Med nostalgijo in utopijo: o pomenu Condorceta danes

Ob izteku 18. stoletja je nastalo najpopularnejše razvitje ideje napredka – delo s povednim naslovom Očrt zgodovinske slike napredka človeškega duha. Njegov avtor, filozof in ekonomist Marie Jean Antoine Nicolas de Caritat, markiz Condorcet (1743-1794), ga je napisal na begu pred krvavo roko jakobinske diktature in dokončal le nekaj dni pred svojo smrtjo. V njem je med drugim odgovarjal na Rousseaujevo Drugo razpravo (1754) –, o kateri sodobni zgodovinar John Robertson presodi, da je ta »morda najpomembnejše, gotovo pa najprovokativnejše delo celotnega razsvetljenstva«. Rousseau je pesimistično utemeljeval, da je razvoj znanosti, umetnosti in kulture pahnil človeka v stadij fizične in zlasti moralne degeneracije. Od primitivnih družb dalje je »ves nadaljnji napredek na videz pomenil nove korake k posameznikovi izpopolnitvi, dejansko pa k propadanju vrste«. Civilizacija »je dala prostor najbolj groznemu vojnemu stanju«, razvade so se »degenerirale v prave potrebe«, z uvedbo poljedelstva in metalurgije pa se je pojavilo suženjstvo, lastnina, neenakosti med ljudmi, »vojne med narodi, spopadi, umori, maščevanja«. Condorcet, kot sam pravi, skuša v svojem Očrtu dokazati, da Rousseaujevi »retorični nastopi, uperjeni zoper znanosti in umetnosti, temeljijo na napačni rabi zgodovine«, in da razvoj znanosti ter umetnosti ne degenerirajo človeštva, saj je »nasprotno, napredovanje kreposti vedno spremljalo napredek razsvetljenja, kakor je tudi pokvarjenost vedno sledila njegovemu ugašanju«.