Uvod: globalizacija, ki to ni
Predmet pričujočega dela je oris nastanka in narave tistega, kar se danes poskuša ‘skriti’ pod pojmom globalizacija oz. globalno. Kot bomo videli, je pojem sam izredno večplasten in ga je moč razumeti iz različnih zornih kotov. Prav zaradi tega o njem tudi ne moremo podati ene same in enopomenske definicije, temveč je poskuse določitve tega pojma možno podati kar v petih (!) sklopih, med katerimi največkrat ni jasnih razmejitev, ampak so, podobno kot ‘globalni’ procesi, ki ‘globalizacijo’ samo sestavljajo, v nenehnem gibanju, dopolnjevanju in prehajanju iz enega na drugo področje, ki pojem določajo. Kljub vsemu pa ponujenih pet sklopov poda kar zanimivo podobo razsežnosti pojma.
Prvi sklop definicij globalizacijo pojmuje kot internacionalizacijo bivanja, ki jo prinašata pospešena rast mednarodne izmenjave kapitala in idej ter naraščajoča soodvisnost njenih dejavnikov.
Drugi sklop zajema definicije, ki globalizacijo prikazujejo kot splošno liberalizacijo svetovnega gospodarstva (proces odstranjevanja državnih regulacij, ki zavirajo pretok ljudi, kapitala in idej med državami, ki ima za cilj ‘odprto’ svetovno gospodarstvo brez meja).
Tretji sklop definira ta pojem kot univerzalizacijo (tj. nazor, ki predvideva planetarno sintezo kultur; rezultat tega zlitja naj bi bil ‘globalni humanizem’ in širjenje najrazličnejših objektov in izkustev do ljudi po vsem svetu.
Četrti sklop govori o globalizaciji kot amerikanizaciji (anglosaksonizaciji) in ‘pozahodenju’ sveta (širjenje zlasti zahodnjaških oz. ameriških vrednot in idealov, ki poteka hkrati z uničenjem avtohtonih kultur in zaviranjem možnosti lokalnega samoodločanja).
V petem sklopu definicij pa je globalizacija predstavljena kot de-teritorializacija (možen prevod v slovenščino bi bil raz-zemljitev: ta nekoliko nenavaden pojem naj bi nakazoval premik v dojemanju prostora kot nečesa specifično geografskega; družbenega prostora se torej naj ne bi več dalo kartografirati kot in navezovati na teritorialne entitete z mejami in razdaljami, marveč gre pri deteritorializaciji za premik v prostorski organizaciji družbenih odnosov in transakcij (glej Scholte, 2000).
Menim, da tiči v vsakem od teh sklopov vsaj nekaj resnice. Toda če naj bi ‘globalizacija’ res obstajala globalno, bi morala vsebovati bistva vseh sklopov, razen četrtega. Vsebovati bi morala potemtakem internacionalizacijo, liberalizacijo, razzemljitev družbenega prostora in vsaj delno univerzalizacijo svetovne kulture kot posledico prvih treh procesov. Zakaj sem iz njenih opisov izvzel četrti sklop? To sem storil zlasti zaradi tega, ker prav ta sklop definicij razkriva vso praznoto in neustreznost pojma globalizacija. Kajti če naj bo nekaj globalno, tedaj to pomeni, da je kot tako celotno, skupno; približno podano, okvirno, splošno in predvsem nanašajoče se na vso zemljo, ves svet.
Nekaj, kar je zgolj zahodnjaškega oz. (prav danes toliko bolj) ameriškega, torej opisno ne more veljati za ves svet in na splošno. Povsem drugače pa je, če je kot tako posredovano oz. vsiljeno. Po mojem mnenju je zatorej vse razpravljanje o globalizaciji kot o nečem, kar se globalno tudi dogaja – pa naj bo še tako znanstveno, podprto z empiričnimi podatki in teoretsko konsistentno – bodisi velika zmota ali pa (kar je veliko verjetneje in mislim, da tudi dokazljivo) spreten ideološki manever, ki v zadnjem času vse manj uspešno zakriva resničnost.
To, kar ponavadi mislimo s pojmoma ‘Zahod’ in ‘amerikanizacija’, ima namreč svoje meje in dokaj natančno določene značilnosti. Huntington v svoji knjigi The Clash of Civilizations and The Remaking of World Order (1996) jasno spregovori o dejavnikih, ki so oblikovali in ki posledično določajo ‘zahodno’ civilizacijo (‘Zahod’ uporabljam v navednicah zato, ker ta civilizacijski tip zajema tudi družbe, ki geografsko niso na zahodu; sploh pa je raba smeri neba za opis nekega civilizacijskega tipa problematična in relativna glede na kraj):
– dediščina antičnega sveta (grška filozofija, racionalizem, rimsko pravo, latinščina, krščanstvo)
– katolicizem in protestantizem
– raznolikost jezikov (Huntington navaja posebnost, da je v primeru evropskih držav jezik dokaj pogosto glavni določevalec identitete; drugje to vlogo v večini primerov prevzema religija)
– ločitev duhovne in posvetne avtoritete (izrazita sekularizacija, ki pri drugih civilizacijskih tipih ni prisotna na enak način ali v enaki meri)
– vladavina zakona (ki je kmalu postala osnova za ustavno ureditev držav in varstvo lastninskih ter človekovih pravic, pa tudi zaščita pred zlorabo moči)
– družbeni pluralizem (obstoj različnih avtonomnih skupin, ki niso nastale na osnovi sorodstvenih vezi, temveč so jih združevali interesi)
– reprezentativna telesa (obstoj različnih interesnih skupin je kmalu spodbudil nastanek stanov, parlamentov in podobnih institucij, ki so zastopale interese aristokracije, duhovščine, trgovcev ipd.).
– individualizem (v smislu enakih pravic za vse posameznike)
Vse te lastnosti so v veliki meri značilne za ‘zahodno’ civilizacijo in v veliko manjši meri za druge civilizacijske tipe (islamskega, hindujskega, pravoslavnega idr.) ali pa jih v njih celo ni. Če pa globalizacijo pojmujemo kot amerikanizacijo, se njena vsebina zoži zlasti na svetovno premoč ameriškega kapitala in kulturnih posledic, ki se kažejo v vseprisotnosti ameriških proizvodov in predstav. Pojem ‘globalnega’ pa, če ga želimo razumeti njegovi vsebini ustrezno, zahteva udeleženost sveta kot celote, ne pa zgolj njegovih delov ali držav.
Kaj torej spregledujejo ali skrivajo tisti, ki navdušeno uporabljajo termin ‘globalizacija’ v katerikoli izmed njegovih pomenskih razsežnosti? Najprej in predvsem to, da ‘globalizacija’ nikakor ni globalna. Poleg tega se postavlja (menim, da upravičeno) vprašanje, ali gre pri mednarodni izmenjavi v resnici za izmenjavo kapitala, idej in ljudi ali zgolj za enosmerno posredovanje le-teh od strani, ki je produkcijsko močnejša, do tistih, ki so šibkejše. Liberalizacija svetovnega gospodarstva je seveda njen predpogoj in domneva, da se dogaja s prostovoljnim pristankom vseh strani, je vsaj nekoliko idealistična. Mnogo bolj verjetno je (kot bomo videli v nadaljevanju), da se je morala zgoditi zaradi izrazite premoči strani, ki nadzoruje produkcijska sredstva in povečane odvisnosti prejemnikov. Univerzalizacija oz. sinteza kultur je prav tako pojem, ki dopušča številne interpretacije: če ga razumemo idealistično, lahko pomeni udeleženost vseh sodelujočih kultur v eni kulturi dajanja in sprejemanja raznolikosti akterjev, ki v njej sodelujejo; vendar pa je v praksi bistveno drugače, še posebej v primeru, ko kultura postane potrošna dobrina. To namreč pomeni, da je vsaj posredno odvisna od ekonomskih dejavnikov oz. produkcijske moči proizvajalcev in kupne moči potrošnikov. Če pa se s tem strinjamo vsaj delno, je treba priznati, da je tisto, kar pojmujemo pod ‘univerzalno kulturo’ zgolj posledica ekonomske in politične hegemonije določenega kroga držav oz. njihovih kultur – v današnjem času je to anglosaški (oz. angleško govoreči) kulturni krog. Kar pa zadeva proces deteritorializacije, je sicer res, da globalnih tokov ljudi in kapitala danes ne moremo več omejevati s teritorialnimi entitetami (internet in drugi komunikacijski sistemi, transportna sredstva), vendar pa po drugi strani drži, da imajo ti tokovi zelo specifične smeri in tudi topografijo. Procesi, ki jim pravimo globalni, se namreč odvijajo zlasti v delu sveta, ki ga Huntington definira kot ‘Zahod’ – z maloštevilnimi izjemami, kot je npr. Japonska. Določene pa so tudi smeri teh tokov, saj se v veliki meri gibljejo enosmerno, in sicer od držav proizvajalk k državam uvoznicam.
Zato mislim, da gre pri ‘globalizaciji’ za nekaj povsem drugega kot vsesvetovni fenomen: teoretiki so namreč spregledali (in le upamo lahko, da dobronamerno) nekaj, čemur zgodovina pravi nekoliko drugače: rojstvo imperija.
Kolonialni začetki: orientalizem in sužnjelastništvo
Na tem mestu bom torej izpostavil četrti sklop definicij ali pojmovanje globalizacije kot amerikanizacije (anglosaksonizacije), kar je tudi bistvo te naloge. Pojmu ‘pozahodenje’ se bom zaenkrat izognil in o njem spregovoril nekoliko kasneje, saj nameravam pokazati, da so nedavni dogodki razklali tudi to, kar sem zgoraj s Huntingtonovo pomočjo določil kot ‘Zahod’. Kajti če je prva iraška vojna pomenila uveljavitev ZDA kot ‘svetovnega policista’ in napoved enopolarnega oz. hegemonsko urejenega sveta, je druga iraška vojna potegnila ostro ločnico med tkim. ‘anglosaškim’ svetom in drugimi državami, med katere je tokrat padla tudi celinska ‘zahodna’ Evropa. Meje in tudi moč nastajajočega imperija so se zarisale jasneje. Tudi njegova ideologija in združevalni elementi so postali razvidnejši kot tedaj, ko ločnice med anglosaškim svetom in preostalim ‘Zahodom’ še ni bilo. Pa poglejmo, na kakšni podlagi se je razvila obstoječa imperialna ideologija.
Tvorba, ki jo bom odslej odkrito imenoval anglosaški imperij, je stara okoli tristo let, skozi stoletja se je spreminjal le njegov center. Tako je bilo v 18. in 19. stoletju njegovo središče Britansko otočje z imperijem, ki je obsegal več kot četrtino svetovnega kopnega, meje njegovih vplivnih območij pa sploh niso bile jasno določene (v svoji knjigi ‘Vzpon in propad svetovnih redov’ Torbjoern L. Knutsen govori o ‘prvem in drugem angleškem svetovnem redu’. V 20. stoletju pa se je težišče imperija preneslo na ZDA in rezultiralo v tem, čemur danes številni teoretiki že pravijo ‘ameriško stoletje’. Ker pa so se anglosaška imperialna ideologija in njene doktrine začele razvijati vsaj nekaj stoletij pred tem, kar je v poznem 20.stoletju postalo teorija globalizacije, je prav, da svojo analizo pričnem prej, in sicer z orisom oblikovanja ‘kolonialne identitete’ in njene ‘produkcije drugosti’. Hardt in Negri v svoji knjigi ‘Empire’ navajata:
‘Kolonialna identiteta najprej deluje po manihejski logiki izključitve. Kot pravi Franz Fanon, “je kolonialni svet svet, razklan na dvoje.” Kolonizirani so izključeni iz evropskega prostora, in sicer ne zgolj v fizičnem in teritorialnem smislu in tudi ne zgolj v smislu pravic in privilegijev, temveč celo v okvirih mišljenja in vrednot. Kolonizirani subjekt je konstruiran v metropolitanskem svetu podob kot “drugi” in zato pahnjen kolikor mogoče daleč od vrednot, ki določajo evropsko civilizacijo.’ (Hardt in Negri, 2000: 124).
Kolonialna identiteta se torej izgrajuje prav tako, kot vse druge vrste identitet in sicer skozi proces svoje lastne negacije, tj. skozi vzpostavitev ‘strašnega Drugega’. Težje je namreč afirmativno izreči nekaj o tem, kar smo, kakor pa na nek način že a priori vedeti, kaj nismo. Tako se je tudi kolonialna identiteta nezavedno izoblikovala iz miselnih zvez, kot: ‘…ne moremo jih razumeti…ne znajo se obvladati…ne spoštujejo človeškega življenja kot vrednote…razumejo le jezik nasilja.’ (glej prav tam). Iz poskusov definiranja koloniziranih torej sledi, da so kolonizatorji sebe in svoja dejanja videli kot razumljive, obvladane, spoštljive do vrednot človeškega življenja (danes bi temu rekli ‘upoštevajoče človekove pravice) in miroljubne. Avtorja nadaljujeta, da je bilo rasno razlikovanje podobno črni luknji, ki je zmogla pogoltniti vse mogoče vrste zla, barbarstva, razbrzdane seksualnosti itd.
Sama kolonialna identiteta se ne bi mogla obdržati, če med kolonijami in metropolo ne bi bilo jasno začrtanih mej. ‘Čistost’ kolonizatorskih identitet, tako v biološkem kot kulturnem pomenu, je bila namreč ključna za ohranitev vrednot in hierarhičnih lestvic, ki so jih le-te določale:
‘Fanon poudarja, da so vse vrednote nepreklicno ‘zastrupljene’ in ‘okužene’ (poisoned and diseased) takoj zatem, ko pridejo v stik s kolonizirano raso.’ (prav tam, str. 124-125).
‘Brezmadežnost’ evropskih kulturnih identitet je bila (in je najbrž še danes) zato nenehno ogrožena in oblegana. Kolonialna zakonodaja je imela torej zlasti izločevalno in razmejevalno funkcijo, ki sta imeli za razdeljeni strani seveda skrajno različne posledice. V obliki apartheida se je v JAR, ki je danes članica Britanske skupnosti narodov in kjer je angleščina še danes eden od uradnih jezikov, ohranilo vse do devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Zanimiv primer logike kolonialnega razlikovanja, ki pa se je v bolj ali manj sofisticirani obliki ohranil vse do danes, pa je tudi orientalizem. Izraz označuje nasprotni pol tega, kar se označuje kot ‘zahodno’ in je po svojem nastanku produkt kolonializma samega oz. njegovih ‘izvajalcev’. Hardt in Negri namreč opominjata, da drugost ni dana sama po sebi, temveč je producirana – producirajo pa jo kolonizatorji. Avtorja za boljšo ponazoritev navajata Edwarda Saida, pomembnega raziskovalca teorij identitete:
‘”Začel sem s predpostavko, da Orient ni inertno naravno dejstvo…da je bil Orient ustvarjen – oziroma, kot temu pravim sam, ‘orientaliziran’.” Orientalizem ni zgolj znanstveni (scholarly) projekt, s katerim bi pridobili natančnejše vedenje o realnem predmetu, se pravi Orientu, temveč diskurz, ki ustvarja svoj lastni objekt v razgrinjanju diskurza samega. Poglavitni značilnosti orientalističnega projekta sta homogenizacija Orienta od Magreba do Indije (Orientalci so namreč povsod približno enaki) in podajanje, predpostavljanje orientalskega bistva /essentialization/. (Orient in orientalski značaj sta brezčasni in nespremenljivi identiteti). Rezultat pa, kot ga predstavi Said, ni Orient, kakršen obstaja v resnici, se pravi empirični objekt, temveč Orient, ki je bil ‘orientaliziran’, objekt evropskega diskurza. Potemtakem je Orient, kot ga poznamo skozi orientalizem, stvaritev diskurza, ki je bil začet v Evropi in so ga nato izvozili nazaj v Orient. Reprezentacija kot taka je zatorej oblika ustvarjenega in oblika izključitve.’ (prav tam, str. 125).
Skozi problem orientalizma se nam odstreta še dve bistveni značilnosti konstruiranja vsake identitete, se pravi tudi imperialne. Skozi lastni negativ ustvarjena ‘pozitivna’ identiteta vselej simultano homogenizira “Drugega”, poenoti njegove značilnosti – četudi je kaj takega v resnici povsem neustrezno – in mu posledično tudi vsili njegovo bistvo hkrati s predpostavko o njegovi brezčasnosti in nespremenljivosti. Če stvar nekoliko aktualiziramo, bi bila s stališča aktualne anglosaške politike približno takšna: Mohamedanci so nedemokratični, neliberalni, patriarhalni, v sebi nosijo kal verskega fundamentalizma, takšni so bili že vselej in tudi zmeraj bodo. Če pa stvar premotrimo malce natančneje, se nam fenomen mohamedanstva razkrije kot paleta izjemno raznolikih družb (za primerjavo vzemimo samo Turčijo in Iran kot skrajnosti), raznolikih vrednot in konec koncev tudi razlik znotraj ene veroizpovedi. – Prav zaradi sugerirane podobe kolonialno in anglosaško delujeta kot ‘nekaj popolnoma drugačnega’, kot merilo tistega, kar velja za civilizirano.
Začetke imperialne identitete pa ne gre iskati samo v produkciji ‘Orienta’ in ‘orientalizma’, ki sta značilna predvsem za obdobje in področja Britanskega imperija (in ju zaznavamo še danes), temveč tudi v sužnjelastništvu, ki je v veliki meri oblikovalo politično mitologijo sedanjih ZDA. Trgovina s sužnji je bila namreč eden od pogonskih motorjev kolonializma, pa tudi konstruiranja (evropske in ameriške) kolonialne identitete. V njej je doživel kolonializem svoj vrh, izoblikovanje kolonialne identitete pa svojo dovršitev. Dialektika kolonializma namreč ne more ostati zgolj pri ‘produkciji drugega’, temveč se pričakovano izide v sintezo nasprotij. Prav v obliki sužnjelastništva postane razlika med kolonizatorjem in koloniziranim absolutna: spremeni se v ekstrem. Lastniki sužnjev v 18. st. so absolutnost razlike med poloma gospodar-suženj jemali zelo resno:
‘”Črnec je bitje, katerega narava in nagnjenja niso samo drugačna od tistih pri Evropejcih, temveč so jim nasprotna. Prijaznost in sočutje v njegovem srcu vzbudita nepomirljivo in smrtno sovraštvo; bičanje, žalitve in zloraba pa ustvarijo v njem hvaležnost, naklonjenost ter nezlomljivo navezanost.” (…) Neevropski subjekt se zato obnaša, govori in misli na način, ki je natanko nasproten evropskemu.’ (prav tam, str. 127).
Temnopolti ljudje so torej na vrhuncu kolonialnega sužnjelastništva v procesu intenziviranja razlike med raso gospodarjev in raso sužnjev ‘potisnjeni’ v območje Drugega tako globoko, da jim beli gospodarji celo odrekajo človeškost: so bitja, ki sicer premorejo zmožnost čustvovanja, vendar je le-ta s strani kolonizatorjev reflektirana kot povsem nerazumljiva in nelogična, enaka živalski zmožnosti čutenja, ki jo je treba šele ukrotiti, jo ‘civilizirati’, da postane sprejemljiva za merila vladajočih.
Ko pa je nasprotje med identiteto kolonizatorjev in drugostjo koloniziranih doseglo točko, ko se ne more več večati, se v procesu formacije kolonialne identitete zgodi nekaj nenavadnega: nasprotji se zbližata. Kar je kolonizatorjem najprej veljalo za čudno, tuje in daljno, začenja postajati bližje, celo intimno. Avtorja ta moment opišeta takole:
‘Poznavanje, gledanje in celo dotikanje koloniziranih postane nujno, bistveno, tudi če se poznavanje in stik zgodita zgolj na ravni reprezentacije in sta malo povezana z dejanskimi subjekti v metropoli in njenih kolonijah. Intimni boj s ‘sužnjem’, občutenje potu na njegovi koži in vonjanje njegovega vonja (namreč) definirata gospodarjevo vitalnost.’ (prav tam, str.127).
Vendar pa avtorja opominjata, da ta moment intimnosti na tej točki še ne pomeni brisanja meje med kolonizatorjevo identiteto in njenim Drugim, temveč pomeni začetek jasnega ohranjanja ‘čistosti’ identitet in njegovega nadzora. Pisca namreč poudarjata: identiteta evropskega sebstva je ustvarjena prav v tem dialektičnem gibanju (diskurzu, procesu). Tukaj bi rad pripomnil, da iz konteksta obeh avtorjev ni povsem jasno, na kaj oz. na koga mislita z besedno zvezo ‘evropsko sebstvo’ (European Self). Pripomniti je namreč potrebno, da vse evropske države niso ustvarjale kolonij na drugih celinah in da so pri tem prednjačile zlasti Britanija, Španija in Francija. Ker pa se skozi vso knjigo sklicujeta na anglosaški kulturni krog, bi bilo morda ustrezneje zapisati, da se je skozi dialektiko intinzivnega kolonializma in orientalizma kot njegove posledice začelo oblikovati nekaj, kar bi morda lahko obveljalo kot ‘anglosaško sebstvo’. Seveda je dejavnikov, ki so vplivali na njegovo oblikovanje, še več, vendar o njih nekoliko pozneje.
Nadaljevati moramo namreč s procesom oblikovanja kolonialne identitete. Ko sta ‘pozitivno’ oz. kolonizatorsko sebstvo in negativni Drugi koloniziranih ljudstev dokončno razmejena, je vse pripravljeno za začetek njune sinteze:
‘Ko je kolonialni subjekt končno vzpostavljen kot absolutni drugi, se lahko sčasoma zajame (nevtralizira in povzdigne) znotraj višje enosti. Absolutni Drugi je reflektiran nazaj v “najbolj pravi”. Samo skozi nasprotje s koloniziranim lahko metropolitanski subjekt res postane to, kar je. Kar se je najprej kazalo kot preprosta logika izključitve, postane naposled negativna dialektika pri- in prepoznavanja. Kolonizator vsekakor proizvede kolonizirano kot svojo lastno negacijo, vendar je v dialektičnem obratu negativna kolonizirana identiteta (ponovno) negirana, da bi utemeljila pozitivno sebstvo kolonizatorjev.’ (prav tam, str.128).
S tem sta kolonizator in kolonizirani drugi neločljivo povezana. Vsak izmed njiju namreč ne more obstajati brez drugega. Avtorja zato sklepata, da je kolonializem abstraktni stroj, ki proizvaja drugost in identiteto. Vendar se v kolonialni situaciji te razlike in identitete zdijo, kakor da so absolutne, bistvene in naravne navzlic temu, da so zgolj produkt abstrakcije. Vsak tak abstraktni ideološki stroj pa je moč razbiti oz. se prej ko slej razblini sam. Do njegovega izničenja pa lahko pride le tedaj, ko se končno tudi Drugi, kolonizirani, prepozna kot avtonomno sebstvo oz. identiteta. Ta trenutek samozavedanja pa v končni posledici pripelje do tega, kar Hardt in Negri skupaj s Sartrom poimenujeta ‘moment bumeranga’:
‘Tudi če je temnopoltost koloniziranih prepoznana kot produkt kolonialnih upodobitev, zaradi tega ni zanikana ali razblinjena, temveč prej potrjena kot bistvo. Po Sartru si revolucionarni ‘poeti temnopoltosti oz. črnskosti (negritude)’, kot sta Aime Cesaire in Leopold Senghor, prisvojijo negativni pol, ki so ga podedovali od evropske kolonialne dialektike, in ga transormirajo v nekaj pozitivnega, ga intenzivirajo in potrdijo v trenutku samozavedanja. Ko preneha biti zgolj sila stabilnosti in ravnotežja, udomačeni Drugi postane divjak, resnični Drugi – ki je sposoben delovati vzajemno in z avtonomnimi pobudami. (…) Negativni pol je sedaj zmožen povzročiti vzajemno uničenje evropskega sebstva – ravno zato, ker so evropske vrednote utemeljene na domestifikaciji in negativnem zajetju koloniziranega.’ (prav tam, 130-131).
Z dosego samozavedanja koloniziranih naj bi se torej kolonizatorsko sebstvo razdrobilo in uničilo. Drugi se je tako zavedel svoje drugosti, s tem postal avtonomna, “druga” identiteta v numeričnem smislu besede, ter tako uničil ‘komplementarnost’ kolonialnih upodobitev in identitet, ki je zmeraj obstajala v neenakovrednem sobivanju dveh polov, kjer je bil svet koloniziranih ljudstev zgolj negativ, v katerem se je odslikaval ‘pozitiv’ gospodarjev. Tako sta si za trenutek stali nasproti dve avtonomni identiteti: stara kolonizatorska in nova identiteta osvobojenega ljudstva.
Rojstvo imperija: svetovni tržni mehanizmi
Žal pa tak položaj ni mogel trajati dolgo, ker je bežen trenutek enakovrednosti identitet uničilo preprosto dejstvo: neenakomerna porazdelitev produkcijskih sredstev in kapitala. Nacionalna gibanja za osvoboditev izpod kolonialne oblasti so poniknila v nekoliko manj abstraktni logiki novega, bolj otipljivega aparata: to je bil in je aparat prostega trga in njegovi mehanizmi so od samega začetka težili k temu, da postanejo ‘globalni’, se pravi da v svoje kolesje zajamejo vse in vsakogar, ki zmore svobodno razpolagati s svojim telesom in imetjem ter ga ne omejujejo več različni kolonialni prerogativi. ‘Osvobojeni’, tkim. post-kolonialni svet je pomenil za aparat prostega trga novo veliko pridobitev. In mlade ‘svobodne’ države so kmalu spoznale, da so jih osvobodili samo zato, da bi jih lahko temeljiteje in bolj prefinjeno zasužnjili:
‘Post-kolonialna nacionalna država deluje kot bistven in podrejen element v globalni organizaciji kapitalističnega trga. (…) narodna osvoboditev in suverenost nista samo nebogljeni napram globalni kapitalistični hierarhiji, temveč celo sami prispevata k njeni organizaciji in delovanju.’ (prav tam, str. 133).
Kolonialno hierarhijo je tako zamenjala nova hierarhija globalnega prostega trga. Ali pa morda zamenjave sploh ni bilo? Možna je namreč tudi takšna interpretacija, kajti v veliko primerih so nekdanji kolonizatorji v ‘osvobojenih državah’ še zmeraj ostali navzoči v obliki posestnikov, podjetij in drugih podobnih ustanov, ki so bili lastniki večine produkcijskih sredstev, surovin in infrastrukture novonastalih držav. Vendar pa je ideologija svetovnega trga skorajda dokončno opravila s starim kolonialnim razlikovanjem na kolonizatorje in kolonizirane, na gospodarje in zatirane itd. – kar pa NE pomeni, da takšne razlike niso še naprej obstajale v praksi. Namesto bipolarnega razlikovanja med ‘metropolo’ in kolonijami’ je prosti trg spodbujal kar največjo raznolikost in svobodomiselnost. Ideologija prostega trga se je vselej izmikala vsakršni trdni in nespremenljivi koncepciji realnosti. Kroženje ljudi, kapitala in idej, mobilnost, raznolikost in zmes vsega tega pa so bili pogoji, brez katerih trg ne bi mogel obstajati. Trgovanje je delovalo (in deluje) obenem kot medij zbliževanja razlik – in več jih je, tem bolje! Razlike v dobrinah, populacijah, kulturah itd. se nikjer ne množijo bolj kot v mediju prostega trga. Zato ni moglo nič drugega učinkoviteje napasti starih sistemov razlikovanj in sploh vsakršnih trdnih določitev stvarnosti.
Prav sistem prostega trga je danes tisti aparat, ki silovito napada in razžira stare institucije nacionalne države in sploh vsakršno trdnost identitet. Vizija, ki nam jo ponuja nemoteno delovanje prostega trga, je približno takšna:
‘V prihodnosti ne bo več nobenih nacionalnih izdelkov ali tehnologij, nobenih nacionalnih korporacij ali industrij. Ne bo več nacionalnih gospodarstev, vsaj v pomenu, v katerem smo ta koncept razumeli do sedaj. Z zatonom meja med narodi bo svetovni trg osvobojen binarnih razdelitev, ki so jih vsiljevale nacionalne države in v tako osvobojenem svetovnem prostoru se bo pojavila mirijada razlik. Te razlike se seveda ne gibljejo prosto po brezmejnem globalnem prostoru, temveč so urejene v globalnih omrežjih moči, ki so sestavljena iz visoko diferenciranih in mobilnih struktur.’ (prav tam, str. 151).
Aparat prostega trga namreč deluje prav na principu razlike: kajti več kot je ljudi z različnimi potrebami in željami, več je raznolikih tržnih strategij, ki se razvijajo prav zato, da takšne potrebe zadovoljijo. ‘Razlika’ je namreč prav to, kar lahko drugim prodamo, ker je nimajo. Zato prosta tržna ekonomija ustvarja nepregledno množico umetnih potreb, ki imajo svoj izvor prav v osvoboditvi izpod bipolarnih opredelitev med ‘nami’ in ‘drugimi’: če se namreč vsakemu izmed nas prizna njegova različnost, nastane na ta način toliko potreb, kolikor je posameznikov, ki jih imajo. Posledica je oblikovanje tržnih niš, ki so namenjene različnim skupinam ali celo posameznikom. Avtorja navajata primer, po katerem so tržni prijemi, ki ciljajo na homoseksualne Latinoameričane med 18. in 22. letom drugačne od tistih, ki želijo pritegniti kitajsko-ameriške najstnice.
Iz navedenega primera pa že lahko razberemo, kaj se je zgodilo s ‘starim’ konceptom identitete ter dialektike njenega ustvarjanja. Z zatonom bipolarnih razlikovanj je verjetno izginila tudi tista bipolarnost, ki je ustvarjala identiteto in njen neodtujljivi Drugi. Namesto tega smo zaradi spremembe produkcijskih razmerij iz kolonialnih v sistem prostega trga dobili nekaj, čemur Arjun Appadurai pravi “-scapes”. Sam bi pripono -scapes prevedel kot -krajine, se pravi, dobili smo ‘krajine identitet’: tako obstajajo tehnokrajine, finankrajine, etnokrajine, spolnokrajine itn. Novost v pojmovanju identitete je tudi v tem, da lahko posameznik participira in se giblje na več krajinah hkrati, jih svobodno izbira, prevzema ali opušča. Edino, za kar se zdi, da ga pri tem lahko omejuje, so njegova lastna ekonomska sredstva. Pojem identitete se je torej iz apriorne abstraktne določenosti oz. vsiljenosti skorajda povsem preselil v aposteriorno konkretno nedoločenost, v kar nas še posebej želijo prepričati teoretiki, ki pripadajo anglosaškemu kulturnemu krogu. Po novem je osebnostna identiteta torej nekaj, kar lahko izberemo sami in jo naposled oblečemo ali slečemo kakor obleko, za katero poleg tega sploh ni nujno, da je enodelna. Zatorej o njej več ne moremo izreči ničesar določenega. Pa takšno teoretiziranje v resnici ustreza današnji stvarnosti, ali je to le zgodba, za katero bi anglosaški kulturni krog želel, da bi jo verjeli? Sam se vsekakor nagibam k drugi alternativi; menim, da bom v nadaljevanju uspel pokazati, zakaj.
Imperij: hegemonija ZDA ali vsi predrazlogi za vse zarazloge
V tem podrazdelku svoje naloge bom končno le podrobneje spregovoril o tistem, kar danes želi veljati za globalno. Morebitni bralec ali bralka se bo najbrž vprašal(a), zakaj sem potreboval toliko strani, preden sem vendarle spregovoril o konceptu, ki ga napovem že v naslovu. Odgovor je preprost: zato, ker vsi prejšnji razdelki bodisi sestavljajo, bodisi pomagajo razumeti naravo tega, kar sam imenujem (anglosaški) imperij. Morda se pričujoči koncept ne bo v celoti pokrival z že obstoječimi zgodovinskimi definicijami ‘imperijev’, ki se jih tukaj ne bi loteval, pač pa si zaradi aktualnosti dovoljujem domnevo, da ima današnji ‘imperij’ nekatere specifike, že zaradi tehnoloških sprememb.
Za jasnejši opis ‘imperija’ naj opomnim, da bom govoril zlasti o njegovem sedanjem središču, se pravi o ZDA, čeprav ZDA po mojem mnenju še zdaleč niso edini pomemben geografski in ideološki del, ki imperij sestavlja in povezuje. Da pa danes lahko o njem sploh govorimo, je treba vsaj našteti tiste dejavnike, ki so privedli do svetovne hegemonije ZDA (po Coxu).
Prvi dejavnik, ki je odločilno prispeval k ameriški nadvladi, je konec hladne vojne oz. razpad Sovjetske zveze.Za ZDA je njen razpad pomenil uničenje Drugega, nasprotnega pola mišljenja in ideologije, ki je (po logiki konstituiranja identitete) napajal izrazito ‘ameriške’ smernice in način življenja skoraj pol stoletja (kapitalizem proti komunizmu, demokracija proti totalitarni ureditvi, svoboda mišljenja proti cenzuri in nadzoru ipd.).
Ameriška gospodarska ekspanzija in njene zmogljivosti so drugi dejavnik, ki svetovno nadvlado sploh omogoča. Le na ta način si lahko država ali določen kulturni krog privošči tolikšno širjenje svojih idealov in podob.
Hegemoniji ZDA je botrovala tudi sorazmerna nemoč gospodarskih tekmic. Japonska, ki je veljala za edino resno grožnjo ameriški prevladi, je v devetdesetih letih 20.st. doživela resno gospodarsko nazadovanje, zaradi katerega ob koncu stoletja ni več zmogla odločilno konkurirati Ameriki.
Četrti dejavnik, ki ZDA fizično zagotavlja svetovno premoč, je vojaška superiornost. Po zlomu Sovjetske zveze, pa tudi že pred njim, so bile ZDA, kar zadeva vojaške zmogljivosti in sredstva, preprosto razred zase.
Nenazadnje pa je njihovo hegemonijo omogočala tudi politična nesposobnost in razklanost interesov v EU, ki sama ni zmogla rešiti balkanske krize, temveč so morale tako politično kot vojaško posredovati ZDA.
Zaradi teh razlogov so ZDA svetovni hegemon še danes, in če se je morda zdelo, da so teroristični napadi kot vrsta nasprotovanja imperialni obliki oblasti pomenili začetek konca nadvlade, je druga iraška vojna oz. bolj način, na katerega je do nje prišlo, najbrž dokaz, da se njihova premoč celo krepi. ZDA so potemtakem ‘popoln’ hegemon – imajo namreč premoč v:
– ideološkem (neoliberalizem s svojim poudarjanjem osebne svobode in lastnine ter aparatom prostega trga je postal po padcu komunističnih sistemov vodilna svetovna ideologija)
– ekonomskem (kot vodilno gospodarstvo sveta, ki zmore usmerjati svetovna gospodarska gibanja)
– tehnološkem (z revolucionarnimi inovacijami na področju računalništva, komunikacij itn. ter sposobnostjo njihovega širjenja v svetovnem merilu)
– političnem (z uspešnim posredovanjem in vsiljevanjem svoje politične volje drugim državam in skupnostim) in
– vojaškem smislu (s prevlado v svetovni vojaški industriji in sposobnostjo interveniranja kjerkoli na zemeljski obli).
Imperij ali moč, skrita za masko globalizacije
Da so ZDA z dosego svetovne hegemonije lahko razvile imperialno logiko širjenja anglosaškega vpliva, je bilo po Hardtu in Negriju potrebnih več značilnosti ali dejavnikov, ki so to omogočali.
Prvi dejavnik je bil specifičnost formiranja ameriškega koncepta suverenosti. V primeru ZDA se suverenost ‘naroda’ namreč ni oblikovala kot transcendentni princip, katerega naloga je bila homogenizirati ljudske množice, jih strniti pod kategorijo ‘naroda’ in jim tako vladati kot eni entiteti, kot se je to dogajalo in naposled zgodilo v primeru evropskih držav z izjemo Velike Britanije. Zato bi lahko govorili tudi o anglosaškem konceptu suverenosti, pri katerem suverenost ni utemeljena v regulaciji množic, temveč je rezultat njihove produktivne sinergije. To pa hkrati pomeni, da je anglosaški koncept suverenosti imanenten, ker je v tem primeru suverenost sama posledica človeške produktivnosti. K takšnemu razvoju je bistveno pripomogla tudi protestantska etika, po kateri je produktivna moč množic dokaz za obstoj boga in njegovo prisotnost na zemlji. Po ameriškem pojmovanju je zatorej suverenost emancipacija ljudskih množic izpod vsakršne transcendentne moči ter njihovi sposobnosti konstruiranja svojih lastnih političnih institucij. Seveda je mogoče oporekati, da je prihajalo do podobnega razvoja tudi v drugih protestantskih državah in ne zgolj v anglosaških. Morda je bilo res tako, vendar ni bila produktivna moč ljudskih množic nikjer drugje tako močna, da bi privedla do celo dveh industrijskih revolucij(!) in posledičnega dviga svetovne življenjske ravni. Morda lahko zaradi bliskovitega razvoja informacijskih in komunikacijskih tehnologij govorimo celo o tretji industrijski revoluciji.
Ker pa nenehna produktivnost nujno zadene ob fizično mejo, jo je treba nujno uravnavati z učinkovitim sistemom nadzora. Tak sistem nadzora pa je zaobsežen v delovanju mehanizmov prostega trga in njegovih institucij kapitala in industrije, ki so predstavljale in predstavljajo tudi danes še enega izmed nosilcev imperialnega vpliva.
Koncept suverenosti, ki temelji na produktivnosti ljudskih množic in njenem uravnavanju s pomočjo mehanizmov ponudbe in povpraševanja, gotovo nosi v sebi samogibno tendenco po ekspanziji onkraj vseh političnih in ideoloških meja: posledica tega je sistem mednarodnih institucij, ki je nastal skorajda izključno (!) na pobudo ZDA: Pobudo za ustanovitev Društva narodov je dal Woodrow Wilson. Kasnejšo OZN sta prav tako zasnovala in dokončala Američana – Theodore Roosevelt in Harry Truman, da o institucijah, ki danes določajo svetovni ekonomski razvoj – Mednarodna banka za obnovo in razvoj, Mednarodni denarni sklad in Svetovna trgovinska organizacija itn. – niti ne govorimo. Kar se je torej začelo kot imanentna produktivna moč ljudskih množic in se dopolnilo v anglosaškem konceptu suverenosti, se je slednjič razraslo v sistem medsebojno povezanih omrežij moči svetovnega obsega. In končno je tedaj napočil tisti moment, ko so se teoretiki na široko razpisali o globalizaciji in njenih posledicah: internacionalizaciji bivanja, liberalizaciji svetovnega gospodarstva, možnosti enotne svetovne kulture in pojavu de-teritorializacije, ker spričo tehnološkega razvoja transakcije kapitala in idej niso bile več vezane na geografski prostor in državne meje. V splošnem navalu evforije ob odkritju globalnega in njegovih tokov se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki jih je tudi zaradi zloma komunizma zaznamovala neprimerljiva gospodarska rast ‘Zahoda’, le malokdo spomnil na njegovo neglobalno jedro, torej ZDA. Ko pa se je ob koncu stoletja rast začela ustavljati, je postajalo zmerom bolj očitno, da gre prej za globalni vpliv določenega kroga držav, kot pa za globalizacijo, v kateri bi bil udeležen ves svet.
Anglosaška suverenost se je torej napihnila do neslutenih razsežnosti. Namesto, da bi se utemeljevala na principu izključitve, je zaradi interesov širjenja in ambicij svetovne nadvlade za svoje načelo sprejela inkluzivnost. Le-ta pa za anglosaški kulturni krog ni pomenila nič novega, saj jo je preprosto ‘prevzela’ iz svoje kolonialne zgodovine. ‘Negativnost’ orientalizma in kolonialnega subjekta je čez noč postala ‘pozitivnost’ vključenih. Ali, kot ta pojav razlagata Hardt in Negri:
‘Temeljna razlika je v tem, da ekspanzivnost imanentnega koncepta suverenosti ni izključujoča, temveč vključujoča. Z drugimi besedami, ko se širi, ta nova suverenost ne anektira ali uniči drugih moči, ki jih srečuje, ampak se jim, nasprotno, odpre in jih vključi v svojo mrežo. Odprtost pa je podlaga konsenza in zato se skozi konstitutivno mrežo moči ter njihovih nasprotij suvereno telo (imperija) nenehno prenavlja.’ (prav tam, str. 166).
Princip inkluzivnosti pa obenem odseva notranjo naravo imperija samega, ki se že zaradi svoje kolonialne zgodovine ni mogel nikoli konstituirati na enonacionalni osnovi, temveč so ga vselej sestavljala nasprotja moči in protimoči (kolonizatorjev in koloniziranih, domorodcev in priseljencev, gospodarjev in sužnjev), ki so po ‘osvoboditvi’ in emancipaciji podrejenih polov rodila hibridne identitete. Sedanje angleško govoreče skupnosti so živi primerki navedenega. V njih namreč povečini ne najdemo nacionalno homogenih družb, temveč konglomerate identitet, ki so produkt reakcije na skupno zgodovino; le-ta pa lahko obsega različno dolga časovna obdobja. Morda bi kdo oporekal, da ta postavka za Irsko ne velja. Vendar lahko odvrnem, da je Irska tipičen primer izjeme, ki pravila ne izniči, pač pa ga potrdi. Tudi irska nacionalna identiteta se je namreč oblikovala iz reakcije na angleško gospostvo. In vemo, da je danes irska ‘diaspora’ kvantitativno močnejša kot ‘matica’, ter da njeni pripadniki predstavljajo pomemben delež v drugih anglosaških skupnostih.
Suverenost, ki temelji na principu vključevanja in Drugega nenehno zajema v svojo lastno identiteto, mora zaradi tega skoraj praviloma vsaj de iure imeti za cilj ‘univerzalno republiko’ s katero poskuša zatreti ali vsaj skriti svojo imperialno naravo, ki vsebuje ostanke osvajanj, plenjenj, genocidov, kolonizacije in suženjstva. Če bi namreč odkrito počela nasprotno, bi to pomenilo njen konec, morda pa tudi konec sveta (?!).
Zaradi navedenih značilnosti produktivnosti, širjenja in inkluzivnosti pa ostajajo meje imperija vselej ‘odprte’ ali, bolje povedano, nedorečene. Kje se imperij začne in kje se konča? Ali morda (prikrito) zajema že vso zemeljsko oblo? Sam bom raje ostal pri tistem, kar je razvidno iz sedanjega geopolitičnega stanja stvari: ‘imperij’, o katerem govori ta naloga, bi ‘omejil’ takole:
– ožje politično aktivno jedro sestavljajo ZDA, Velika Britanija, v zadnjem času pa tudi Avstralija;
– širše kulturno jedro je poleg navedenih treh sestavljeno še iz treh v večini angleško govorečih držav: Kanade, Nove Zelandije in Irske;
– poleg jedra pa imperij sestavlja še periferija, katere obseg se pogosto spreminja in ga zato ni mogoče natančno določiti, med drugim tudi zato, ker je težko oceniti intenzivnost vpliva jedra nanjo – kljub temu pa lahko podamo približen oris: v prvi vrsti spadajo v imperialno periferijo države Commonwealtha ali Britanske skupnosti narodov; nato vse države, kjer je angleščina eden od uradnih jezikov; in konec koncev tiste politične entitete, kjer je gospodarski vpliv jedrnih članic tako zelo prevladujoč, da postavlja celo kulturne modele in modele političnih ureditev: Mehika, Irak, države latinske Amerike.
Da bi tak imperij lahko obstal, pa mora v svojih temeljih vsebovati tudi idejo ‘imanentnega miru’, v katerem njegov gospodarski in kulturni aparat lahko uspeva in je obenem zaščiten pred škodljivimi zunanjimi vplivi. Če je potrebno v ta namen vodi preventivne vojne, ki se vselej dogajajo nekje na njegovem obrobju. Toda, kakor vemo, tudi to ni nič novega: kakor Pax Romana, tako Pax Americana.
Anglosaški imperij in neanglosaški ‘Zahod’
Kaj je torej anglosaško in ni ‘zahodno’? Menim namreč, da so se ob drugi iraški vojni bolj kot kadarkoli prej pokazale ločnice, ki so poprej skupno kategorijo ‘Zahoda’ razdelile na dva neenaka dela: na katoliško celinsko Evropo in anglosaški ‘imperij’. Ob nestrinjanju celinskih članic Evropske unije z anglosaško imperialno politiko so razlike med njima postale očitne. Morda bi bilo na tem mestu smiselno omeniti razlikovanje med ‘imperialističnim’ in ‘imperialnim’. Hardt in Negri poudarjata, da gre pri imperialističnem principu širjenja za odkrito osvajanje z namenom pridobitve ozemelj in podreditve narodov (ki ga je anglosaški imperij poznal v svojem kolonialnem obdobju), medtem ko naj bi imperialni način širjenja temeljil na nenasilni ekspanziji imperialnih institucij in kulturnih vrednot. Razlog, zakaj tega razlikovanja nisem omenil prej, je v tem, ker sam menim, da postaja omenjeno razlikovanje zmerom bolj podobno zgolj retorični spretnosti olepševanja realnega stanja stvari. Kajti s spreminjanjem narave produkcijskih razmerij iz kolonialnih v liberalno- kapitalistična se je spremenila tudi narava nasilnega doseganja ciljev. Kar se je v kolonialnem obdobju dosegalo z vojaško navzočnostjo in odkrito vojno, se v času ‘imperialne’ suverenosti doseže pač z gospodarskimi sankcijami in – poglejte, no! – z intervencijsko vojno. Sicer pa politika gospodarskih sankcij in carinskih zapor za zgodovino ni nič novega. Ali torej res obstaja razlika med ‘imperialističnim’ in ‘imperialnim’ prepuščam presoji bralstva.
Sedaj pa naj končno naštejem tiste dejavnike oz. njihovo sintezo, ki ‘anglosaško’ povezujejo in ga obenem ločujejo od preostalih kultur. Na prvem mestu je to gotovo angleški jezik kot osnovni medij prenašanja kulturnih vrednot. In prav razprostranjenost tega jezika v svetovnem merilu lahko jemljemo kot enega izmed prvih simptomov za to, da pojav, ki mu je svetovna znanstvena in teoretska javnost nadela ime ‘globalizacija’, sploh ni globalen. Skorajda namenoma je bilo (in je povečini še zmeraj) prezrto dejstvo, da sta imeli latinščina in grščina v rimskem oz. bizantinskem imperiju zelo podoben status, kot ga ima danes angleščina. Razlike so kvečjemu v obsegu razprostranjenosti, saj sta bila rimski in bizantinski imperij seveda manjša. Če pa se to dejstvo vendarle opazi, ga teoretiki hitro pospremijo z opombo, da ima tudi globalizacija svojo zgodovino (?!), ker bi se drugače hitro ponudila primerjava novega s starima imperijema.
Drugi dejavnik, ki je izvorno anglosaški in ga celinska, na nacionalnih državah temelječa Evropa ne pozna, so hibridne identitete. Zaradi svoje kolonialne preteklosti in velikih valov preseljevanj in priseljevanj, sorazmerno mlade anglosaške politične entitete niso mogle niti smele razviti nacionalnih identitet, ki bi jih od znotraj povezovale ter jim zagotavljale tisto raven trdnosti, ki so jo v celinski Evropi zagotavljali narodi. Če preletimo angleško govoreče države v velikem loku od Kanade do Nove Zelandije, ugotovimo, da njihove nacionalne identitete še zdaleč niso homogene, temveč so bodisi nastale s hibridizacijo ljudstev, avtohtonih in tistih, ki so na njihov geografski prostor vdrla, bodisi kot reakcija upora na Britanski kolonialni imperij – primer za to je Irska.
Naslednji dejavnik je to, čemur bi sam pogojno dejal ‘anglosaška miselnost’ in njene narative. S tem mislim na tisti protestantsko-kapitalistično-liberalni amalgam nazorov in doktrin, ki je ustvaril pogoje za že dve industrijski revoluciji in morebitno tretjo. Tukaj bi si drznil pripomniti, da sta (ali so) moderni industrijski revoluciji izvirna anglosaška pojava, ki ju je celinska ‘zahodna’ Evropa zgolj prevzela, ter ju kasneje samoumevno inkorporirala v del svojih identitet.
Če anglosaške državne tvorbe niso mogle temeljiti na homogenih narodih, jih je moralo od znotraj povezovati nekaj drugega. In kategorija družbenega razreda kot temeljnega dejavnika koherence je četrta značilnost, po kateri se anglosaški kulturni krog loči od preostalega. Ta kategorija je namreč nastala kot posledica kapitalističnega sistema prostega trga in kolonialne preteklosti z monarhijo in njenimi fevdalnimi ostanki vred. Le z njenim nastankom je bilo omogočeno obvladovanje ljudskih množic, ki niso imele homogenega nacionalnega izvora, temveč so jih družile samo skupne potrebe in interesi. Ravno zaradi tega pa se lahko ‘globalizacija’ kot oblika imperialne ekspanzije širi s tolikšno lahkoto. George Schoepflin o družbenem razredu kot faktorju družbene koherence piše:
‘Razred (class) je v Angliji preživel zato, ker ima ne glede na javno mnenje o njem samem funkcijo in vlogo kulturne reprodukcije, ki jo zakrivajo razmerja moči, ki so vanj zakodirana. Kljub nasprotnemu videzu, njihov družbeni razred ljudem dovoljuje zelo visoko raven varnosti njihove identitete. Razredna pripadnost daje zelo trdno gotovost o tem, kdo nekdo je, kdo so njegovi prijatelji, kakšne so njegove obveznosti do drugih in tako naprej. Še več, pripadnost določenemu družbenemu razredu priskrbi že vnaprej pripravljene in splošno sprejemljive razlage za posameznikov neuspeh, kar je v vseh družbenih sistemih zelo pomembno. Razred ponuja način orientacije znotraj družbe.’ (Schoepflin, 2000: str. 311-312).
Anglosaški svet zato nacionalnosti ne pripisuje tolikšne vloge, kot jo ima morda v drugih kulturnih krogih, temveč je identiteta posameznika v njem prej določena z mestom, ki ga zaseda na lestvici, definirani s pomočjo tržnih zakonitosti, ostankov fevdalnih mehanizmov ter, kot bomo kmalu videli, kulture, ki ji pripada.
Kako imperij deluje
Ker so, kot smo videli v enem iz prejšnjih razdelkov, do zastrašujočih razsežnosti napihnjeni mehanizmi prostega trga skoraj izničili binarna razlikovanja med vsakršno identiteto in njenim Drugim, se je temu ustrezno izgubila tudi možnost določanja sebstva kot nosilca fiksnih kvalitet in ločevanja na naše in druge. Z izničenjem drugega je izginila tudi zunanjost. Zato postaja za imperij določanje enotnega ‘sovražnika’ čedalje težje. Namesto tega se zdi, da so se na nedoločenosti njegovih meja začeli pojavljati manjši in razdrobljeni sovražniki, ki pomenijo potencial za nedoločeno število nenehnih mini-kriz, katerih neprekinjenost se po Hardtu in Negriju stopnjuje v povsod prisotno omni-krizo.
Ker se dobiček ustvarja samo s stiki, sodelovanjem, izmenjavo in trgovanjem z razlikami, ki jih dajejo na razpolago njihovi lastniki, je mehanizem prostega trga kakor ogromna pošast, ki požira zmeraj več in več ter razžira vse razmejenosti med ‘znotraj’ in ‘zunaj’. Njena posest je postal domala ves svet. Zaradi tega, kot menita avtorja, ni mogoče določiti nobenega nahajališča oz. izvora moči. Moč je hkrati povsod in nikjer. Njen imperij je zato ou-topia ali ne-prostor (kar se ponovno sklada z razlagami globalizacije kot de-teritorializacije).
In ravno zato, ker izginjajo nasprotja na horizontalni ravni, jih je treba – implicitno, seveda – vzdrževati na vertikalni, v obliki hierarhije znotraj imperija samega. Za namene vladanja, obvladovanja in razvrščanja je imperij obdržal nekaj, čemur pisca pravita imperialni rasizem, ki ni nič drugega, kakor iz kolonialne preteklosti podedovani in za kulturo prirejeni biološki rasizem:
‘S prehodom v Imperij so rasno sovraštvo in ustrahovanje nadomestili sociološki in kulturni signifikatorji. (…) Teorija imperialnega rasizma zato pritrjuje trditvi, da rase ne morejo predstavljati osamljivih bioloških enot in da narava ne more biti razdeljena med različne človeške rase. Strinja se tudi s tem, da vedenje posameznikov, njihove zmožnosti in nagnjenja ne morejo biti rezultat njihove krvi ali genov, ampak so produk historično določenih kultur, ki jim posamezniki pripadajo. Razlike zato niso fiksne in nespremenljive, temveč so naključni učinki socialne zgodovine (posameznika).’ (Hardt in Negri, 2000: 191-192).
Kultura je torej prevzela vlogo, ki jo je v preteklosti igralo (biološko) rasno razlikovanje. Navajeni smo, da biologijo in naravo posameznikov jemljemo kot za vselej določeni, kulturo pa kot nekaj gibljivega, fluidnega, spreminjajočega se. Toda iz perspektive imperialnega rasizma so prav kulturne razlike tiste, ki postavljajo meje fleksibilnosti in kompatibilnosti med kulturami. Ker pa se razlik med kulturami ne da premostiti, je nedopustno, da bi dovolili njihovo združevanje, kaj šele mešanje. Imperij zato dovoljuje vsakršen pluralizem, a le do tedaj, dokler se vedemo in ostajamo v naših kulturnih mejah. Avtorja še pripominjata, da imperialni, ‘kulturni’ rasizem ni teorija hierarhije med kulturami, temveč zgolj ločevanja med njimi (čeprav je to v praksi takorekoč neizvedljivo, razen getoizacije, seveda; zato menim, da ima imperialni rasizem v končni posledici še zmeraj rasno jedro, in da je beli anglosaški protestant ter njegova kultura, če hočete, še vedno tihi vladar in večvrednež anglosaškega imperija).
Strukture imperialne oblasti pa delujejo po principu trojnega imperativa: inkluzivnega, diferencialnega in urejevalnega. Prvi imperativ povzema liberalno načelo njenega širjenja: znotraj imperialnih meja so dobrodošli vsi, ne glede na raso, versko pripadnost, spol, spolno usmerjenost itn. Na stopnji vključevanja in širjenja lastnih meja je imperih do razlik povsem ravnodušen. Zanemarjanje razlik pa pomeni v bistvu odvzem potenciala oz. moči, ki jo imajo subjekti na začetku na razpolago. Nevtralizacija namreč omogoči učinkovitejšo uveljavitev zakonov in mehanizmov, ki so jedro imperija.
Ko so novi subjekti vključeni v imperialne strukture in jim le-te podelijo strpnost do njihovih razlik, pa se prične proces diferenciacije, ki temelji na potrditvi razlik med kulturami – vzpostavi se implicitna segregacija, hkrati z njo pa tudi hierarhija med kulturami.
S tem pa smo že pri fazi urejanja, ko imperialna oblast razlike ureja tako, da jih lažje obvladuje. In čeprav smo danes na začetku 21. st., se še zmeraj drži starega dobrega imperialISTIČnega kolonialnega načela: ‘Divide et impera!’ – Priznaj jim čim več razlik in jih na ta način razdeli med seboj, da jih boš laže obvladoval.
Konec?
V svoji nalogi sem se dotaknil nečesa, kar bi lahko veljalo za eno največjih licemerstev v teoretski znanosti do sedaj: ‘globalizacije’ in namernega zavajanja, da ta beseda označuje pojav, ki zajema ves svet, da so na njem lahko udeleženi vsi in v enaki meri. Na srečo pa se je ob nedavni intervenciji anglosaških sil pokazalo (in se vse bolj kaže), da je ta pojem popolnoma brezpredmeten, in da za vsemi lastnosti in pritiklinami, s katerimi ga svetovna znanstveno-teoretska javnost krasi že kar nekaj časa, stoji nekaj povsem drugega: Imperij. Anglosaški imperij, ki samovoljno zanemarja sistem mednarodnih institucij, ki je predvsem njegov lastni proizvod. Toda menda je kot vsem dosedanjim imperijem tudi njemu usojen konec. Kakšen, ne vem in ga raje ne bi napovedoval, vendar so znaki krize tukaj: produktivnost se manjša, rodnost peša, drugi ‘kulturni zmaji’ (med njimi je zagotovo kitajski) pa najbrž tudi čakajo na svojo zgodovinsko priložnost. Do tedaj bomo pač pridno govorili angleško in strahoma upirali oči v Belo hišo in Downing Street. Hvalabogu, da imamo Hollywood!