Nietzsche – sfinga, ki žre svoje učence

Misel Friedricha Wilhelma Nietzscheja (1844–1900) je morala hudo užaliti boginjo Nemesis, da ga je kaznovala s takšno »ironično« zgodovinsko usodo. Ta mu je sicer izkazala slavo med nemškimi izobraženci, vendar je, uklet v svojo duševno zlomljeno notrino, ni dočakal. Po njegovi smrti ga je velikodušno ponesla v svet: po precej točni oceni nekega ameriškega kritika ga po vplivu na 20. stoletje med vsemi misleci 19. stoletja prekaša samo še Karl Marx. Po drugi strani ni bil bržkone noben mislec tako množično in različno razlagan ter tudi tolikokrat nerazumljen kakor Nietzsche. Iz konteksta sta si ga surovo trgala zase nacizem in fašizem ter ga sinkretistično maličila vsak v svojo zblojeno ideologijo. Del odgovornosti za zlorabo je treba pripisati kar nemškemu filozofu samemu (novejše raziskave so zgodovinsko krivko, njegovo sestro, oprostile potvarjanja), saj je ustvarjal filozofijo, stoječo na mitopoetičnih ideologemih, kot so »volja do moči«, »nadčlovek«, »zadnji človek«, »dekadenca« in »degeneracija« človeštva, »smrt boga« ipd. Z apokaliptičnim patosom je upodabljal v vseh vrednotah prevrednoteno prihajajočo epoho, porojeno v vojni zaradi idej. Poleg belicizma je zagovarjal sprejemanje trpljenja in tako kot premnogo Nemcev ter Evropejcev tistega časa zavračal vsa prizadevanja za kakršnokoli enakost in demokracijo. Dosti radikalnejši od svojih reakcionarnih sodobnikov je nasprotoval domala vsemu, kar danes navadno razumemo s pojmom pravičnosti. Mestoma se je uspel dokopati do številnih neprecenljivih podtalnih uvidov, ki so anticipirali postmoderne tokove mišljenja, toda njegov opus ostaja kontroverzno dovzeten za nove zlorabe.