9. 6. 2014

Če hočete konkurenco, morate privoliti v neenakost

“Nikoli ne dopusti, da bi velika kriza šla v nič,” britanski ekonomist James Meadway, kritik ‘mainstream’ ekonomske politike in elit, povzema ravnanje finančnikov med krizo, ki so jo sami povzročili; in od katere so na koncu sami drugače kot množice – imeli korist. Ampak preden se posvetimo našemu sogovorniku, sicer članu, analitiku in raziskovalcu pri britanskem neodvisnem ‘think-tanku’ New Economics Foundation, skočimo še v leto 1930; v leto, ko je Zahod prav tako tičal v veliki gospodarski in finančni krizi. V članku z naslovom Ali so ameriški poslovni voditelji idioti v reviji Forbes, ki ga je v svojem izjemnem delu iz leta 1931, eni prvih kritičnih zgodovin ameriškega delavskega gibanja z naslovom Dinamit: zgodba o razrednem nasilju v Ameriki (o knjigi bo več napisanega na nekem drugem mestu) povzel Louis Adamič, med drugim beremo: “Posli so posli. Cilj industrije je služenje denarja. Trdno smo sklenili, da bomo služili denar. Posvečamo se samo temu cilju. /…/ Da, zavedamo se, da z ustvarjanjem gigantskih podjetij in z velikimi vsotami, ki jih namenjamo raziskovanju, izumljanju in strojem, povzročamo strašen zaposlitveni nered; vendar bi nas morali, namesto da nas zaradi vse te tehnološke brezposelnosti kritizirajo, pohvaliti, saj je to prepričljiv dokaz o našem mojstrstvu, kar zadeva znanstveno upravljanje. Kaj se zgodi z vsemi tistimi hordami delavcev, ki jih odpustimo, pač ni naša skrb. Naša odgovornost se začne in konča pri neprekosljivo učinkovitem vodenju poslov, to pa pomeni minimum človekovega dela. No, brezposelnost, do katere zaradi tega prihaja, ni prav nič povezana z našim kalkuliranjem. Naša sveta dolžnost je, da s slehernim drobcem domiselnosti, ki ga premoremo, odpravljamo zaposlitve, ne pa da bi jih ustvarjali. Naš cilj je denar, več in več denarja – in ne vedno več, marveč vedno manj delavcev.”