Šola kot prostor političnega boja

Z idejami britanskega sociologa, družbenega kritika in nekdanjega političnega aktivista Franka Furedija sem se srečal že pred nekaj leti, ko sem prebiral njegove kolumne in delo Terapevtska kultura. Takrat je ugotavljal, da se v angloameriških družbah dogaja širši kulturni premik, ki razume psihološko terapijo kot nujen, sestavni del posameznikovega življenja. Psihološka motnja postaja tako norma, krepi se zavest o človekovi emocionalni ranljivosti, psihološka odpornost pada, težavni, a povsem normalni življenjski dogodki so dojeti kot travmatične izkušnje, državljani in državljanke pa postajajo odvisni od psihologov in psihiatrov. Skratka, terapija je nova religija, je opij za ljudstvo. In za to so v glavnem krivi terapevti. Nekoliko v stilu teorij zarote je Furedi malodane v celoti zanemaril vsakršno evidenco, rezultate, argumente in poglede kritizirane stroke, kot tudi pozitivne vidike terapije in resnične težave milijonov ljudi, ki sta jim psihološko svetovanje in psihiatrično zdravljenje bistveno pomagali ali jim celo rešili življenje. Njegove tedanje ugotovitve so bile v veliki meri plod njegovega nepoznavanja področja »terapije« in apriorne odklonilnosti. Medtem ko psihoterapija razume sebe kot pomoč pacientom (dobesedno trpečim) pri odpravi njihovega psihičnega trpljenja, pri premagovanju težav, razvijanju dobrih osebnih odnosov in vključitvi v družbo, vidi Furedi v njej nadzorovanje čustev, menedžiranje življenja, gojenje individualizma in erozijo družbene kohezije.