1. 8. 2014

»Arabcem ne bomo nikoli oprostili za to, v kar so nas prisilili, da smo jim storili«

Avtor:

Ob več kot 1.400 smrtnih žrtvah izraelske invazije na Gazo in 8.000 ranjenih Izrael vztraja, da je žrtev pravzaprav on. Njegovo najmočnejše orožje pa ni vojska, temveč diskurz. Presunljiva brutalnost dogajanja v Gazi opazovalce spet sili v soočanje z izraelsko-palestinskim vprašanjem, ki večino ljudi na svetu tako ali drugače spremlja že od njihovega rojstva. Pri tem moramo za njegovo razumevanje nekatere stvari čim prej opustiti, najprej široko uveljavljeno terminologijo. V odnosu med Izraelom in Palestinci namreč ne gre za “konflikt”, izraz, ki ga mediji po svetu tako nekritično uporabljajo. Tehnično gledano je sicer pravilen, vendar obenem implicira neko ravnotežje, če ne političnega in vojaškega, pa vsaj moralno. Tako izraz napeljuje k razmišljanju, da gre za konflikt med dvema stranema, v katerem je treba šele določiti, katera od njiju ima do predmeta spora večjo pravico. Stvar naj bi bila tako nedorečena. Obstaja pa izraz, ki to vprašanje poimenuje jasno in korektno. Besedo konflikt tako vedno prevedite v vojaško okupacijo. Izrael jo na delih historične Palestine (Zahodni breg, Gaza, Vzhodni Jeruzalem) namreč izvaja že od leta 1967, čeprav tudi prenehanje okupacije, kot bomo videli, ni zadosten pogoj za končanje “konflikta”.