gospodarstva. Kje pa piše, da mora biti ocenjevanje delovne uspešnosti vezano na sistem nagrajevanja? Če bi presegli zastarelo mehanicistično paradigmo, bi to pomenilo mentalni premik v smer transformacijskega vodenja v pravem pomenu besede – transparentnega odnosa do zaposlenih, da realizirajo svoj polni potencial.
In končno še najnovejša nedoslednost. Ko je Cerarjeva vlada že leta 2015 sprejela krovni strateški dokument, Strategijo razvoja javne uprave 2015–2020, si je obetala temeljito modernizacijo in dvig kvalitete javne uprave, kot garanta prijaznejšega okolja za državljane in kar je še posebej pomembno, zanesljivega partnerja gospodarstvu. S tem bi se približali svetlima idealoma družbene blaginje in konkurenčnosti. Pa je ostalo le pri praznih obljubah. Oblikovanje enotnega kompetenčnega modela v javni upravi se odmika daleč naprej v megleno prihodnost. Ne vemo, kdaj, če sploh, bo model v praksi zaživel.
Škandalozno upravljanje s kadri v javnem sektorju se, kot smo videli, vleče kot jara kača. Iz mandata ene vlade v mandat druge, akterji se sicer spreminjajo, problemi pa ostajajo nedotaknjeni. Kje je izvirni greh? Najbrž je to tisti, ki je nastal kmalu po osamosvojitvi, ko se je pričel neusmiljen boj za oblast med pomladniki in kontinuiteto. Še danes so povedne besede očaka slovenske desnice Ivana Omana, ko je ob neki priliki dejal, da »ni važno, kaj kdo zna, važno je, da je naš«. To prepričanje na najboljši možni način odraža modus operandi celotne slovenske politike. Njegove besede so si k srcu vzeli vsi: levi in desni in oni na sredini, če so ti kdaj obstajali. Kasneje sta Pahor in Janša sijajno udejanjila to sprevrženo miselnost – prvi z neznosno lahkoto, s katero je zapravil idealno priložnost, ki mu jo je ponujal kadrovsko-akreditacijski svet, sestavljen iz samih priznanih slovenskih strokovnjakov za korporativno upravljanje, drugi pa z brezkompromisnim pozicioniranjem preverjenih strankarskih kadrov na ključna vodilna mesta, kar je pripeljalo do konflikta z Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb. Ta je ravno tedaj z izboljšano metodologijo že pričela dosegati oprijemljive rezultate. Incestuoznega vpliva politike na javno premoženje ni bilo več mogoče preprečiti, zamujeni sta bili dve res enkratni priložnosti. Konec bajke o državni srebrnini je znan – namesto kvalitetnega upravljanja z državnim premoženjem, smo s proslulo institucijo Slovenskega državnega holdinga dobili dvomljivega mešetarja.
Kaj storiti? Se vrniti nazaj v čase državnega korporativnega upravljanja? Reorganizirati javni sektor na drugačnih osnovah? Da, prosim. A iniciativa naj tokrat prihaja iz civilne družbe, torej »od spodaj navzgor«, iz najširše mobilizacije kritične javnosti, vrhunskih strokovnjakov, državnih institucij in drugih družbenih organizacij, ki so najbolj kompetentne za razvoj in implementacijo teh metod. Takega potenciala je v Sloveniji na pretek, samo priložnost mu je treba dati. Oblikovati je treba nekakšno multidisciplinarno platformo ljudske iniciative, ki postavlja strokovna merila, izbor izvajalcev, metodologijo, standarde. Sindikati bi lahko postali lastniki tega krovnega modela.
Naslednji korak je uzakonitev takega razširjenega modela, kar bi pomenilo učinkovito orožje zoper socialno patologijo vseh vrst, ki se bohoti v javnem sektorju: nepotizem, klientelizem, politično kadrovanje, korupcijo, vse do samega dna, ki ga predstavljata ravno trpinčenje ter mobing. Lahko bi se zgledovali po Finski izkušnji, kjer so tamkajšnja podjetja zakonsko zavezana zagotavljati zdravstveno službo za zaposlene, ki je popolnoma neodvisna od managementa in ki nudi celovit spekter medicinskih pristopov, s posebnim poudarkom na mentalnem zdravju.
Ali ni ravno Marjan Šarec pred kratkim napovedal optimizacijo javnega sektorja, ali ni rekel, »da je treba pogledati, kje v javnem sektorju je ljudi preveč, kje morda premalo in nato poiskati optimalne rešitve«? Da, vsekakor. Vendar tokrat ne sme zopet zgrešiti, kot so vsi po vrsti njegovi predhodniki. Zelo eksaktno in predvsem soglasno z multidisciplinarno iniciativo bo moral vpeljati moderne metode razvoja kadrov v organizacijah javnega sektorja. Vemo, da riba smrdi pri glavi, zato naj bo na muhi še posebej vrhnji management, saj ravno ta producira temeljno razliko: vsesplošni družbeni napredek ali enormne stroške in družbeni regres. Šarec bo moral visoko zavihati rokave, da skida vso nesnago, ki se je v desetletjih nabrala v Avgijevem hlevu javnega sektorja. Pa ni bil toliko odločilen Prešiček, ta je bil samo neznosni simptom globlje nemoči slovenske politike, pri njem oziroma kar pri kulturnem ministrstvu, se ukrepi ne smejo ustaviti. Potrebujemo sistemske spremembe javnega sektorja, do takrat pa se bodo razni »prešički« in »prešičke« brez strahu pasli v državnih jaslih. Zveni prevratno, ampak – ali je res mogoče zahtevati nemogoče?
Prispevek si lahko v celoti preberete v rubriki Cenzurirano, na spletnem naslovu zofijini.net
Za-misel
»Ne morem si kaj, da ne bi mislil na vožnjo od Bornholma do Köbenhavna pred petindvajsetimi leti. Ponoči sta razsajala vihar in morska bolezen; potem pa se je morje umirilo in v zavetju obale smo sedeli na krovu v lepem jutranjem soncu ter se veselili bližajočega se zajtrka. Na lepem je pri koncu dolge mize vstala majhna deklica, stekla do ograje in začela bruhati. Sekundo pozneje se je dvignila njena mati, ki je sedela poleg nje, in naredila isto. Kmalu zatem je sledil gospod poleg dame. In potem mladenič in potem … Gibanje je enakomerno in naglo valovalo vzdolž klopi. Nikogar ni preskočilo. Na našem koncu mize smo bili še daleč od nevarnosti: z zanimanjem smo gledali, se smejali in porogljivo pačili. Na lepem pa se je bruhanje približalo, smeh je utihnil, in zdaj smo tudi na našem krilu tekali k ograji. Pozorno sem gledal okoli sebe in vase. Rekel sem si, da vendar obstaja nekaj kakor objektivno zaznavanje, za to sem se izšolal, in da obstaja trdna volja, in veselil sem se zajtrka – in v tem je prišla vrsta name in tako kakor vse druge me je pognalo k ograji.«
Victor Klemperer v »Govorica tretjega rajha« iz leta 1947
Glasba
Doktor Boris Vezjak v prispevku spregovori o neznosnosti stališča, da »za javno RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«
Kakšno stališče so zavzeli odgovorni na TV Slovenija po intervjuju Jožeta Možine s psihologom Andrejem Perkom? Dokazoval bom, da neznosno!
Poudariti velja, da so Perkovi pogledi splošno znani, že leta jih reklamira vrsta branih medijev, na primer časopisna hiša Delo, zato sta voditelj in vodstvo RTV Slovenija že vnaprej dobro vedela, kaj lahko pričakujeta. Še več, omenjeni poudarki so bili razberljivi že iz objavljene najave oddaje.
Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev Ilinka Todorovski je zdaj javno objavila svojo presojo in v njej povzela tudi mnenje odgovorne urednice TV Slovenija, Manice J. Ambrožič. Oddaji Intervju sicer urednikuje Lidija Hren. Odziv odgovorne urednice na pogovor s Perkom gre takole, citiramo:
»Po oddaji Intervju, v kateri je kolega Jože Možina gostil psihologa in psihoterapevta Andreja Perka, sem od gledalcev prejela kritike in pohvale. Voditelj in gost sta govorila o temah, o katerih sicer ob spoštovanju njihove občutljivosti, večplastnosti in zahtevnosti poročamo v različnih oddajah in jih tudi širše kontekstualiziramo ali analiziramo. V prvi polovici oddaje sta voditelj in gost denimo govorila o eni najbolj perečih in tudi občutljivih tem slovenske družbe – o alkoholizmu in zdravljenju alkoholikov. Oddaja Intervju je oddaja z močnim avtorskim pečatom, vodijo jo trije izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija. V oddaji naši gostje govorijo o svojem delu, predstavljajo svoja mnenja in poglede na teme, ki pomembno krojijo našo družbo. V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje, obširno smo poročali o gibanju #metoo. Predstavljamo različna mnenja in stališča in kot sem že večkrat zapisala ob podobnih odzivih, menim, da ni prepovedanih tem ali gostov.« konec citata
Zaenkrat je mnenje odgovorne urednice pritegnilo medijsko pozornost zgolj Mladine. Veliko več od tega v domači medijski gošči ni pričakovati, končno je Manica J. Ambrožič članica Upravnega odbora Društva novinarjev Slovenije in je zato malo verjetno, da jo bodo, tako dosedanja empirija, cehovski kolegice in kolegi javno opozorili na njene zdrse.
Ključen poudarek iz odziva je en sam, skorajda vodilo, da za javni servis ne obstajajo prepovedane teme ali gostje. Trdim, da je z njim nekaj strahovito narobe in da v končni fazi predstavlja zanikanje smiselnosti uredniške presoje: kaj je potem sploh še vloga odgovornega urednika, če je dovoljena vsaka tema in vsak gost? Da v vročo razpravo o smiselnosti holokavsta ali uvedbi apartheida doda nekaj »etične dimenzije«?
Ne gre spregledati, da fraza »Pri nas ni prepovedanih tem in gostov« apelira na nekakšno liberalnost, hvali se s tem, da je odprta, da ne cenzurira. Toda karikiranje s pomočjo ideje o »prepovedi« ima funkcijo zanikanja tega, kar uredniki in novinarji sicer morajo početi: procesov odbirateljstva, prednostnega tematiziranja, uokvirjanja in podobno. Del tega je tudi odločanje, komu dati besedo in o čem govoriti. Seveda lahko tudi vsi navedeni postopki hitro postanejo uredniška karikatura.
Hkrati je argument »pri nas ni prepovedanih tem in gostov« očitno postal že ponotranjena presoja več urednikov javne radiotelevizije, tudi sedanje varuhinje Ilinke Todorovski. V primeru sporne oddaje Tarča o splavu, kjer je bila razprava iniciirana po načelu »za in proti«, je takrat še kot urednica povedala naslednje, citiramo:
»Moje uredniško načelo sicer je, da v novinarstvu ni prepovedanih tem. To velja tudi za splav. Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?« konec citata
Na podoben način se je takrat odzvala urednica dnevno-informativnih oddaj Mojca Pašek Šetinc in tudi ona je ob razpravi o splavu izrecno zavzela afirmativno pozicijo: za RTV Slovenija ne obstajajo prepovedane teme.
Ker je ponovljeno, ima stališče že tako rekoč status splošne maksime, kar pomeni, da ga moramo jemati zelo resno: če ni prepovedanih tem in gostov, potem lahko na javnem servisu pričakujemo marsikaj, najbrž ne samo nastope šarlatanov, konspiracistov in psevdoznanstvenikov, seksistov, mačistov in homofobov, antisemitov in ksenofobov, zanikovalcev holokavsta, iluminatov, prostozidarjev in članov tajnih lož vseh vrst in prepričanj, temveč tudi zadrtih neonacistov, fašistov ali kukluksklanovcev.
Podobno so glede izbire tem na stežaj odprta vrata domišljiji slehernika in recimo zanikovalcem človekovih pravic za vsakokratno razpravo. Ne le o tem, ali bi prepovedali splav in zmanjšali enakopravnost spolov, ženskam odvzeli volilno pravico, uvedli otroško suženjstvo, prisilno sterilizacijo za invalidne ženske ali evtanazijo za duševno zaostale, legalizirali trgovino z ljudmi ali znova uvedli koncentracijska taborišča za begunce, ampak morda tudi o tem, ali bi morali uvesti obvezni izpit iz etičnega novinarstva za tiste, ki ga nujno potrebujejo, pa o navidezni liberalnosti ali zlomu profesionalnih standardov v medijih. Vse teme so dovoljene, vsi avtorji potencialno vabljeni.
Varuhinja sicer ob Perku ustrezno opozarja na kršena načela iz »Poklicnih meril in načel novinarske etike«, ki jih odgovorna urednica zanemari, na primer, da ko sogovornik izrazi polemična stališča, jih je treba med pogovorom razjasniti, ali da so uredniki dolžni, kadar odločijo, da v posameznih oddajah intervjuvajo osebo ali osebe, ki izražajo skrajna stališča o določenih vprašanjih, v naslednjo enako oddajo povabiti tistega, ki izraža nasprotna stališča. Seveda se to drugo najbrž ne bo zgodilo, za prvo načelo pa vemo, da je Možina svojemu gostu ves čas vneto prikimaval. Obenem Todorovski opozarja na zaveze iz istih meril, ki izrecno prepovedujejo gojenje ali podžiganje predsodkov ter poudarjanje stereotipnih delitev na moške in ženske vloge, v ničemer pa se posebej ne naveže na stališče urednice.
Na drugi strani je Manica J. Ambrožič pohvalila Možino, saj da oddajo vodijo »izjemno izkušeni in že dolga leta prepoznavni ustvarjalci programa TV Slovenija«. Da bi se ubranila, nato navaja svoja dokazila o veliki skrbi javnega servisa za položaj žensk: »V Informativnem programu TVS redno in odločno opozarjamo na položaj žensk in na kratenje pravic ženskam v številnih družbah sodobnega sveta, na diskriminacijo homoseksualcev in napade nanje.«
Ne oporekam, a s tem je najbrž povedala več, kot je želela neposredno priznati. Nekaj takega: v naših programih opozarjamo na kratenje pravic ženskam, zato lahko kdaj gostimo tudi koga z nasprotnim mnenjem, ki mu pravice žensk ali obtožbe o diskriminaciji homoseksualcev gredo na živce in jim oporeka. Drugače res ni mogoče razumeti reference njenega iz te povedi izhajajočega pojasnila, da na televiziji »predstavljamo različna mnenja in stališča«.
Kaj so ta »različna mnenja in stališča«? No, gledalci so omenjena mnenja iz oddaje tudi našteli. Naj jih na kratko povzamem iz dokumenta varuhinje, a seveda niso edina. V sporni oddaji smo slišali, da moški in ženske nimajo enake zmožnosti moralne presoje in čuta pravičnosti, da enakost med spoloma ne obstaja, da feministke postajajo nepotešene in so zato do moških napadalne, da se moški spolni nagon demonizira in kriminalizira, da so teorije spolov protinaravne in jih širijo gejevski in feministični lobiji, da nas bodo preplavili migranti, ki nimajo težav s spolno identiteto, da so ženske v kriznih razmerah nezanesljive oziroma, da krizne situacije lahko rešujejo le moški. Odgovorna urednica jim je podelila status relevantnih mnenj.
Ni dvoma, v programski shemi RTV Slovenija se je našel prostor tudi za seksiste in mizogine in njihovo »različno« stališče. Sklicevanje na »kritike in pohvale«, torej na to, da gledalci »uravnoteženo« odobravajo izbiro gosta, zveni zelo votlo. Ker jih je varuhinja objavila, takoj vidimo, da so pohvalna stališča do intervjuja s Perkom povsem vsebinsko in argumentacijsko prazne lavdacije, kritična pa, ravno nasprotno, navajajo racionalne pomisleke. Seveda drži, da bo odgovorni urednik tudi po oddaji »Holokavst – pro et contra« prejel odzive hvaležnih in kritičnih, zato takšno prazno uravnoteževalno sklicevanje ad populum ni vredno resnega urednika in pomeni zgolj permanentni, že stokrat doživeti alibi za bežanje od odgovornosti.
Ne morem se strinjati niti z oceno varuhinje, da je bil pri oddaji sporen zgolj »žanr intervjuja«, češ da ni ustrezen »za izrekanje mnenj zoper dosežene človekove pravice«. Ne, noben novinarski žanr ni primeren za kaj takega!
Izrazito me je strah tudi njene legitimacije razprave o splavu z že citiranim argumentom tipa »Smo res tako zelo prepričani, da se nam ne more zgoditi Poljska?« Todorovski je želela povedati: poglejte, prepoved splava ali vsaj strožja zakonodaja s tega področja je ponekod že realnost, zato sme tema možne prepovedi splava biti dopuščena v razpravo tudi pri nas. Znova smo priča varianti argumentacije ad populum: ker je prepoved splava ponekod že splošna praksa in stvar prepričanja mnogih, se o njej sme razpravljati na ravni »za in proti«. Če je seksistični in mačistični diskurz splošna realnost prvaka Bele hiše, se lahko ob ženske obregnemo tudi v Sloveniji? Če je Jemen država z največjo spolno neenakostjo na svetu, bi se smeli pogovarjati tudi o preveč pravicah žensk?
Logika odgovornih na RTV Slovenija se je približala naslednjemu: ker opozarjamo tudi na pravice žensk, lahko kdaj gostimo tudi koga, ki jim te pravice odreka, in ker smo uravnoteženi, lahko glede pravice ženske do splava gostimo tudi tiste, ki menijo, da je bila Simone Veil največja morilka na svetu. V oddaji Tarča in podobnih pa kar prve in druge skupaj.
Odgovorna urednica Ambrožič se, kot vidimo, ne priključuje borbi proti spolnim stereotipom in seksizmom, povezanim z ženskami, ampak jih legitimira kot možne artikulirane teme v programskih shemi javnega servisa, ki ne smejo biti prepovedane. S pohvalo »izjemno izkušenemu novinarju«, ki je to izpeljal.
Imajo torej seksizmi svoj prostor na TV Slovenija? Imajo ga, četudi 8. člen Zakona o medijih prepoveduje njihovo spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti. Člen pravi, citiramo: »Prepovedano je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni, verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni, ter izzivati narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost.« konec citata
No, seksizem po definiciji neizpodbitno je ravno to, spodbujanje k neenakopravni obravnavi zaradi spola. Ne more biti dvoma, da nacionalka krši omenjeni zakon vsakič, ko takšna stališča razširja skozi programske vsebine. Odgovor Manice J. Ambrožič je v tem smislu škandalozen, prav takšen pa je tudi ultimativni suspenz odgovornosti – če v programih ni »prepovedanih« tem in avtorjev, potem je najbrž v njih dovoljeno vse.
Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu In Media Res, ki ga najdete na spletnem naslovu vezjak.com
Za-misel
»Ko nas bodo sredstva množičnega obveščanja le še usmerjala in skrbela za naše kratkočasenje, bomo usmerjeni natančno tja, kamor bodo želeli ljudje z največ moči v naših družbah. In poskrbeli bodo, da nas kratkočasijo banalne perfidnosti, ki bodo v nas zbujale rahel občutek sramu, a bo ta izzvenel ob siloviti privlačnosti banalnega zabavljaštva. Naloga novinarjev ostaja, da na strani šibkejših in preslišanih zahtevamo odgovornost nosilcev moči in opozarjamo na nepravilnosti. Ni ideja, da nas ima kdo rad ali smo komu všeč. Če opravljamo svoje delo, smo zoprni, nadležni in govorimo o stvareh, ki ne zabavajo in ne preusmerijo v zaslepljeno udobje. Še vedno velja, da delo novinarjev ni sporočati, kar ljudje želimo slišati. Tu smo, da ponavljamo, kar moramo vedeti. Samo tako bomo lahko zahtevali, da bo drugače.«
Kristina Božič v prispevku za dnevnik Večer z naslovom »Uslužno novinarstvo«
Glasba
Za nami je še ena oddaja Zofijinih ljubimcev. Zahvaljujmo se vam za pozornost in vas hkrati vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert (…) Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala in na slišanje!