Mit renesanse – sonce v zatonu, ki smo ga zamenjali za zarjo

Renesansa je »novo rojstvo svobode«, je zapisal uranistični pesnik in zgodovinar John Addington Symonds (1840–1893), tačas »duh človeštva pridobiva nazaj zavest in moč odločanja o samem sebi. V umetnosti prepoznava lepoto zunanjega sveta in človeškega telesa, v znanosti osvobaja razum in v religiji vest, premišljeno obnavlja kulturo in uveljavlja načelo politične svobode.« Podobno, še danes razširjeno mnenje je podal nemški algebraik Carl Gustav Jacobi (1804–1851), ko je v predavanju, ki ga je imel leta 1846 na Berliner Singakademie, trdil, da je bil srednji vek »Mitternacht der Geschichte«, »polnoč zgodovine«, saj sta tedaj antična »umetnost in znanje izginila iz spomina človeškega rodu«. To strašno srednjeveško temo predsodkov in vraževerja naj bi pregnala renesansa, ki jo poimenuje »Wiederauflebens der Wissenschaften«, »oživitev učenosti«. Renesansa, beremo v neki angleški enciklopediji iz leta 1914, »pomeni popolno povrnitev civilizacije«.