Avizo
Lepo pozdravljeni v oddaji Zofijini ljubimci, ki jo za radio MARŠ in spletni podcast, pripravljamo v Društvu za razvoj humanistike!
V današnji oddaji bo doktor Andrej Adam v uvodnem prispevku, ki je bil v odmev nedavnega dogajanja v Franciji, izvirno objavljen v dnevniku Večer, sopostavljal logiko delovnih ljudi in logiko rumenih jopičev. Doktorica Nathalie Maréchal, pa bo v preostanku oddaje, vzela pod lupo ciljno oglaševanje, ki po njenem mnenju uničuje internet in destabilizira svet.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Doktor Andrej Adam v prispevku, ki je bil izvirno objavljen v dnevniku Večer, enači logiko delovnih ljudi z logiko rumenih jopičev
Pozornost dobršnega dela svetovne javnosti je usmerjena v Francijo. Ljudje tam protestirajo. Zahtevajo predsednikov odstop. Nasproti libertarni politiki, zoper katero protestirajo, postavljajo zmerno socialistično naravnan program. Na primer: minimalna plača naj bo 1300 evrov, maksimalna pa 15.000 evrov, kdor ima več, naj plača višji davek; prepoved selitve proizvodnje v tujino; kdorkoli dela v Franciji, mora imeti enake pravice kot francoski državljani; zahteva po službah za nedoločen čas; treba je rešiti vprašanje brezdomcev; omejiti je treba višino najemnin za stanovanja; organizirati za vse enak socialni sistem; prekiniti zapiranje majhnih šol, pošt, prevoznih linij; šolski razredi lahko imajo največ 25 učencev; prepoved prodaje državne lastnine; višje obdavčenje globalnih korporacij kot domačih podjetij, končati varčevalne ukrepe in ukiniti plačevanje umetno ustvarjenega dolga; plin, elektrika in tako dalje morajo znova preiti iz zasebne lasti v javno; kdor prosi za azil v Franciji, mora biti sprejet; hkrati je treba zasnovati integracijsko politiko: učenje francoščine, vzgojo za državljanstvo …
Kakšni so odzivi po svetu in pri nas? Skupni imenovalec je sicer navdušenje nad francoskimi protesti, toda to navdušenje se zaustavi pri nasprotovanju globalistični politiki francoskega predsednika in tamkajšnjih elit, pri čemer mečejo v isti koš pojme, kot so globalizacija, internacionalizem in kozmopolitstvo ter nasprotovanje različnim emancipatornim gibanjem: multikulturalizmu, skrbi za begunce, gibanju LGBT in tako dalje. Takšno nerazumevanje stvarnosti je značilno za sodobna narodnjaška oziroma identitarna gibanja, kot se tudi imenujejo. Osnovna težava teh gibanj je nerazumevanje kapitalizma kot družbenega reda in njegovih učinkov. Zaradi tega se potem nasprotniki sprejemanja beguncev, ko protestirajo, oblečejo po francoskem zgledu v svetleče rumene jopiče, čeprav so francoski protestniki izrecno poudarili, da mora biti vsakdo, ki prosi za azil, sprejet. Česa v kapitalizmu torej ne razumejo pripadniki identitarnih gibanj? Zdi se, da predvsem tega, da s svojim nasprotovanjem emancipatornim gibanjem, kot so recimo gibanje za pravice žensk, gibanje zoper segrevanje ozračja, gibanje za pravice vseh ljudi na svetu, sprejemajo jezik in logiko gospodarjev. To dejansko pomeni, da se dejansko ne zavzemajo za malega, brezpravnega človeka, za njegov blagor, temveč se zavzemajo za blagor gospodarjev. Pravijo sicer, da se zavzemajo za narodov blagor, a kako je s tem, je že pred več kot 100 leti vedel Ivan Cankar.
Kdor tega ne verjame, naj si prebere Cankarjev govor »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura«, kjer je povedal tole, citiramo:
»Komaj pa se ljudstvo nekoliko vzdrami, komaj začne misliti, da trobojnica ni ne edina ne poglavitna reč, temveč da pride najprej telesni blagor in potem šele narodna slovesnost – že je narodnjak razžaljen, kriči in obrekuje to svoje ljudstvo, ki se je tako nenadoma in nepričakovano izvilo iz trobojne zastave, in ta koreniti narodnjak bi videl najrajši, če bi se tisto slovensko ljudstvo, ki se mu ne ljubi več ‘živio’ klicati kakemu vodenemu programu, ker ima drugih skrbi preveč – če bi vse tisto ljudstvo dezertiralo v Ameriko, ali makár na luno. – Ob vsaki besedi, ob vsaki kretnji, ob vsakem dejanju pokaže ocilindren narodnjak, da mu je ljudstvo zoprno, da se ga naravnost boji. Ob vsaki svoji besedi, v vsakem svojem volilnem programu in oklicu pokaže, da ima rad – ne ljudstvo, temveč ljudsko ponižnost. Dokler je ljudstvo ponižno, dokler veruje v prazne fraze, dokler nosi zastavo križem domovine in stavi slavoloke in mlaje ocilindrenim in ofrakanim malikom – dotlej je ljudstvo narod […]. Komaj se zaveda svoje moči in svoje pravice – tedaj je naenkrat zapeljano ljudstvo, zbegano ljudstvo, z eno besedo: ljudstvo – in narodnjak se razžaljen obrne od njega.« konec citata.
Ne, narodnjakom in identitarcem ne gre za malega človeka, razen če ta molči in dela za gospodarje brez posebnih zahtev, da bi mu bilo bolje, da bi bil svobodnejši in bolj enakopraven. V kapitalističnih družbenih razmerjih, razmerjih torej, ki jih ne določa argumentiran premislek, kaj je dobro za vse, temveč interes investitorjev, ki se sicer oglašuje kot nekaj obče dobrega, torej niso svobodni ljudje – še zlasti ne mali ljudje -, temveč je svoboden kapital. Enostaven dokaz je tale: kapital se lahko seli globalno, kolikor hoče: narodnjaki to globalizacijo pozdravljajo in celo spreminjajo zakonodajo. Toda ljudje se ne morejo seliti. Ne, ljudje ne. Za ljudi ni dobrodošlice. So pa ograje, zidovi in žice.
In zakaj so pred ljudmi vse te ovire? Zakaj se države zapirajo? Prav zato, ker sta logika kapitala ali investicijska logika zmagoviti. Več delavcev v nekem okolju namreč pomeni večjo konkurenco na trgu dela. Pomeni možnost večje brezposelnosti in možnost manjših plač. To je vse realno. Toda realno je tudi to, da smo ljudje pustili, da nas obvladuje prav ta logika konkurence. Logika konkurence pa je logika gospodarjev in narodnjakov, ki jim služijo.
Logika malih ljudi, logika delavnih ljudi, logika rumenih jopičev namreč ni logika konkurence, temveč je logika sodelovanja, je logika solidarnosti. Kaj namreč drugega pomenijo zahteve po višji minimalni plači, po omejevanju najvišjih plač, po zaposlovanju za nedoločen čas, po veliko večji socialni varnosti? Pomenijo solidarnost. Ljudstvo, točno tisto ljudstvo, o katerem je govoril Cankar, se je namreč prebudilo in spregovorilo. Zahtevalo je solidarnost z vsemi ljudmi, večjo enakost, to pa postavlja meje svobodni konkurenci in logiki kapitala. Kajti svobodna konkurenca preprosto ne more biti končni cilj razvoja neke družbe. Ni vse v investicijah in prilagajanju domačega okolja za privabljanje investitorjev. Trg – ste pomislili na to – dejansko trga družbo, trga ljudi, trga odnose med ljudmi. Zgolj investiranje v svobodno konkurenco in podjetniško logiko in podjetniško svobodo jemlje ljudem druge pravice in svoboščine, hkrati pa jih spreminja v prestrašena, podjarmljena, raztrgana in nesolidarna bitja.
Skratka, ljudje, ki pristajajo le še na svobodno konkurenco na trgu, ki so le še posamezniki v tekmi z drugimi posamezniki, ki se celo organizirajo kot ti z vsemi drugimi tekmujočimi posamezniki in si zagovarjanje tekme in trga postavijo kot končni politični cilj, torej služijo logiki kapitala, služijo logiki gospodarjev: govorijo jezik gospodarjev, čeprav so sami podjarmljeni. To je torej tisto, česar narodnjaki in identitarci, ki se bijejo po prsih z domoljubjem, ne razumejo. Ne razumejo, da delujejo zoper lastne interese.
Prispevek si lahko v celoti preberete v rubriki Zofija v medijih, na spletnem naslovu zofijini.net
Za-misel
»Besede lahko povzročijo dejanja. Ko je posledica besed smrt, takrat besede ubijajo. To je bilo nedvoumno stališče nürnberškega sodišča za vojne zločine, ki je 15. oktobra 1946 za zločine proti človeštvu obsodilo tudi Juliusa Streicherja. Ta v svoji karieri ni podpisal nobenega ukaza in izstrelil nobenega strela, bil pa je urednik nacističnega časopisa »Der Stürmer«. V tem časopisu je objavil na tisoče člankov, v katerih je Nemce pozival k nestrpnosti in nasilju nad Judi. Nürnberško sodišče je Streicherja zaradi protijudovske propagande obsodilo zaradi zločinov proti človečnosti. V obrazložitvi sodbe je zapisalo, da je Streicher teden za tednom in mesec za mesecem tisočem Nemcev zastrupljal um ter ga okužil z virusom antisemitizma. Po mnenju nürnberškega tribunala je bil za množične umore Judov enako odgovoren kot tisti, ki so jih zagrešili. V tej sodbi je nürnberški tribunal zapisal pomembno ugotovitev o človekovi naravi. Z ustrezno indoktrinacijo je mogoče človeški um zastrupiti s sovraštvom do drugih ljudi in tako tudi običajne, povprečne ljudi pripraviti do tega, da počnejo nepredstavljive zločine.«
Matjaž Gruden in Rok Čeferin v prispevku z naslovom »Ali besede lahko ubijajo?«, ki je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela.
Glasba
Doktorica Nathalie Maréchal v prispevku ugotavlja, da sta nadzorovalni kapitalizem in ciljno oglaševanje na spletu postali normi, kar nam je vsem v škodo
V svojem pričanju ameriškemu senatu lani spomladi, je direktor Facebooka Mark Zuckerberg poudaril in tako poskušal prepričati oblikovalce politik in javnost, da njegovo podjetje ne prodaja uporabniških podatkov. Toda resničnost – to, da Facebook, Google, Twitter in druge socialne medijske platforme prodajajo našo pozornost – je ravno tako zaskrbljujoča. Dejanske informacije o uporabnikih morda ne menjajo lastnika, vendar oglaševalski poslovni model vodi odločitve podjetij na načine, ki so škodljivi za družbo. Kot je sociologinja Zeynep Tufekci povedala v svojem TED predavanju leta 2017: »gradimo dostopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase.«
Spletni socialni mediji so oglaševalska podjetja. To seveda nikoli ni bila skrivnost. Google je poslovnemu modelu ciljnega oglaševanja začel utirati pot konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, Sheryl Sandberg pa je leta 2008 to prakso prenesla k Facebooku, ko se je podjetju pridružila kot vodja operativnega oddelka. Denar je pričel pritekati in podjetja okoli Silicijeve doline in širše, so sprejela enako osnovno strategijo: prvič, čim hitreje širi uporabniško bazo in ne skrbi za prihodke; drugič, zberi čim več podatkov o uporabnikih; tretjič, monetariziraj zbrane podatke tako, da s pomočjo analize podatkov uporabnikom prikazuješ oglase, ki so ozko prilagojeni njihovi demografiji in razkritim interesom; četrtič, ustvari dobiček.
Nekaj časa se je to zdela situacija, v kateri pridobita obe strani: ljudje po vsem svetu so lahko gledali videoposnetke mačk, slike svojih in drugih otrok v kostumih za noč čarovnic, se povezovali z družino, prijatelji in kolegi po vsem svetu in še več. Platforme so jim v zameno kazale oglase, ki so bili zanje dejansko relevantni. Kontekstno oglaševanje je tiskane in radiodifuzne medije podpiralo že desetletja, zato je bil to naslednji logični korak. Kaj bi pri tem lahko šlo narobe?
Kot se je izkazalo, veliko. Iz današnje perspektive, kot ikonična opozorilna zgodba o tehno-utopianizmu, ki je zašla, izstopa arabska pomlad. Seveda so bili potencialni revolucionarji, reformatorji in zagovorniki človekovih pravic med prvimi, ki so obvladali moč tega, kar smo nekoč imenovali »splet 2.0«, vendar so oblasti hitro ujele priključek in nova orodja uporabile za zatiranje groženj njihovemu dostopu do moči. Podobno je bila Obamova predsedniška kampanja leta 2008 prva, ki je izkoristila spletno oglaševanje, da je s skoraj kirurško natančnostjo prave volivce dosegla s pravim sporočilom, vendar pa so deset let kasneje iste tehnike na oblast v ZDA, Filipinih in Braziliji pripeljale avtoritarne desničarje in se uporabljajo za razpihovanje ksenofobije, rasnega sovraštva in celo genocida po vsem svetu – morda najbolj uničujoče v Mjanmaru. Kako neki smo prišli do tega?
Vse se je začelo s ciljnim oglaševanjem in z novo gospodarsko ureditvijo, ki jo Shoshana Zuboff iz Harvardove poslovne šole imenuje »nadzorovalni kapitalizem«. Tako kot so podjetja 20. stoletja, kot sta bili General Motors in Ford, izumila množično proizvodnjo in menedžerski kapitalizem, sta Google in Facebook ugotovila, kako komodificirati samo »resničnost« s sledenjem temu, kar ljudje – in ne le njihovi uporabniki – počnejo na spletu, in vedno bolj tudi takrat, ko niso na spletu, in s pomočjo tega podajala napovedi o tem, kaj bi lahko delali v prihodnosti ter tako oblikovala načine, kako vplivati na različna vedenja, od nakupovanja do glasovanja na volitvah, nato pa to moč prodala tistim, ki so bili zanjo pripravljeni plačati.
Shoshana Zuboff mi je v telefonskem pogovoru povedala: »Kot družba se nismo nikoli strinjali, da so naše zasebne izkušnje na voljo za oblikovanje podatkov o našem obnašanju, ki se potem v glavnem dovajajo v verige izdelovanja vedenjskih napovedi.«
Njena nova knjiga »The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontiers of Power« oziroma v prevodu »Doba nadzorovalnega kapitalizma: boj za človeško prihodnost na novih mejah moči«, preučuje 20-letno zgodovino nadzorovalnega kapitalizma, od rojstva spletnega oglaševanja v poznih devetdesetih, do današnje dobe demokratične regresije. Pravi, da je bil »nadzorovalni kapitalizem izumljen v kontekstu ciljnega oglaševanja. To je bil materialni, zgodovinski kontekst, v katerem je nastal v trenutku finančne krize med tako imenovanim pokom dot-com mehurčka. Google je bilo takrat mlado podjetje in njegovi vlagatelji so grozili, da ga bodo, kljub najboljšemu iskalniku na spletu, zapustili. Takrat se je Google obrnil k predhodno neupoštevanim in prezrtim podatkom in jih uporabil z namenom ustvarjanja »vedenjske dodane vrednosti«. Namesto, da bi jih uporabili le za izboljševanje izdelkov, so bili ti vedenjski podatki usmerjeni v povsem novi cilj: napovedovanje vedenja uporabnikov.«
Shoshana Zuboff napoveduje, da če bo nadzorovalni kapitalizem deloval neovirano, bo ravno tako uničujoč, kot so bile prejšnje različice kapitalizma, čeprav na popolnoma nove načine. Pove, da »govorimo o enostranskem prilaščanju zasebnih človeških izkušenj, kot surovine za razvoj izdelkov in menjavo na trgu. Industrijski kapitalizem si je zase prilastil naravo in šele zdaj se soočamo s posledicami tega početja. V tej novi fazi razvoja kapitalizma, je človeška narava surovina, ki poganja novo tržno dinamiko, v kateri se prodajajo napovedi našega vedenja. Ekonomske zahteve tega novega kapitalizma ustvarjajo skrajne asimetrije v znanju in moči, ki izhajajo iz tega vedenja. To je področje brez primere, ki ima za družbo 21. stoletja globoke posledice.«
Spletno sledenje je vseprisotno, mi je po elektronski pošti povedal Tim Libert iz inštituta za varnost in zasebnost na univerzi Carnegie Mellon. Pravi: »na prvih največjih milijon spletnih strani vam bodo sledili v 91 odstotkih. Te vrste raziskav delam že več let in rezultati so vedno enaki: ne morete brskati po spletu, ne da bi vam sledili, pika. Podjetja vam sledijo, ko obiskujete medicinske spletne strani, spletne strani s pornografijo, strani za odvetnike, politike, časopisne spletne strani in enako velja za aplikacije. Zelo malo je stvari, ki jih ljudje ne iščejo ali delijo z uporabo računalnika in skoraj vse to je sledljivo. To ves čas počnejo milijarde dolarjev težka podjetja, ki jih lahko vidite v novicah, kot tudi na stotine podjetij, za katere še nikoli niste slišali.«
Podjetja zbirajo te podatke, da jih lahko unovčijo: čeprav morda v posameznih podatkih o našem vedenju morda ne vidimo ravno velike vrednosti, pa to skupaj v seštevku pomeni velik denar.
Ko obiščete spletno stran, ki gosti oglaševalsko vsebino, oglaševalsko omrežje – na primer Googlov DoubleClick – izbere med več oglasi, ki vam jih bo prikazoval. Ker Google ve toliko o vas, vaših prijateljih, vašem okusu, navadah in kupni moči, lahko DoubleClick izračuna, na katerega od oglasov boste najverjetneje kliknili, in končno, katerega od proizvodov boste najverjetneje kupili.
»To je vse, kar pomeni umetna inteligenca in strojno učenje za ta podjetja: da so vse boljši pri ugotavljanju, katere oglase vam naj pokažejo,« pove Libert. »Vsak, še tako majhen podatek, poveča možnosti, da vam prikažejo »pravi« oglas, tako da se nikoli ne ustavijo, nikoli ne spijo in nikoli ne spoštujejo vaše zasebnosti. Vsak dan vsi v Googlu kolektivno delujejo k enemu samemu cilju: vse višjemu procentu prikazovanja »pravih« oglasov.«
Skoraj nemogoče je natančno vedeti kako ta »digitalni vplivni stroj«, kot ga je poimenovalo nedavno poročilo Data&Society, deluje v določenem primeru, tako kot je tudi nemogoče vedeti, kako podnebne spremembe prispevajo k specifičnim orkanom, vendar pa je povezava jasna in nedvoumna.
»Z oglaševalsko tehnologijo, se je politična komunikacija dramatično spremenila,« mi je preko elektronskega sporočila povedala Joan Donovan, ki pri Data&Society raziskuje medijsko manipulacijo in odgovornost spletnih platform. Pravi: »če iščemo digitalno revolucijo, se je ta zgodila v oglaševanju na spletu. Večina spletnega oglaševanja je popolnoma neregulirana in nenadzorovana. Politični strategi so to novo priložnost razumeli in izkoristili, tako da so ponujali digitalne dezinformacije in pri tem oglase uporabili za način dostave. Noben politik pod temi pogoji ne more voditi volilnega boja etično, ker bo takoj premagan s strani tistih, ki so pripravljeni te sisteme uporabiti, da delajo škodo.«
Ko so kopirala tradicionalni, na oglaševanju temelječi medijski poslovni model, so internetna podjetja zanemarila ključno pravilo: ločevanje med poslovnimi in uredniškimi odločitvami. Čeprav daleč od tega, da bi bilo to pravilo vsesplošno spoštovano, je etični kodeks novinarstva 20. stoletja prepovedal finančnim interesom vpliv na poročanje. Ta etični zaslon je ameriškemu kapitalizmu omogočal, da je podpiral medije, ki so lahko potem pomagali vlade in podjetja ohranjati poštena: na delu je bil nadzor nad močjo.
Vse to se je s ciljnim oglaševanjem razkrojilo in ukradlo novinarstvu osnovna sredstva ter ga preusmerilo v vzdrževanje platform, katerih osnovna logika ni izobraževati, obveščati ali nadzirati močne, temveč ohranjati ljudi »zaposlene«. To logiko »zaposlenosti« motivirata sorodni potrebi po zbiranju čim več podatkov in prikazovanju čim več oglasov ter se manifestirata v algoritmih, ki priljubljenost vrednotijo višje kot kakovost. V manj kot dvajsetih letih je Silicijeva dolina nadomestila uredniško presojo z matematičnimi merili priljubljenosti. S tem, ko je ohromila četrto vejo oblasti, je destabilizirala demokratične sisteme nadzora in zabijala žebelj za žebljem v krsto zasebnosti.
Poslovni model ciljnega oglaševanja spodbuja podjetja, da kopičijo čim več informacij kolikor lahko: kaj njihovi uporabniki počnejo na platformah in kaj počnejo drugje na internetu. Google in Facebook hranita celo podatke o tem, kaj na spletu počnejo ljudje, ki sicer nimajo računa pri njih in te informacije uporabijo pri modeliranju podatkov in prikazovanju oglasov po spletu. Pred kratkim so začeli kupovati podatke o nakupih potrošnikov s kreditnimi karticami in drugih dejavnostih, ko niso na spletu. Ta digitalna dokumentacija vsebuje razkrivajoče informacije o vsakem od nas posebej in vseh skupaj. Ni presenetljivo, da si tudi vlade želijo priti do teh podatkov. Na primer, razkritja Edwarda Snowdena iz leta 2013 so vsebovala podrobnosti o številnih programih Nacionalne varnostne agencije, vključno s programom PRISM, ki se opirajo na pridobivanje podatkov od velikih tehnoloških podjetij, tako z vednostjo, kot brez vednosti njihovih vodilnih. Podobne odnose med tehnološkimi podjetji, vključno s telekomunikacijskimi operaterji, in državnimi akterji, lahko najdemo tudi v drugih državah. Posledična škoda za človekove pravice vključuje izvensodni nadzor, nadlegovanje in fizično nasilje, kot tudi streznitveni občutek, ki izhaja iz zavedanja o teh tveganjih.
Na ravni skupine, ciljno oglaševanje avtomatizira diskriminacijo in jo s tem, ko iz enačbe na videz izvzame posamezne predsodke, normalizira. Kot v nedavnem eseju pojasni Chris Gilliard, »nadzorovalni kapitalizem ustvarja dobiček tako, da postanejo ljudje manj občutljivi za diskriminacijo.« To se kaže v praksah, kot so digitalno omejevanje, diferencialno oblikovanje cen, rasistični iskalni rezultati in filtrirni mehurčki na socialnih medijih.
Safiya Noble, izredna profesorica na Univerzi v Kaliforniji v Los Angelesu in avtorica knjige »Algorithms of Oppression« oziroma v prevodu »Algoritmi zatiranja, mi je po elektronski pošti povedala, da »smo pri ločevanju med resnico in fikcijo odvisni od komercialnih iskalnikov, a so tudi ti glede številnih družbenih in političnih vprašanjih nezanesljivi. V bistvu smo priča popolnemu nezaupanju v spletne platforme v času, ko so hkrati najbolj vplivna sila tako pri spodkopavanju kot varovanju demokratičnih idealov po vsem svetu.«
Ciljno oglaševanje povzroča, da doživljamo internet in zato tudi svet, na različne načine, na osnovi tega, kar nadzorovalni kapitalizem misli, da ve o nas. To pa ni recept za pravičnost, enakopravnost ali pravično družbo.
Končno pa ciljno oglaševanje in algoritemske prakse kuriranja, ki so z njim povezane, škodujejo tudi demokraciji sami. Prehod oglaševanja na digitalno, je kanibaliziral prihodke novičarskih medijev in tako oslabil celotno javno sfero. Povezovanje oglaševanja s številom ogledov strani, spodbuja medijske organizacije, da ustvarjajo prispevke, ki so popularni, včasih tudi na račun materiala, ki izobražuje, zabava ali na odgovornost kliče tiste, ki imajo moč. Ciljno oglaševanje ponuja orodja za politično oglaševanje in propagando mikro segmentirani publiki na načine, ki gredo proti običajnemu razumevanju realnosti. To za avtoritarne populiste, kot so Rodrigo Duterte, Donald Trump in Jairo Bolsanaro ustvarja popolne okoliščine, da lahko pridejo na oblast, s strašnimi posledicami za človekove pravice. Dipayan Ghosh in Ben Scott, avtorja serije poročil z naslovom »Digitalna prevara«, opozarjata, da »smo dovolili tehnologije, ki nam zagotavljajo informacije, ki temeljijo na relevantnosti in želji po čim večji pozornosti in tako nadomeščajo normativno funkcijo urednikov in novinarskih redakcij.«
Več desetletij so nas misleci, kot sta Hannah Arendt, Karl Polanyi in mnogi drugi, opozarjali na to, da je fašizem neposredna posledica podrejanja človeških potreb potrebam trga. Po tem, ko smo namerno ignorirali zgodovinske lekcije, smo dovolili korporativnemu pohlepu, da preoblikuje naš medijski ekosistem na način, da strukturno daje prednost avtoritarnemu populizmu. Reševanje demokracije seveda zahteva veliko več kot reformiranje internetnih podjetij in natančen recept za tak uspeh je od države do države različen. V ZDA moramo obrniti 30-letno deregulacijo medijev, znatno povečati javno podporo medijem, ki so v javnem interesu in nasloviti strukturne neenakosti v našem volilnem sistemu, ki dajejo moč stranki, ki jo podpira manj kot polovica volivcev.
Poslovni model ciljnega oglaševanja v osrčju nadzorovalnega kapitalizma je treba preoblikovati, morda celo zamenjati. Toda s čim, in kako lahko pridemo do tega?
Strokovnjaki se ne strinjajo o tem ali je ciljni oglaševalski ekosistem mogoče smiselno preoblikovati in ali bi bilo to dovolj, da bi obrnili njegov škodljivi vpliv na družbo. »Nadzorovalni kapitalizem ni nič bolj omejen na ciljno oglaševanje, kot je bil menedžerski kapitalizem omejen na proizvodnjo Forodovega modela T«, pravi Shoshana Zuboff, katere nova knjiga izide januarja 2019. Pravi, da se je »ta logika akumulacije preko svojega izvora preselila v nove sektorje in nove oblike poslovanja. Kot invazivni rastlini, ki nima naravnih sovražnikov, je bilo nadzorovalnemu kapitalizmu dve desetletji dovoljeno, da v brezpravnem prostoru požene svoje korenine in se razcveti.«
Dipayan Ghosh, ki študira inženirstvo zasebnosti na univerzi Harvard, je bolj optimističen, vendar ne izključuje regulativnih rešitev. Kot trdijo tudi tehnološka podjetja, lahko uporabniki interneta v ciljnem oglaševanju, ki je prilagojeno njihovim interesom in jim pomaga odkriti priložnosti ali dogodke, ki so zanje pomembni, najdejo tudi neko vrednost. Toda ista infrastruktura, ki vam omogoča, da izveste kdaj v vašem mestu igra vaš najljubši bend, prav tako omogoča določenim ljudem, da razširjajo nezaželene ideje.
»Ta komercialni režim je odgovoren za velike varnostne grožnje,« je v intervjuju povedal Ghosh, ki je kot svetovalec za tehnološko politiko v času predsednika Obame delal v Beli hiši, prej pa je bil ameriški svetovalec za zasebnost in javno politiko pri Facebooku. Pravi: »ta poslovni model bomo morali s političnimi ukrepi obravnavati na načine, ki bodo spodbujali dobro in preprečevali slabo. In če to ne bo delovalo, bomo morda morali ciljno oglaševanje tudi regulirati. Mislim, da lahko najdemo načine, da dovolimo ciljno oglaševanje, kot ga izvajata recimo Chanel ali NBA, in tako odstranimo nezaželeno vsebino, ki jo širijo ruski propagandisti.«
Breme je na Silicijevi dolini, da dokaže, da lahko podjetja varujejo pred najhujšimi škodljivimi posledicami nadzorovalnega kapitalizma, ne da bi pri tem izničili svoje poslovne modele – ali še bolje, da najdejo nove vire prihodkov, ki se ne zanašajo na komodifikacijo zasebnega vedenja ljudi. To je še toliko bolj pomembno, ker se ljudje temu ne morejo smiselno izogniti.
Medtem ko Google in Facebook omogočata uporabnikom, da ne gledajo ciljnih oglasov, se je nemogoče izločiti iz sledenja ali vključevanja vaših informacij v nabore podatkov, ki se uporabljajo za ustvarjanje ciljnih algoritmov. Po besedah Liberta »morda domnevate, da če ne vidite ciljnega oglasa za čevlje, da so vam prenehali slediti, vendar temu sploh ni tako. Obstajajo tehnološki načini za preprečevanje določene ravni sledenja, vendar je to tako, kot da bi za zdravljenje raka vzeli aspirin. Morda se boste za nekaj ur počutili nekoliko bolje, a še vedno boste bolehali za rakom. Edini način, da izkoreninite rak ciljnega oglaševanja je regulacija. Evropa trenutno izvaja veliki eksperiment s tako imenovano Splošno uredbo EU o varstvu podatkov, preostali svet pa pozorno spremlja kakšni bodo njegovi učinki.«
Oblikovalci politik po vsem svetu, vključno z Washingtonom, se vse bolj zavedajo, da sta zasebnost in varstvo podatkov tesno povezana z osnovno strukturo družbe. Ne oni, ne javnost verjetno ne bodo več dolgo sprejemali statusa quo.
Doktorica Nathalie Maréchal je višja znanstvena sodelavka na področju oblikovanja digitalnih pravic, v sklopu česar preučuje vpliv poslovnih praks informacijskih in komunikacijskih tehnoloških podjetij na človekove pravice.
Slovenski prevod prispevka, ki je izvirno nastal za spletno platformo Vice, lahko preberete na blogu Oglaševanje na tehtnici, tehtnica.wordpress.com
Za-misel
»V ZDA se velik del politične znanosti ukvarja z zelo pomembno temo in to dokaj uspešno. Preučuje zvezo med javnim mnenjem in javno politiko. To je merilo demokracije. Kaj so odkrili? Eno zadnjih pomembnih del odkriva, da 70 odstotkov ljudi nima nobenega vpliva na politiko. Pravzaprav so od nje odrinjeni. Z višanjem dohodkov se vpliv ljudi na politiko počasi viša, najpremožnejši ljudje pa dobijo vse, kar hočejo. Je to demokracija? Imate pravico voliti, nihče vas ne strelja, a večina ljudi je odrinjenih od politike, o vsem odločajo bogati. Tudi volitve potekajo tako. Seveda je veliko propagande. Oglaševalske agencije vedo kaj se dogaja. One vodijo volitve, volitve vodi industrija odnosov z javnostmi. Poglejte televizijske oglase, izdelujejo jih te agencije. Kaj sploh je industrija odnosov z javnostmi? Njena glavna dejavnost je komercialno oglaševanje. Kaj je to? Vsak, ki je videl televizijske oglase, točno ve, kaj je to. To je množična kampanja onemogočanja delovanja trgov. Če ste med študijem poslušali predavanja iz ekonomije, veste, da trge sestavljajo obveščeni potrošniki, ki sprejemajo racionalne odločitve. Pri televizijskih oglasih pa je jasno, da so namenjeni ustvarjanju neobveščenih potrošnikov, ki sprejemajo neracionalne odločitve, torej onemogočajo delovanje trgov. Vsako leto se stotine milijard dolarjev porabi za onemogočanje trgov. Institucije, ki prevzamejo oglaševanje kandidatov, počnejo prav to. Ustvariti želijo neobveščeno volilno telo, ki bo sprejemalo neracionalne odločitve. S tem slabijo demokracijo. Popolnoma logično je, da je to v njihovem interesu.«
Noam Chomsky v oddaji TV Slovenija, Globus.
Glasba
Za nami je še ena oddaja Zofijinih ljubimcev. Zahvaljujmo se vam za pozornost ter vas hkrati vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert (…) Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala in vse dobro do naslednje prilike!