Lenoba – prava resnica človeštva

Kadarkoli sem slišal ali videl, da je nekdo od predstavnikov države ali članov družine napisal kaj negativnega o delovanju lenobe, je to name napra­vilo vedno čuden vtis. »Lenoba je mati vseh pregreh« — to je način, na katerega so jo — dejstvo posebne človeške dejavnosti — žigosali vsi narodi kot celotno človeštvo. Vedno se mi je zdelo, da ta obsodba le­nobe ni pravična; zakaj se delo tako močno ceni in postavlja na prestol vzvišenosti, slave in hvale, medtem ko se na drugi strani lenoba pribija na sramotni steber? Vse tiste, ki so leni, se sramoti in nosijo pečat pregrehe: »Mati Lenoba«, vsak delavec pa se ceni, slavi in poveličuje ter dobiva nagrade; vedno se mi je zdelo, da bi moralo biti obratno: delo bi moralo biti prekleto, prav tako kot je v legendah o raju; lenoba pa bi morala biti tisto, k čemur naj človek teži. V življenju pa se dogaja rav­no nasprotno. Zato bi želel ločiti to nasprotno in na isti način, na katerega ima karkoli, kar je izločeno, svoja lastna obeležja ali stanja — do vsake ocene ali zaključka pa pridemo na osnovi teh obeležij v tej oceni s pomočjo obeležij in njihovih odnosov, razjasniti pomen, ki je skrit v besedi lenost. Resnica je zelo pogosto skrita pod prevelikim številom besed in se je ne da izkopati; zdi se mi, kot da se človek na čuden način igra z resnico in da ga lahko primer­jamo s kuharjem, ki je veliko loncev napolnil z različno hrano (seveda ima vsak lonec svoj pokrov). Ker je kuhar fičfirič, je pokril lonce in zamešal pokrove, sedaj pa ne more več uganiti, kje je kateri lonec in kaj je v njem. Mislim, da se podobno doga­ja z nami; mnoge besede in resnice imajo pokrove in vsak človek sprašuje, kaj se lahko najde pod po­krovom. Isto se je zgodilo z lenobo; na enem pokro­vu je pisalo »Lenoba je mati vseh pregreh«. Eden od loncev je pokrit s tem pokrovom in ljudje so vse do sedaj mislili, da se v njem nahajata pregreha in sramota. Seveda je beseda Lenoba, ki označuje neko človeško stanje, zelo nevarna in na svetu ni nič bolj nevarnega za človeka od tega. Samo pomi­slimo, da v lenosti leži smrt »eksistence« oz. da človek, ki se rešuje s samoproizvodnjo, ne bo več garal — cela država bo končala v smrti in s tem bo cel narod ogrožen; jasno je, da se moramo proti temu stanju boriti, ker je pogubno. Da bi se obva­roval smrti, si človek izmišlja takšne sisteme življe­nja, v katerih bodo vsi garali, tj. kjer ne bo nobe­nega lenega človeka. To pa je tisto, zaradi česar se socialistični sistem, ki pelje v komunizem, bori proti vsem sistemom, ki so obstajali pred njim, tako da bi šlo vse človeštvo po enotni poti dela in ne bi ostal zunaj te poti niti en sam nedelavec.