Avizo
Spoštovani, spoštovane! Dobrodošli v novi oddaji Zofijinih ljubimcev!
V tokratni oddaji bomo govorili o filozofiji medijev. Za izhodišče bomo vzeli razpravo, ki je na temo »Medijska realnost med resnico in lažjo« pred kratkim v sklopu Filozofskih večerov, ki jih pripravlja Oddelek za filozofijo mariborske Filozofske fakultete, potekala v Salonu. V nadaljevanju bomo na kratko predstavili še pet medijskih filtrov, kot jih je v svoji danes že kultni knjigi iz leta 1988 z naslovom »Manufacturing Consent«, razumel ameriški lingvist in politični aktivist Noam Chomsky, za zaključek pa bomo prisluhnili še prispevku Andreja Korošaka z naslovom »Kaj je naplavilo Trumpa in brexit?«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Pod skupnim naslovom »Filozofski večeri«, enkrat na mesec v sodelovanju Oddelka za filozofijo mariborske Filozofske fakultete in Salona uporabnih umetnosti, v Mariboru poteka ciklus javnih predavanj in pogovorov. Namen filozofskih večerov je obravnavati pereče in družbeno aktualne teme, ki si posebej zaslužijo razpravo in analizo iz različnih perspektiv. Letos smo tako že lahko prisluhnili zanimivim pogovorom na teme populizma, evtanazije in religije, zadnji tovrstni dogodek pa je pod naslovom »Medijska realnost med resnico in lažjo« vzel pod lupo stanje na področju medijev.
V sodobnem medijskem času po-resničnosti, oglaševalskih in marketinških prijemov, intenzivnega porasta lažnih novic, manipulacij in relativizacij, dodatne neobčutljivosti za družbeno dogajanje v atomiziranem svetu, se razlikovanje med resnico in lažjo zdi vedno bolj bistveno za oblikovanje našega dojemanja sveta in procesov v njem, splošnega javnega mnenja in končno usodno pri sprejemanju zasebnih, družbenih in tudi političnih odločitev. S tem pa pred izzivom stojita tako novinar kot filozof.
Novinarski etični kodeksi zapovedujejo, da je naloga novinarjev v prizadevanju za resnico in poročanju o njej. Nekaj podobnega, vsaj glede prvega, že od pamtiveka velja za filozofe. Kaj torej druži navidezno različna poklica filozofa in novinarja ter ali je mogoče trditi, da sta oba zavezana registru resnice? Kako jo dojemata, v čem vidita težavo pri tovrstnem prizadevanju? Kako intenzifikacijo laži prenaša utrujena slovenska medijska realnost in v kakšni kondiciji je domače novinarstvo?
Na ta in podobna vprašanja so v razpravi poskušali odgovoriti dr. Boris Vezjak, profesor na Oddelku za filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, Tomaž Klipšteter novinar časopisa Dnevnik in profesor dr. Friderik Klampfer, ki je pogovor tudi povezoval.
Glasba
Za filozofijo vsekakor najbolj zanimiva tema, ki jo odpira aktualna medijska resničnost, je vprašanje resnice in laži. O tem smo lansko leto že razpravljali v sklopu Svetovnega dneva filozofije in ob tej priložnosti o tem skupaj s kolegi med drugim zapisali:
Danes morda modna razprava o post-resničnosti ali po-resničnosti bi morala vsakemu filozofu dvigniti obrvi: beseda »post-truth«, ki je lani vznemirila svetovno javnost, vendar zadeva resnico in resničnost, to sta pa imanentno filozofski kategoriji.
Besedo leta po izboru uredništva ugledne založbe Oxford Dictionaries največkrat razumemo v pridevniški obliki kot opis situacije svetovnega političnega trenutka, s katerim smo se soglasno začeli približevati spoznanju, da čustveno obarvana prepričanja povsod zmagujejo nad objektivnimi dejstvi. Da prevladujoče oblikujejo javno mnenje, naše dojemanje sveta in vplivajo na odločitve množic. Sprejemanje političnih in družbenih odločitev naj bi prestopilo bregove razlikovanja med resnico in lažjo, prevaro in zmotnostjo. Čustveno zlagana odzivnost je zmagala nad razumskostjo, prazni relativizem je nadomestil zdravi skepticizem.
Po-resničnost, kot bomo slovenili izraz, zato nujno zadeva premislek o vsem, kar jo omogoča. Četudi je mogoče trditi, da se debata v marsičem približuje dobro znanim logikam propagandnih dejanj, političnih manipulacij in laži, marketizaciji družbenega sveta in končno dominaciji oglaševalskih praks, ki vse po vrsti oblikujejo naše dojemanja družbe, sveta in končno nas samih, s tem filozofije še nismo razrešili njenega poslanstva. Nasprotno, na tem mestu bi temeljit filozofski napor najbolj pričakovali. Povezati bi ga morali z dvojim, povzeto na kratko. Prvič, z analizo in razlago logik manipulacij, definiranjem laži in prevar na temelju resnice, za kar še kako potrebujemo filozofska orodja. Drugič, dragocenost filozofskih znanj zadeva tudi drugo plat razprave: resnica meri na prepričanja, ki so resnična. Toda meri tudi na dejstva in stanja stvari v svetu, na to, kar se je v resnici primerilo in je resnično. V tem drugem smislu zadeva recimo tudi razpravo o videzu in čutni ali mentalni prevari, ki nam stojita naproti, da bi stanja v svetu opisali na pravilen in utemeljen način brez nepotrebnih popačitev. Oba filozofska koraka premišljevanj sta videti ne samo legitimna, ampak celo nujna. Nenazadnje so tovrstne analize javnega govora v tesni navezi z nemoralnostjo takšnega početja in predstavo, v kakšni družbi želimo živeti. Skratka, obstaja tudi filozofova dolžnost, da se ukvarja z etičnimi dimenzijami naštetih dilem.
In končno fenomen po-resničnosti, »pozabe« resnice in triumfa čustvenih apelov zadeva, vzeto res najširše, tudi prihodnost našega sveta in naše družbe v celoti. Številni filozofi so vse od antike naprej opozarjali na poklicanost filozofije. Že Platon stavi na »pravo« filozofijo, kot jo je utemeljil, v ostri razmejitvi do produkcije lažnih podob, kakršno so ponujali sofisti. Povedano enostavno: zelo velik del aktualne kritike političnih, oglaševalskih in marketinških praks je mogoče razrešiti in razložiti s platonsko formulo, ki bi se lahko glasila: več resnice, manj varanja. Relativizem resnice, ki jo je v času klasične Grčije zamenjevala sofistična fantazmatska vera v videze in dozdevke, spominja na današnji politični in znanstveni subjektivizem. V njej so pod krinko demokratičnosti možne vse pozicije, vsak ima svoj prav, vsaka resnica je alternativno pravilna, vsaki trditvi lahko najdemo njej enakovredno nasprotno.
V etičnem smislu to spet pomeni, da je možno vse. In če je, potem je dovoljeno misliti in početi čisto vse. Tisti, ki imajo prihodnjo resničnost tega ponorelega sveta res v posesti, si domišljavo predstavljajo, da s svojimi vzvodi premikajo stvarnost v neko svojo sfero. Obnašajo se kot veleposestniki resnice in stvarnosti, njihovo sklicevanje na po-resničnost pa hitro postane le poceni alibi za takšno početje. Resnica se mora prilagajati njim, ne oni njej. Da bi jim uspelo, nam ponujajo izdelke v svoji trgovini videzov. Z vzponom čutnega in zatonom racionalnega sveta, v katerem skoraj solipsistično vlada individualizem, se pred nas postavlja svet, v katerem je resnica nepomembna oziroma se kot resnica maskira v mnenje, ki ga sodobna tehnologija širi in mu nudi narcistično potrditev. Mnenj in laži je lahko vedno več kot resnic, zato to dobro služi tudi ekonomskemu sistemu, ki temelji na neskončni rasti. To posledično gradi šibko družbo, brez nujnega medsebojnega zaupanja.
Glasba
Kako lahko povežemo filozofijo z novinarstvom, je v uvodu Filozofskega večera posvečenega medijem, poskušal razložiti dr. Vezjak:
Posnetek
Proizvajanje lažnih, izmišljenih zgodb ima v zgodovini dolgo tradicijo. Tega je danes tudi zaradi tehnologije sicer več kot nekoč. V preteklosti smo že bili podvrženi propagandni vojni, ko so nas sprte strani poskušale prepričati v svoj prav; hladna vojna je bila na primer v veliki meri propagandna vojna. Pogosto smo torej tudi v preteklosti imeli omejene ali celo enoumne medije, ki so poročali po nareku oblasti. Kaj se je spremenilo, zakaj prav zdaj delamo paniko zaradi lažnih novic in zakaj govorimo o času po-resničnosti? Kaj se je spremenilo v medijih, kulturi, da je resnica postala tako ogrožena vrednota? Dr. Boris Vezjak:
Posnetek
Kakšne so rešitve, ki jih imajo mediji in družba v izogib lažnim novicam? Lahko k temu pripomorejo kodeksi, zakonodaja, regulacija? Dr. Boris Vezjak:
Posnetek
Posnetku razprave lahko v celoti prisluhnete v rubriki Poslušalnica na spletni strani društva Zofijini ljubimci: www.zofijini.net
Glasba
Po mnenju ameriškega lingvista in političnega aktivista Noama Chomskega, mediji delujejo preko pet filtrov: lastništva, oglaševanja, medijske elite, povračil – v angleščini to označuje beseda »flak« – in skupnega sovražnika.
»Propaganda«. Mnogi to besedo uporabljajo, ko govorijo o državah kot so Severna Koreja, Kazahstan, Iran. To so države, ki jih imajo zahodni mediji za avtoritarne. Pojme kot sta »svoboda medijev« in »svoboda mišljenja« pa uporabljajo, ko govorijo o državah kot so ZDA, Francija in Avstralija. To so »demokracije«. Leta 1988 je Noam Chomsky skupaj z Edwardom Hermanom napisal knjigo »Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media« – »Proizvodnja soglasja: politična ekonomija množičnih medijev«. Ta knjiga je razbila idejo, da mediji delujejo kot nadzor nad politično močjo, da obveščajo javnost in služijo javnosti, da lahko bolje sodelujemo v političnem procesu. V resnici mediji proizvajajo naše soglasje. Pripovedujejo nam, kar tisti na oblasti želijo, da nam sporočajo, da bi tako ostali pod nadzorom. Demokracija se uprizarja s pomočjo medijev, ki delujejo kot propagandni stroji. Mediji delujejo skozi pet filtrov.
Prvi se nanaša na lastništvo. Množični mediji so velike korporacije. Pogosto so del še večjih konglomeratov. Njihov končni cilj? Dobiček. Zato je v njihovem interesu, da si prizadevajo za vse, kar jim zagotavlja ta dobiček. Kritično novinarstvo je ob korporacijskih potrebah in interesih postranskega pomena.
Drugi filter razkriva pravo vlogo oglaševanja. Mediji stanejo veliko več kot lahko plačajo potrošniki. Kdo potem krije preostale stroške? Oglaševalci. In za kaj oglaševalci plačujejo? Za publiko. Torej ne gre toliko za to, da ti mediji prodajajo svoj izdelek – svojo vsebino, kot da dejansko oglaševalcem prodajajo nek drugi izdelek – TEBE.
Kako vladajoči razred upravlja medije? Skozi tretji filter. Novinarstvo ne more imeti nadzora nad oblastjo, ker ta sistem spodbuja sokrivdo. Vlade, korporacije in velike institucije vedo kako igrati medijsko igro. Vedo kako vplivati na medijsko pripoved. Medije hranijo s senzacijami, uradnimi informacijami in intervjuji s »strokovnjaki«. S tem sebe uveljavljajo kot nujne za novinarski proces. Torej so tisti na oblasti in tisti, ki o njih poročajo, tesno povezani.
Če želite izzvati moč, boste marginalizirani. Vaše ime ne bo med izbranimi. Ne boste imeli več dostopa. Ostali boste brez zgodbe. Kadar se mediji – novinarji, žvižgači, viri – oddaljujejo od »soglasja«, so deležni povračil in očitkov. To je četrti filter. Ko je zgodba neprijetna za tiste, ki so na oblasti, bo stroj diskreditiral vire, zamegljeval dejstva in preusmerjal pripoved.
Za proizvodnjo soglasja je potreben sovražnik – tarča. Ta skupni sovražnik je peti filter. Komunizem, teroristi, priseljenci. Skupni sovražnik, ki se ga je treba bati, pomaga pri usmerjanju javnega mnenja.
Pet filtrov, ena velika medijska teorija. Soglasje se okoli nas proizvaja ves čas.
Prispevek so v obliki kratkega animiranega filma pripravili v oddaji »The Listening Post«, ki jo predvaja televizija Al Jazeera. Slovenski prevod v celoti najdete na blogu »Oglaševanje na tehtnici«: tehtnica.wordpress.com
Glasba
Andrej Korošak se v prispevku sprašuje »Kaj je naplavilo Trumpa in brexit?«
Ko kapitalizem razpada, smrdi po fašizmu, je znana marksistična maksima. Zgodovina nas uči, da zmeraj, ko se izjalovi revolucija, pride do nasprotnega zasuka v desno, danes vidimo, da v skrajno desno. Pretnja radikalni spremembi razdiralne neoliberalne doktrine, ki so jo napovedovali pozitivni premiki v zadnjih letih, se je hipoma razblinila ob naraščajoči begunski krizi, kar je izjemno dobro izkoristila skrajna desnica ter pridobila osupljiv politični vpliv v precejšnjem številu evropskih držav in v ZDA. Seveda ne gre spregledati tudi uspešnosti njene nove strategije prevzemanja političnih tem, ki so bile ves čas izključno domena levice. Gre seveda le za navidezen prelom z neoliberalnim gospostvom, saj je ekstremna desnica njegov integralni del.
A tisto, kar je res osupljivo je to, kako je uspelo tovrstnim nazadnjaškim, anti-humanističnim vrednostim sistemom pritegniti tako široko ljudsko podporo. Razlogi so seveda večplastni, družboslovne študije navajajo zlasti demografske in sociološke faktorje, a šele v zadnjem času so nekateri raziskovalci opozorili na tipično psihološke dimenzije ekstremno desnega volilnega telesa.
Zakaj torej ponovno dviga glavo ideologija, ki bi za vse večne čase morala ostati le v našem kolektivnem spominu? Kako si razložiti to anti-demokratično nočno moro? Podrobneje si kaže ogledati vzpon populističnih strank v nekaterih zahodnoevropskih državah in s tem povezana primera brexita, torej izstopa Velike Britanije iz Evropske unije ter fenomena Donalda Trumpa, za katerega kažejo ankete, da postaja najmanj priljubljeni ameriški predsednik vseh časov.
Temeljna osebnostna dispozicija, ki tiči za tovrstnim političnim vedenjem znatnega dela populacije je avtoritarnost. V osnovi gre za netolerantno averzijo do vsakršne drugačnosti, ki se oklepa obstoječega družbenega reda in norm.
Nedavno sta raziskovalca Matthew MacWilliams in Erik Tillman z univerze v Massachusettsu na velikih vzorcih v Veliki Britaniji, Franciji, Nemčiji in na Švedskem opravila »on-line« raziskavo, kjer so ju zanimala stališča anketirancev do desnih ekstremističnih strank v teh državah. Pri tem sta za oceno avtoritarnosti uporabila vprašanja o vzgojni praksi otrok, ki so dokazano dobri napovedovalci avtoritarnega političnega obnašanja.
V Veliki Britaniji je bilo skoraj 36% anketirancev predisponiranih za avtoritarno obnašanje. A že v letu 2015 so raziskovalci po nepričakovani močni podpori UKIP-a na volitvah, poleg avtoritarnosti, ugotavljali še vpliv ostalih spremenljivk, ki bi lahko bile pomembne. Tedaj se je jasno pokazal najmočnejši vpliv prav variable avtoritarnosti pred vsemi drugimi. Britanski avtoritarneži so pokazali kar petkrat večjo podporo UKIP-u, kot pa neavtoritarni anketiranci.
Vendar avtoritarna stališča ne vplivajo le na podporo populistični nacionalni stranki UKIP, ampak tudi dobro napovedujejo izstop Velike Britanije iz EU. V to so bili najbolj prepričani starejši, revnejši volivci in tisti z nižjim socialnim statusom, spet pa se je pokazalo, da je vpliv osebnostne predispozicije avtoritarnosti odločilen, saj presega ostale spremenljivke. Tako je bila verjetnost, da bo za brexit glasovalo 31% neavtoritarnih in kar 74% avtoritarnih volivcev.
V ostalih treh državah so rezultati precej podobni. V Franciji najdemo še več avtoritarnih volivcev, ki podpirajo tamkajšnjo skrajno desničarsko Nacionalno fronto Marin Le Pen. Trend je še bolj izrazit, manj avtoritarni te stranke ne podpirajo toliko, kolikor ravno bolj avtoritarno predisponirani. V Nemčiji skoraj tretjina volivcev podpira proslulo Alternativo za Nemčijo ali Nacionalno demokratično stranko Nemčije. Tu so skoraj vse demografske spremenljivke pomembne, najbolj spet avtoritarnost. Verjetnost, da bo neavtoritarni volivec izbral skrajne populistične stranke je le nekaj več kot 5%, za razliko od avtoritarnih, ki skoraj v polovici primerov podpirajo ravno te. Švedi pa so se izkazali za najmanj avtoritarne, kar gre najbrž pripisati dolgi tradiciji in vplivu socialne demokracije v tej državi. Pa vendar obstaja znatni avtoritarni potencial, saj bi nekaj več kot 40% takih volivcev izbralo spet skrajno desno opcijo.
Čisto sveža pa je študija mednarodnega tima raziskovalcev, ki so razširile nabor spremenljivk – kolektivni narcisizem, avtoritarnost, orientacija k socialni dominantnosti, da bi pojasnile izbiro volivcev za Brexit.
Ugotovimo lahko, da so vse tri neodvisne spremenljivke signifikantno povezane z zaznano grožnjo pred migranti, kar potem pripelje do odločitve za podporo brexitu. Pri tem kolektivni narcisizem vsebinsko pomeni sistematično zavračanje tujcev in manjšin nasploh ter mnenje, da resnična vrednost lastne nacije ni dovolj prepoznana od drugih in da si ta zasluži poseben tretman. V ozadju je trdno prepričanje, da tujci ogrožajo nacionalno varnost. Socialna dominantnost pa pomeni zavzemanje za neenakost in diskriminacijo. Temeljna vrednota tukaj je hierarhija v družbi in izpostavljanje dominantnosti ter superiornosti pred drugimi skupinami. Potezo avtoritarnosti smo bežno omenili prej, naj tukaj pojasnilo razširimo le na njene tri temeljne značilnosti:
a) avtoritarna submisivnost, torej nekritična poslušnost in podrejanje etabliranim, družbeno priznanim avtoritetam,
b) avtoritarna agresivnost do vseh tistih – zlasti do rasnih, etničnih in religioznih manjšin, do ljudi z drugačnim življenjskim stilom, na primer homoseksualcev in nasploh drugače mislečih, če to etablirane avtoritete eksplicitno odobravajo in opravičujejo,
c) konvencionalnost ali konformizem do socialno sprejetih norm, vedenja, vrednostne orientacije.
Torej so opisane tri neodvisne spremenljivke, ne pa toliko kakšne druge značilnosti populacije, ki spodkopljejo temelje širše skupnosti, torej EU.
Ameriški primer je nekoliko drugačen. Za razliko od dolge socialnodemokratske tradicije in vpliva socialističnih strank v razvitih državah Zahodne Evrope vse od konca druge svetovne vojne pa do osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je pripeljalo do kompromisa med delom in kapitalom v obliki instituta socialne države, je ameriška politika že od 60-ih let prejšnjega stoletja vpeta v politično debato, ki je poglobila prepad med avtoritarnim in neavtoritarnim vrednostnim sistemom. Seveda gre za večno konfrontacijo med republikanci in demokrati, avtorja Hetherington in Weiler pa govorita celo o evoluciji svetovnega nazora, kjer politiko označuje polarizacija in diametralno nasprotujoče si preference, katere strukturira ravno avtoritarnost.
Jasno je razvidna paralela med evropskimi podporniki populizma in ameriškimi »alt-right« privrženci Donalda Trumpa. Tudi v ameriškem primeru gre za povsem očiten vpliv lastnosti avtoritarnosti. To je ena od le dveh pomembnih variabel, ki so bistveno vplivale na odločitve volivcev. Druga je strah pred terorizmom. Zanimivo, da je do Trumpovega vzpona veljala velika napovedna vrednost političnega vedenja pri mnogih drugih demografskih in socialnih variablah, a poslej vse to ni nič več pomembno. Trumpovi podporniki so od privržencev ostalih kandidatov odstopali, uganili boste, ravno v lastnosti avtoritarnosti. Očitno je, da prestrašeni in podredljivi posamezniki ostajajo Trumpova ključna volilna baza.
Kaj je torej naplavilo Trumpa in brexit? Kot smo ravnokar videli, dispozicije, globoko vsajene v jedro same osebnosti, katere pa znajo zelo spretno izkoriščati različni populisti.
Prispevek lahko v celoti preberete v rubriki Cenzurirano na spletni strani zofijini.net: www.zofijini.net
Glasba
S tem aktualno oddajo zaključujemo. Zahvaljujemo se vam za pozornost, hkrati pa vas vabimo k sodelovanju. Kaj in kako izveste, če preverite našo spletno stran ali nam pišete na mail naslov zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Do naslednje prilike vse dobro!