Somrak javnega uma

Stella Šibanc, 26-letna študentka psihoterapije iz Celja, je ob prvem begunskem valu, pretresena spričo kalvarije nesrečnih ljudi, na Facebooku odprla stran Pomagajmo beguncem. Stran, na kateri obvešča o zbiralnih akcijah in kjer te tudi sama koordinira, je do danes nabrala več tisoč podpornikov. Žal pa vzbudila tudi zanimanje nezanemarljive četice trolov, ki jo vztrajno polivajo s spletno gnojnico in so njeno življenje spremenili v pekel. Stella je prisiljena od zgodnjega jutra do pozne noči brisati sovražne komentarje, žaljive opazke in primitivne smrtne grožnje. Tudi po nekaj sto dnevno. Spletnemu trpinčenju kljubuje, se zdi, samo še iz gole trme. To ni osamljen primer in Stella še zdaleč ni edina, ki jo ustrahuje ksenofobna spletna drhal. Pod deljenimi objavami medijskih poročil o domnevnih incidentih – kot sprožilec besa praviloma zadoščajo že posnetki kupov smeti, nezaužite hrane ali zamašenega kemičnega wc-ja – je mogoče prebirati komentarje in pozive k linču, ob katerih gredo normalnemu človeku lasje pokonci: od pozivov k požigu beguncev, poboju njihovih otrok (“ker bodo stoodstotno postali teroristi”) pa do predlogov za ponoven zagon krematorija v Auschwitzu. Primitivni hujskači in sejalci sovraštva se niti ne skrivajo več za psevdonimi, svojo nevednost in duhovno omejenost ponosno razglašajo vesoljnemu spletnemu občinstvu kar pod lastno blagovno znamko.