4. 5. 2014 Kotiček

O poslušnosti

Avtor:

Povzetek Milgramovega eksperimenta

Ameriški psiholog Stanley Milgram (1933 – 1984) je na harwardski univerzi doktoriral iz socialne psihologije in leta 1960 postal profesor na oddelku za psihologijo univerze Yale. V šestdesetih in sedemdesetih letih je izvedel niz eksperimentov, ki so privedli do pretresljivih ugotovitev. Idejo je dobil ob vprašanjih, ki so se pojavljala ob holokavstu v drugi svetovni vojni: kako se je lahko to zgodilo? Je bil Hitler ‘psihopatska pošast’? Tudi vsi njegovi sodelavci?

OZADJE EKSPERIMENTA – SOJENJE ADOLFU EICHMANNU

V šestdesetih letih preteklega stoletja je v Jeruzalemu potekalo sojenje nacističnemu zločincu, oficirju zloglasne vojaške organizacije ‘Waffen SS’, Adolfu Eichmannu. Eichmann je bil vodja organizacije za deportacijo Židov v koncentracijska taborišča in tako odgovoren za smrt okrog šestih milijonov nedolžnih ljudi. Slovel je po tem, da je svoje delo opravljal brezhibno, zato si je prislužil vzdevek Specialist. Po vojni mu je uspelo pobegniti v Argentino in v predmestju Buenos Airesa je živel povsem normalno družinsko življenje. Leta 1962 pa ga je odkrila izraelska tajna služba Mosad, ga ugrabila in pripeljala v Jeruzalem.
Sojenju Eichmannu je prisostvovala nemška socialna filozofinja Hannah Arendt (1906 – 1975). Opisala ga je kot povprečnega, neagresivnega birokrata, ki je samega sebe videl le kot neznatno kolesce v velikem stroju. Pregledali so ga različni psihiatri in ugotovili, da je mentalno popolnoma zdrav in da so tudi njegovi medosebni odnosi normalni. Arendtova je napisala knjigo ‘Eichmann v Jeruzalemu: Poročilo o banalnosti zla’ (1963). Zapisala je, da je bila večina ‘pošasti’ v t. i. tretjem rajhu navadnih ljudi, ki so sledili ukazom nadrejenih, in da lahko v specifičnih okoliščinah celo najbolj običajen, socializiran človek, postane kriminalec. Te trditve so naletele na buren odziv strokovne javnosti, saj je varneje verjeti, da grozljive zločine počnejo ‘grozljivi’ ljudje.
Eichmanna je sodišče obsodilo za krivega zločinov proti človeštvu. Obesili so ga v zaporu v Ramli. Problem poslušnosti do avtoritet je bil ponovno obujen leta 1969, ko je skupina ameriških vojakov v Vietnamu v skupnosti My Lai pobila veliko število nedolžnih civilistov. Izjavili so, da so samo ubogali navodila nadrejenih. Znova se je pokazalo, da so ljudje pripravljeni ubogati avtoriteto tudi v primeru, ko s tem kršijo lastne moralne norme.

POTEK EKSPERIMENTA

Milgram (1974, 2009) se je odločil z eksperimentom ugotoviti, v kolikšni meri so ljudje pripravljeni slediti ukazom avtoritete. V lokalnem časopisu je objavil oglas z naslovom ‘Ponujamo 4 dolarje za eno uro vašega časa’. V oglasu je še pisalo, da znanstveni raziskovalci z univerze Yale potrebujejo 500 moških iz New Havena (Connecticut), starih od 20 do 50 let, ki bi bili pripravljeni sodelovati v študiji pomnjenja in učenja. V prvem (klasičnem) eksperimentu je sodelovalo 40 moških, skupaj (vključno z različicami eksperimenta1) pa več kot 600 oseb različne starosti in izobrazbe.
Eksperiment so izvajali z vsakim udeležencem posebej v sodobno opremljenem univerzitetnem laboratoriju. Sodelovali so:
o UČITELJ (preizkušanec, udeleženec v raziskavi),
o UČENEC (sodelavec eksperimentatorja),
o EKSPERIMENTATOR.

Eksperimentator je najprej prepričljivo in obširno pojasnil namen raziskave, ki naj bi bil preverjanje učinkov kazni na učenje. Učenec se bo naučil neko gradivo, pri preverjanju znanja pa bo za vsako napako kaznovan z električnim šokom. Eksperimentator je učenca v prisotnosti učitelja pripasal na stol, ‘da se ne bo preveč zviral’, mu na zapestji pritrdil elektrodi in namazal prevodni gel, ‘da bi preprečil opekline’. Učenec je ob tem vprašal, ali ga bo bolelo, eksperimentator pa je odgovoril: ‘Čeprav so lahko šoki boleči, ne povzročijo trajnih poškodb tkiva’. Nato sta učitelj in eksperimentator odšla v sosednjo sobo in eksperimentator je natančno pojasnil postopek učenja. Učitelj bo učencu prebral niz parov besed, ki si jih bo moral zapomniti, pri preverjanju pa mu bo povedal prvo besedo iz para skupaj s štirimi pojmi. Učenec bo moral ugotoviti, kateri je bil povezan s prvo besedo. Primer: modra škatla, lep dan, divja goska …, v fazi preverjanja znanja pa: modro: (1) nebo, (2) črnilo, (3) škatla, (4) svetilka. Učenec bo odgovarjal tako, da bo pritisnil enega od štirih stikal na posebni napravi.
Nato je eksperimentator učitelju predstavil še generator šokov. Na njem je bilo v vodoravni vrsti 30 stikal in na vsakem zapisana voltaža. Od leve proti desni je napetost naraščala po 15 V. Po štiri stikala so bila združena v skupine, ki so bile označene še besedno:

o šibek šok (15 do 60 V),
o zmeren šok (75 do 120 V),
o močan šok (135 do 180 V),
o zelo močan šok (195 do 240 V),
o intenziven šok (255 do 300 V),
o skrajno intenziven šok (315 do 360 V),
o pozor: nevaren šok (375 do 450 V).

Ob pritisku na stikalo se je zaslišal zvočni signal, prižgala se je rdeča lučka in igla na voltmetru se je ustrezno pomaknila v desno.

Učitelj naj bi prvo napako kaznoval s 15 V, nato pa se pri vsaki naslednji pomaknil za stopnjo više. Eksperiment naj bi trajal toliko časa, dokler učenec brez napake ne ponovi celotnega niza parov. Učitelj je še prejel v zapestje (pravi!) poskusni šok 45 V, da se je prepričal o avtentičnosti naprave.

Odgovori učenca so bili vnaprej določeni v približnem razmerju trije napačni na enega pravilnega. Učenec v resnici ni dobival šokov, ampak je igral, kot da jih dobiva: pri 75 V je začel izražati nelagodje, stokati, pri 120 V vpiti, da so šoki boleči, pri 150 V je zavpil: ‘Vodja! Spustite me ven! Nočem več sodelovati, ne grem se več!‘ Pri višjih stopnjah so se te prošnje nadaljevale in stopnjevale, spremljali so jih vse hujši kriki, pri 300 V se je slišalo brcanje v steno, pri 315 V je žrtev še zadnjič predirljivo zavpila, da noče več sodelovati, in pri 330 V je utihnila.

Skoraj vsi učitelji so začeli ob teh odzivih oklevati, nekateri so protestirali ali zahtevali prekinitev, toda eksperimentator je na vse takšne zahteve avtoritarno odgovarjal s točno določenimi (na magnetofonski trak posnetimi) štirimi frazami: ‘prosim, nadaljujte’, ‘eksperiment se mora nadaljevati’, ‘nujno je, da nadaljujete’ in ‘nimate druge možnosti, morate nadaljevati’. Če učitelj še po četrti spodbudi ni hotel ubogati, je bil eksperiment končan.

PREDVIDEVANJA REZULTATOV

Pred izvedbo so Milgram in njegovi sodelavci načrtovani eksperiment podrobno opisali 110 osebam: 39 psihiatrom, 31 študentom in 40 odraslim osebam srednjega sloja različnih poklicev. Vprašali so jih, kako bi sami reagirali v vlogi učitelja. Njihova predvidevanja so bila takšna: večina bi jih prenehala pred 150 V, nihče ne bi prekoračil 300 V, pet jih ne bi niti začelo z eksperimentom. Na vprašanje študentom, ali bi oni nadaljevali s šoki, ko začne učenec brcati v steno (pri 300 V), jih je 99 odstotkov odgovorilo, da ne. Ker pa se vsak rad vidi v lepši luči, so vprašanje zastavili še drugače: kako bi po vašem mnenju reagiralo sto Američanov različnih starosti in poklicev? Skupina psihiatrov je predvidela, da jih večina ne bo presegla 150 V, ko žrtev prvič zaprosi, naj prekinejo eksperiment, okrog 4 odstotki bodo uporabili jakost 300 V, le eden od 1000 pa bo ‘šel do konca’. Tudi Milgram je mislil, da bo težko našel koga, ki bo sodeloval do konca.

REZULTATI

62,5 odstotkov udeležencev je uporabilo maksimalno jakost šoka!
Nihče se ni ustavil pred 300 V, ko je učenec začel brcati v steno. Od 40 udeležencev jih je pet prenehalo pri 300 V, štirje pri 315 V, dva pri 330 V, po eden pri 345, 360 in 375 V, 26 pa pri 450 V. Pri ponovitvah eksperimenta se rezultati niso bistveno spreminjali.

HIPOTEZE O VZROKIH REZULTATOV IN RAZLIČICE EKSPERIMENTA

Konflikt norm
Eno univerzalnih moralnih načel se glasi: ne prizadevaj bolečine nedolžnemu in nemočnemu človeku, ki ti niti ne škodi niti te ne ogroža. S to normo pride pri Milgramovem eksperimentu v konflikt norma podrejanja avtoriteti. Ta norma prav tako velja v vsaki skupnosti: od posameznih članov se pričakuje in zahteva, da se v določenih situacijah podredijo in vsi dejavniki socializacije oz. socialne institucije vzdržujejo to normo, utrjujejo človekovo konformnost.
Konflikt lahko razumemo, pretresljivo pa je, kako veliko moč ima norma podrejanja. V eksperimentu neposlušnost ni vodila do nobene izgube ali kazni, pa se vendarle večina ni odločila zanjo. Iz obnašanja udeležencev se je jasno videlo, da so postopali proti svojim normam: večina jih je kazala znake hudega notranjega konflikta in razburjenosti. Protestirali so, vstajali s stola, izražali obsodbe, da je vse skupaj neumno in brezsmiselno, odkimavali, se potili, nervozno hihitali, bili pa so tudi taki, ki so do konca kazali znake minimalne napetosti. Raziskovalci, ki so opazovali postopek skozi enostransko steklo, niso mogli verjeti temu, kar so videli.

Ko začneš, si že ujet v past
Eksperiment je bil oblikovan taktično. Začel se je nedolžno, nihče ni slutil nič hudega, potem pa je napetost postopoma naraščala. Ko je učitelj začel dajati šoke in višati stopnje, je že bil ujet v past. Eksperimentator mu ni dajal nobenih novih navodil, ki bi se jim lahko uprl, samo ponavljal je, naj nadaljuje s tem, kar počne. Močna čustvena reakcija udeleženca (zavračanje, strah, krivda) in avtoritarno eksperimentatorjevo priganjanje sta v udeležencu povzročila stanje psihološke paraliziranosti. Če bi prekinil, bi se moral soočiti s tem, da je naredil veliko napako že s tem, ko je sploh začel. Medtem ko razmišlja (kolikor zmore v stanju močnega čustvenega afekta) in poskuša sam pri sebi rešiti konflikt, pa ‘dela’ naprej. Čim dlje odlaša, tem večja je napetost in zato težja odločitev za akcijo.

Spoštovanje dogovora
Nekateri udeleženci so pri pojasnjevanju svoje poslušnosti povedali, da jih je obvezoval dogovor, ki so ga pred začetkom eksperimenta sklenili z eksperimentatorjem. Po njihovem mnenju je tudi učenec pristal na tak dogovor. Predhodno ni postavil nobenih pogojev v zvezi s tem, kako se bo ravnalo z njim, in tako bi moral sprejeti odgovornost za posledice svoje svobodne odločitve.
Različica eksperimenta: predhodno določeni pogoji, srčna napaka
Da bi preverili vpliv tega dejavnika, so pred eksperimentom dali učitelju v podpis obrazec, ki se je glasil takole: ‘V eksperimentalni raziskavi sodelujem po svoji svobodni volji in odvezujem univerzo Yale in njene uslužbence vsakršne zakonske odgovornosti, ki bi izhajala iz mojega sodelovanja.’ V klasični različici se je podpisovanje izvedlo rutinsko, zdaj pa je bila temu posvečena posebna pozornost. Učenec je bral obrazec, po navodilu razmišljal, okleval, nato pa sklenil, da lahko zaradi blažjih težav s srcem sicer pristane na eksperiment, a le pod pogojem, da se ta na njegovo zahtevo ustavi.
Pri 150 V je začel učenec tarnati zaradi težav s srcem, eksperimentator pa je velel učitelju, naj kar nadaljuje. Tako je očitno kršil dogovor. POSLUŠNOST2 udeležencev je bila v tej različici 40-ODSTOTNA.

Bližina avtoritete
Ali je na rezultate vplivala neposredna prisotnost/nadzor eksperimentatorja? Ta je sedel dober meter od udeleženca, za drugo mizo. Kaj bi se zgodilo, če bi ju oddaljili?
Različica eksperimenta: eksperimentator je odsoten
Eksperimentator je po uvodnih navodilih zapustil sobo in učitelju dajal navodila iz drugega prostora po telefonu. POSLUŠNOST: 20,5-ODSTOTNA.Veliko učiteljev je goljufalo tako, da so pošiljali blažje šoke, kot bi morali.

Bližina žrtve (situacija člena v verigi)
Ali je na rezultate vplivala bližina med udeležencem in žrtvijo?
Različica eksperimenta: fizična bližina
Učitelj in učenec sta bila v isti sobi. POSLUŠNOST: 40-ODSTOTNA.
Različica eksperimenta: drugi učitelj
Učitelj ni dajal šokov neposredno, temveč je moral pritisniti na stikalo, s čimer je dal znak drugemu učitelju (sodelavcu eksperimentatorja), da je ta poslal šok učencu. POSLUŠNOST: 93-ODSTOTNA.
Čim večja je fizična oddaljenost med žrtvijo in učiteljem/agresorjem, tem manj se ta zaveda povezave med svojim ravnanjem in posledicami. Ta situacija člena v verigi je tudi najmočnejša ‘olajševalna okoliščina’ v vojnih situacijah, v katerih človek ni neposredno navzoč pri nasilnih dejanjih. Psihološko je človeku laže pritisniti na gumb, s čimer bo na drugem koncu sveta pobil milijon ljudi, kot z lastnimi rokami ubiti enega samega človeka.

Ideologija
K poslušnosti prispeva tudi ideologija (stališča, vrednote), ki jo človek sprejme in se z njo poistoveti. Nacistični oficirji so verjeli v superiornost ‘velike Nemčije’ in s tem v upravičenost ukazov v imenu te države. Američani v Vietnamu so ubogali povelja ‘v imenu nacionalne varnosti’. V Milgramovem eksperimentu je vlogo opravičila igrala znanost – prepričanje v pomembnost znanstvenih raziskav. V intervjujih po eksperimentu je veliko udeležencev povedalo, da jim je lokacija (ugledna univerza) vzbujala strahospoštovanje in zaupanje v korektnost in dobronamernost tega, kar počnejo.
Različica eksperimenta: neugledne pisarne zunaj univerze
Eksperiment so izvedli v pisarnah slabo vzdrževane poslovne zgradbe v bližnjem industrijskem mestu Bridgeport, ki ni bila na noben način povezana z univerzo. Laboratorij je bil sicer čist, a je deloval neugledno. Ko so učitelji vprašali, kateri organizaciji pripadajo raziskovalci, je eksperimentator odgovoril, da so ‘zasebno podjetje, ki opravlja raziskovanja na področju industrije’. POSLUŠNOST: 47,5-ODSTOTNA.

Agresivnost do sočloveka
Ali bi udeleženci ravnali enako tudi v primeru, ko jim to ne bilo ukazano? Ali je v človeku sadistična agresivnost, ki se bo v tej situaciji izrazila zato, ker eksperiment ponuja opravičilo zanjo?
Različica eksperimenta: udeleženec sam izbira jakost šoka
Učiteljem so rekli, da lahko v vsaki fazi eksperimenta sami izberejo jakost šoka. Rezultat: povprečna uporabljena jakost šoka je bila nekaj čez 50 V. Očitno človek vendarle ne teži k temu, da bi drugemu samoiniciativno prizadeval bolečino.

Osebnost eksperimentatorja
Ali se morda udeleženec odziva na osebnost eksperimentatorja in učenca?
Različica eksperimenta: sprememba osebja
V prvem timu je eksperimentator deloval strogo, učenec pa blago. Nato so zamenjali vlogi: novi eksperimentator je bil blag in nenasilen, učenec pa ‘robat, koščenega obraza, izbočene brade, dajal je vtis nekoga, ki bi se dobro odrezal v uličnem pretepu’. POSLUŠNOST: 50-ODSTOTNA.

Spol
Pri večini testov podrejanja se ženske laže podredijo kot moški, po drugi strani pa so manj agresivne in bolj empatične. Tako imamo dve sili, ki vlečeta v nasprotno smer. Kaj se bo zgodilo?
Različica eksperimenta: ženske
POSLUŠNOST: 65-ODSTOTNA. Raven poslušnosti je bila približno enaka kot pri moških, le da so ženske izražale še večji konflikt in napetost. V intervjuju po eksperimentu so pogosto izpostavljale svoje izkušnje v zvezi z vzgojo otrok.

MILGRAMOV SKLEP

Milgram je zaključil, da rezultati teh eksperimentov dopuščajo možnost, da sploh ne moremo računati na človekovo naravo in značajski tip, ki se je vzpostavil v demokratičnih ameriških družbah ravno zato, da bi zaščitil državljane pred brutalnimi in nečloveškimi postopki zle instance moči. Znatno število oseb je izvedlo to, kar se je od njih zahtevalo, brez razmišljanja o naravi dejanja in očitkov vesti, dokler se jim je le zdelo, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete. ‘Kadar lahko anonimni vodja eksperimenta uspešno ukaže odraslim ljudem, da drugemu človeku pošiljajo boleče elektrošoke kljub njegovim protestom, se ne moremo izogniti vprašanju, kaj lahko pri svojih podložnikih doseže država, ki je opremljena z znatno več avtoritete in ugleda.’ (Milgram, 1974)

PROBLEM ETIČNOSTI

Zanimivo je, da so se Američani po izvedbi Milgramovih eksperimentov ubadali bolj s kritiko njihove neetičnosti kot s samimi rezultati. Milgramu so očitali:
o da eksperiment ustvarja nesprejemljivo stopnjo stresa pri udeležencih, kar pomeni kršenje enega glavnih etičnih načel;
o da eksperiment povzroča trajne psihične posledice na področju samospoštovanja;
o da se udeleženci počutijo zlorabljene, ko jim na koncu razkrijejo, kaj se je v resnici dogajalo, posledica pa je nezaupanje v avtoriteto znanosti.

Milgram se je branil s temi argumenti:
o Po vsakem poskusu se je eksperimentator osebno pogovoril z vsakim udeležencem, mu pojasnil postopek in cilje ter tako ponovno vzpostavil pozitiven odnos.
o Poslušne udeležence so ‘potolažili’, češ da so se obnašali povsem normalno (kot večina) in da so bili tudi drugi napeti in vznemirjeni.
o Sodelavec eksperimentatorja, ki je igral učenca, in udeleženec sta se po poskusu seznanila in pogovorila.
o Vsakemu udeležencu so na dom poslali poročilo o rezultatih in namenih projekta in kratek vprašalnik v zvezi s sodelovanjem v eksperimentu. Rezultati so bili približno enaki za tiste, ki so ubogali do konca, in tiste, ki so prekinili eksperiment (upoštevati moramo, da so se pri udeležencih, ki so sodelovali do konca, gotovo aktivirali različni obrambni mehanizmi):
– 84 odstotkov jih je izjavilo, da so zadovoljni, ker so lahko sodelovali,
– 15 odstotkov je bilo nevtralnih,
– dober odstotek jih je obžalovalo, da so se odločili za sodelovanje,
– 80 odstotkov jih je izjavilo, da bi morali izvajati še več podobnih eksperimentov,
– 74 odstotkov jih je izjavilo, da so se naučili nekaj osebno zelo pomembnega.
o Udeležence so intervjuvali najeti psihiatri in presodili, da se pri njih ne pojavljajo znaki posttravmatskega stresa.

Show 2 footnotes

  1. V tem besedilu niso opisane vse različice.
  2. Poslušnost je merjena v odstotku oseb, ki so uporabile največjo jakost šoka.

Viri:

Milgram, S. (1974). Obedience to Authority. An Experimental View, Harpercollins.

Milgram, S. (2009). Poslušnost avtoriteti. Ljubljana: UMco.

The Original Milgram Experiment. (1961). Dokumentarni film.

Un spécialiste, portrait d'un criminel moderne. (1999). Dokumentarni film.

Curk, J. (2011). Ideje za poučevanje psihologije s filmom. Ljubljana: ZRSŠ.