Banalnost zla

Redkokdaj nas še kaj pretrese, tako zelo, da si želimo storiti nekaj skrajnega, morda celo nedopustnega, preprosto zato, ker nam ni več do takšnega življenja. In še tedaj se raje ustavimo, še enkrat razmislimo, izračunamo, pretehtamo razloge za in proti, si položimo zaključni račun in na koncu dojamemo, da se ne splača. Ampak vendarle. Zakaj se ustavimo? Kdo nas ustavi? Ko se vprašamo kaj takšnega, sledi šok. Ker odgovor je že dolgo tu in je karseda preprost. In krut. Nihče nas ne ustavi! Sami se ustavimo! Sami iz sebe, proti sebi. Ker smo preprosto takšni kot oni drugi, ki jih tako radi preziramo. Ves konformizem in plašno strinjanje, s katerim so nas uplinili z varnih položajev oblasti in privilegijev, sta ostala na dnu, spodaj, kjer se plazimo, oblečeni v težka oblačila državljanske ubogljivosti.