– je zgolj odraz družbe, v kateri in za katero deluje. Zato je po mojem mnenju možno in potrebno dopolniti članek »Antinovinarstvo« Borisa Vezjaka iz zadnje številke letošnje Katedre, ki obravnava stranpoti slovenske medijske scene.
Čeprav se kar nekajkrat sklicuje na „murdochizacijo“ novinarstva, bi bilo verjetno smiselno še posebej poudariti, da njegova kritika velja bolj ali manj novinarstvu na sploh, slovenskemu pa še posebej.
Ob vseh stranpoteh, na katere zahaja slovensko novinarstvo je vendarle potrebno razumeti, da to „naše“ novinarstvo ne more bistveno odstopati od razmer in načel, ki obvladujejo novinarstvo na sploh.
Razlogov za to je več.
Enega, verjetno najpomembnejšega, smo izpostavili v dopisovanju Zofijinih: gre za denar kot tak oziroma za spremenjeno vlogo denarja v svetovni in s tem seveda tudi slovenski družbi.
Težava je namreč v tem, da je denar, ki je nastal kot simbolna vrednost, namenjena lažji, enostavnejši menjavi blaga in storitev, torej kot orodje poenostavljenega medčloveškega delovanja to svojo vlogo prerasel. Iz orodja za doseganje cilja je postal cilj.
Težko bi opredelili, kdaj natanko se je to zgodilo. Težko bi bilo celo določiti obdobje, v katerem se je ta transformacija začela. Tak izid je pač posledica procesov urejanja medsebojnih odnosov, ki pa, žal, v zadnjem času, to je, recimo 200 letih, potekajo vedno hitreje, vedno bolj globalno in že zaradi tega vse bolj nepregledno.
Novinarstvo se kajpak ni moglo izogniti niti temu procesu niti njegovim posledicam.
Če se omejimo na „razvoj“ novinarstva v Sloveniji:
V nekdanjih, še ne tako davnih časih, ko je bila Slovenija del samoupravne socialistične federativne republike Jugoslavije so bili novinarji obravnavani kot „družbeno politični delavci“. In so, seveda, imeli temu ustrezne pogoje in pooblastila. Svoboda misli in svoboda mnenj je bila omejena na izbiro: ali želim biti novinar in hkrati družbeno politični delavec ali pa tega ne želim.
Sedaj, ko smo si izborili demokracijo in z njo dejansko svobodo mišljenja in sporočanja svojih misli, pa je zadeva omejena na drug način: posameznikova mišljenjska in izrazna svoboda je omejena na izbiro: ali sem pripravljen žrtvovati sebe in svojo družino ali pa sprejeti in objavljati mnenje, kakršno zagovarjajo tisti, pri katerih sem zaposlen.
Izbira je le na videz nekoliko širša. Namreč v smislu, da se pač lahko zaposlim v mediju, ki zagovarja stališča, kakršna imam sam. Oziroma, ki so blizu mojim.
To drži le delno.
Glede na že omenjeno dejstvo, da je denar postal cilj in smoter vsega našega delovanja, je tudi novinarstvo podrejeno doseganju tega temeljnega cilja. Zagotavljanju nenehnega in neskončno rastočega dobička. Ta je seveda namenjen zgolj lastnikom.
In, ker imajo ti lastniki zelo neposredno moč uveljavljati svojo voljo do dobička, seveda iz novinarjev zelo hitro uspejo narediti uradnike. Plačance. To velja bolj ali manj za vse medije, ne glede na njihovo „politično“ usmerjenost.
Strinjam se z avtorjem obravnavanega članka, da imajo novinarji kljub tem zanje neprimernim okoliščinam še vedno nekaj moči in nekaj pretežno neizkoriščenih možnosti.
Strinjati pa se je treba tudi s tem, da nimajo dovolj volje, da bi se borili za svoj novinarski status in z njim povezane svoboščine.
Konec koncev: kaj pa naj naredijo novinarji v zvezi s propadom podjetja Delo Revije?
Če pa so nekoč, kot je povedal Jure Apih v nekem intervjuju, sami bili lastniki zadostnega deleža celotnega Dela, vključno z Revijami, pa so svoj lastniški delež prodali. Resda z velikim dobičkom, zlasti, ker zanj niso morali praktično ničesar plačati, a vendarle so se zaradi, kaj vem česa, recimo novega avtomobila, odrekli tistemu delu svoje moči, ki jo v tem sistemu prinaša lastništvo.