Življenje kot neskončen delovni dan

Štirideset let po rutinskih osem ur na dan. Frej za vikende, morje in smučanje. Zdi se, da si je moja generacija med odraščanjem želela (ali bila programirana, da si želi) “več” od tega. Varnost se nam je zdela dolgočasna. Svet se nam je, vsaj tistim razredno in rasno privilegiranim, predstavljal kot svet neskončnih možnosti. Možnosti za potovanje, študij in delo v tujini, izpopolnjevanje, učenje, kreativno izražanje, alternativno virtualno udejstvovanje in še kaj podobno »neolib PR« zvenečega. Spodbujeni, vzgojeni in družbeno pogojeni smo bili, da si izberemo, katero poklicno identiteto bomo romantizirali v glavah kot “izpolnitev svojih sanj”, svojo “samoaktualizacijo”, in kako se bomo do nje prebili. Popularno je bilo izgoreti, nujno je bilo tvegati. Kot zapiše Silvio Lorusso na naslovnici svoje knjige Entreprecariat: “vsi smo podjetniki, nihče ni varen”.