Nicolas de Condorcet, eden od številnih philosophes, ki so sodelovali pri pisanju gargantovske Enciklopedije (1751–1772), se v Očrtu zgodovinske slike napredka človeškega duha (1795) ozira na dosežen razvoj znanosti v dobi razuma:
Teža zraka je poznana in izmerjena; vemo, da se svetloba ne prenese v trenutku, temveč ji bila izmerjena njena hitrost; izračunano je bilo, kakšen učinke ima ta hitrost na vidne položaje nebesnih teles; sončni žarek je bil razdeljen na enostavnejše žarke različnih lomljivosti in barv. Pojav mavrice je razložen; metode, kako dodajati ali odvzemati njene posamezne barve, pa so stvar izračuna. Elektrika, ki so jo prej poznali le po tem, da so nekatere substance, ki so jih trli ob druge, privlačile lahka telesa, je postala eden izmed splošni pojavov vesolja. Vzrok strele ni več skrivnost; Franklin pa je ljudem pokazal, kako jo lahko po svoji volji odvrnejo ali usmerijo. Za merjenje odstopanj v tlaku atmosfere, v vlažnosti zraka in v temperaturi različnih teles se uporabljajo nove naprave. Nova znanost, imenovana meteorologija, uči prepoznavati in včasih predvidevati atmosferske pojave, katerih še nepoznane zakonitosti bomo nekega dne odkrili.«