5. 12. 2016

Nove prakse filozofije

1 Uvod:

Filozofija kot učenje mišljenja in filozofija kot orientacija

Tradicionalno se je odgovor na vprašanje, kaj je filozofija, tudi sam usme­ril na tradicijo. Ukvarjanje s filozofijo je najpoprej ukvarjanje z njeno zgodovino. Vendar se v današnjem obdobju hitrih sprememb ukvarjanje s tradicijo ne vsiljuje več s tako nujnostjo, kakor se je pred nekaj desetletji. Zato se je iskalo druge možne odgovore.

V Združenih državah Amerike se je zelo uveljavil pogled, da je naboj filozofije predvsem v kritičnem mišljenju. Elizabeth in Monroe Beardsley (2000) npr. izpel­jujeta, da ukvarjanje s filozofijo prinese tri velike koristi. Prva je v večji jasnosti naših prepričanj. Filozofija se je v vseh obdobjih ukvarjala z analizo filozofskih pojmov. Njihov pomen pa ni omejen le na filozofijo, saj denimo pravičnost, de­mokracija in svoboda zadevajo izkustvo vseh ljudi. Ker so navedeni pojmi v jedru naših prepričanj, njihovo pojasnjevanje vnese vanje jasnost. S tem je povezana dru­ga korist filozofije: prinese nam večjo gotovost, da so naša prepričanja smiselna, utemeljena oziroma racionalna. Filozofski premislek naša prepričanja postavi na trdnejše in zanesljivejše temelje. Neutemeljena bomo opustili, za druga pa bomo vedeli, čemu jih sprejemamo. In tretjič, filozofska preiskava bo mednje vnesla večjo skladnost , kajti filozofska refleksija nas prisili, da preverimo, ali »temeljna prepri­čanja na različnih področjih našega izkustva tvorijo logično koherentno celoto« (Beardsley, 2000, str. 7).