Lahko v dobi krize, ko se sistem, za katerega smo verjeli, da bo trajal večno in nam prinesel raj na Zemlji, sesuva kot hišica iz kart, najdemo razlog za upanje in kje ga lahko iščemo? Preden pa odgovorim na to vprašanje, je morda dobro, da z nekaj primeri orišem resnost položaja, v katerem smo se znašli.
Včeraj
V preteklosti smo z občudovanjem gledali prek luže v Ameriko in jo (včasih upravičeno) kovali v zvezde. Pridevnik ameriški se je enačil z napredkom, bogastvom, prosperiteto in v mislih naših dedov predstavljal Indijo Koromandijo. Iz hladne vojne je Amerika izšla kot zmagovalka in postala nova svetovna gospodarska in vojaška velesila. Globalizacija, ki je pravzaprav pomenila amerikanizacijo, se je zdela neizbežna in nevprašljiva. Neoliberalni model kapitalizma, ki predpostavlja absolutno svobodo trga, je postal prevladujoči ekonomski model in gospodarska rast je skoraj že eksponentno rasla. Nebo je bila meja.
Danes
Danes smo priča prizorom, ki so se donedavnega zdeli nemogoči. V Kaliforniji se ljudje masovno selijo v naselbine šotorov. Marsikomu izmed nas je znan posnetek, prikazan v Tedniku, v katerem lahko na obrazu mladega para razberemo razočaranje in zmedo ob dejstvu, da sta s kolidža namesto v novem domu pristala v šotoru. V Franciji so ljudje začeli masovno brskati po smeteh. Na Madžarskem nekateri prerokujejo skorajšnji bankrot ali celo propad države. Ekonomist Paul Krugman je izjavil, da ne bi bil presenečen, če bi industrijska proizvodnja v EU do konca leta strmoglavila. Nedavni razvoj v avtomobilski industriji je znanilec tega trenda.
Mala podalpska državica se ne bo mogla ogniti svetovnim trendom, a ironično se lahko zahvalimo svoji nerazvitosti, da nas vihar, ki pustoši po finančnih trgih, (še) ni zadel, in socialistični preteklosti, da pri nas še vedno obstaja socialna država, ki blaži udarce na pleča naroda. Za naštevanje primerov bi lahko porabil ves članek, a naj ga kronam z besedami simbola modela sistema, ki se trenutno sesuva, Alana Greensapana: »Zmotil sem se.« Zmota, ki nas bo morda stala več, kot smo zmožni plačati.
Tukaj in zdaj
Zaradi dejstva, da v celoti sploh še ne razumemo, kaj točno se nam trenutno dogaja, je napovedovanje prihodnosti tvegana, če ne skoraj nemogoča naloga. Poleg tega večina intelektualcev in celo nekateri ekonomisti odkrito priznavajo sicer znan truizem, da velik del ekonomije sestavlja psihologija. Če se izrazim aforistično. Vrednost delnice na trgu lahko definiram s tem, do katere mere ti verjameš, da jaz verjamem, da trg verjame, da jo je vredno kupiti.
Alan Curtis v svojem esejističnem dokumentarcu The century of the self poleg drugih pomembnih stvari razloži, zakaj je lahko neoliberalni model tako dolgo in uspešno deloval, kljub temu da se načela, na katerih je deloval, zdravorazumsko zdijo sumljiva. Politiki so vodenje države skoraj v celoti prepustili ekonomistom in se, dokler so številke sunkovito rasle, niso spraševali, kako se to dogaja. Drugo dejanje te tragikomedije se imenuje kreditna kriza, ki je pozneje vodila do finančne krize, ta v gospodarsko in nato v recesijo, kjer se trenutno nahajamo.
Spolzkost strmine
Tukaj pa se pot navzdol ne konča. Zgodovina nas uči, da ekonomske krize pogosto vodijo do političnih kriz, ki nadalje vodijo do socialnih nemirov, ki politično krizo še zaostrijo in vse naštete krize začnejo peklensko interakcijo oz. negativno sinergijo, ki lahko privede do vojne. Sodobni primer tega je spet Madžarska, kjer je dalj časa trajajoča ekonomska kriza skupaj z nesposobnostjo politike privedla do politične krize, nezaupanje v oblast, skupaj s širjenjem nacionalistične in neo-nacistične ideologije, pa posledično ustvarja nove in nove socialne nemire. Položaj v drugih evropskih državah res (še) ni tako kritičen in morda je Madžarska res specifičen primer, a modro bi se bilo na tem primeru učiti, da se vzorec ne bo ponavljal še drugje. Ekonomist Bogomir Kovač v članku v Mladini z naslovom »Bo naslednja postaja nasilje?« zapiše: »Socialna beda pogosto vodi v nasilje in spodbuja totalitarizme. Zato je boj za socialne pravice dejansko boj za ohranitev demokracije.«
Jutri?
Slika, ki sem jo naslikal, se zdi siva in bralcu se morda dozdeva, da v takem stanju ni rešitve, da smo zašli predaleč in da za ta grešni svet ni več rešitve ne odrešenja. Vendar menim, da obstaja kljub vsemu žarek upanja, luč na koncu tunela. Znotraj sistema, v katerem trenutno živimo, in z reakcionarnimi poskusi reševanja potapljajoče se ladje smo verjetno res obsojeni na propad. Vendar obstaja možnost rešitve (ne rešitev sama) v razširjanju polja možnega. Mišljenju izven okvirov, divji misli in prevpraševanju samoumevnosti. Žarki upanja se kažejo v prodiranju idej, ki smo jih do nedavnega imeli za iluzorne, v javni prostor. Jože Mencinger je revidiral svoje stališče in podprl idejo o univerzalnem temeljnem dohodku. Ideja, da bi vsak državljan mesečno dobil določeno vsoto denarja, kar bi zagotovilo osnovno socialno varnost. Več o UTD si lahko prebere v knjigi Brezplačno kosilo za vse, katere avtor je Phillipe Van Parijs. Filozofija odprtokodnih sistemov, kot so na primer Linux in licence Creative commons, po kateri bi morali stremeti k medsebojnem sodelovanju in skrbeti za gradnjo skupnosti ter dostopnost dobrin (v primeru programske opreme programov) vsemu človeštvu. Kaže se potreba in možnost od prehoda z logike profita na logiko skupnostnega mišljenja. Tako kot se vse več javnih ustanov, od knjižnic do uradov, občin in celo nekatere vlade, odloča za prehod z operacijskega sistema Windows na Linux in z Microsoft office na Open office, bi morala tako družba kot posamezniki preklopiti iz potrošniške miselnosti na trajnostni razvoj. Primer s programjem omenjam, ker je Microsoft simbol zahodnega kapitalizma in ena izmed bolj osovraženih korporacij (ne glede na zadnja dobrodelna dejanja njenega ustanovitelja) in ker programerji, ki zastonj in prostovoljno prispevajo svoje znanje in čas, predstavljajo njeno popolno nasprotje. Lahko bi rekli, da gre za spopad dveh miselnosti: korporacijske in skupnostne. Zmaga ene ali druge lahko odloča o smeri, ki jo bomo kot človeštvo izbrali za prihodnost ali celo odloča o našem preživetju.
BoB BoBu bob.
Bob iz novega sveta nam sporoča, da se časi še spreminjajo in da se večno mladi sodobni človek stara ter se počasi zaveda, da je vse polomljeno. Odgovor na množico vprašanj je le vetra tih šepet in vremenar napoveduje vihar in se sprašuje, kdo nam bo dal zavetje pred nevihto. Bob s stare celine z nasmehom na ustih in kitaro v roki, poln vere v svetlo prihodnost, sporoča, da bo na koncu vse v redu. Oba upornika, vsak na svoj način. Dylan in Marley skupaj sestavljata sporočilo, vredno, da mu prisluhnemo. Oba Boba sta bila zmožna v svojem času reči bobu bob; kako se bo glasil bob letošnjega leta, verjetno ne bo odvisno le od časnika s težo.
Možnost ot(r)oka
Michelle Houllebecq se v svojem zadnjem romanu sprašuje, ali za človeštvo še obstaja možnost otoka (upanje za človeštvo). Odgovor na to vprašanje morda ni dostopen z znanstveno analizo ali celo s filozofsko argumentacijo, saj obstaja v resničnem svetu tisti neulovljivi človeški faktor: človeška volja. Zgodovina je polna pionirjev, ki so dosegli nemogoče in s svojimi dejanji širili polje možnega. To so bili izumitelji, pisatelji, pustolovci, ljudje, za katere lahko rečemo, da so »večji od življenja samega«. Poleg velikanov duha in dejanj pa so pomembni tudi navadni smrtniki. Posamezniki, ki v določeni situaciji naredijo pravo stvar kljub zunanjim pritiskom. Philip Zimbardo jih označi kot prave heroje. Zavest o nujnosti spoštovanja etičnega imperativa in kolektivno delovanje skupin, skupnosti in družb po tem imperativu nam skupaj z usmerjenostjo k drugemu daje razloge za upanje. V uvodu omenjeni Sherwin Nuland meni, da sveta sicer ne bo rešil internet, ampak »človeški duh«. S tem misli našo sposobnost, ki jo ima vsakdo med nami, da postanemo »večji«, kot smo, da presegamo same sebe in dosežemo nekaj, za kar smo sprva mislili, da tega nismo zmožni doseči.
Zakladi leposlovja
Žarke upanja pa lahko iščemo tudi v domišljijskem svetu literature. Utopij v literaturi ne primanjkuje in njihovo naštevanje bom prepustil znanju in domišljiji bralca. Misel, ki se lepo ujema z rdečo nitjo članka, sem zasledil ob prebiranju knjige Romantika in platonika sredi vojne, ki sestavlja tretji del avtobiografije Vladimirja Bartola. Bartol v svojih spomin zapiše: »… Fantazija, sposobnost zanjo je glavni organ naše duševnosti. Kakor nam oči postopoma odkrivajo svet okoli nas in nam ga prisvajajo, tako nam fantazija od znotraj odkriva nove možnosti in nova področja, ki so z miselnimi organi nedosegljiva. Fantazija ‘ustvarja’ in vnaprej uresničuje še neutelešene možnosti. Prepričan sem, da bi danes ne imeli letala, če ne bi eksuberantna fantazija Grkov ustvarila mit o prvih letalcih, Dedalu in Ikaru. Če hrepenenje po vzgledu ptic ne bi sprožilo že v pradavnih časih mitične stvaritve kril in prvih letalcev … Fantazija je potrebna tako gradbeniku in arhitektu, ki gradita palačo ali most; potrebna je realističnemu pisatelju, da sestavi in oživi osebe in dogajanja, čeprav jih je vzel iz resničnega sveta (Tolstoj: Vojna in mir, Ana Karenina); potrebna je vojskovodji, ki ustvarja načrt za bitko; potrebna je politiku, ki uresničuje nove in še nepreizkušene možnosti.«
Potrebna je tudi filozofu, ki poskuša misliti prihodnost, aktivistu, da more in zmore nadaljevati svoj boj za boljši svet, in na koncu koncev vsakemu posamezniku, ki v dobi somraka išče možnost otoka.