“Ne pričaj po krivem!”
Osma božja zapoved
“Resnica je precenjena”
Paul Westerberg
Umberto Eco nas v svojem članku Reflections on War (Razmislek o vojni) opozarja, da je glavna dolžnost intelektualca to, da kritizira svoje intelektualne sopotnike. Vlado Miheljak mu v Mladini pritrjuje s tem, ko trdi, da se liberalnega intelektualca prepozna po tem, da sicer kritizira desne politike, v pravi užitek pa mu je kritika (njegovih) levičarjev, ko le-ti zagrešijo napako. V tem duhu bom nadaljeval tudi sam.
„Danes so dovoljene sanje“
Gregor Golobič nam je skupaj s svojo stranko Zares obljubljal novo, drugačno politiko. Tekmoval je proti močnejšemu nasprotniku, ki mu je marsikdo pripisoval zmago. Mnogi smo bili prepričani, da bo levica težko premagala desnico in da je Golobičev poskus sicer hvalevreden, a da bije boj brez upa na zmago. Čast in slavo tragičnemu junaku, a izid boja je bil že vnaprej določen. Golobič je zastavil svoje znanje, sposobnosti in najpomembnejše: svojo moralno integriteto. Ni imel madežev, kot vsi ostali politiki, in s spretno kampanjo mu je uspelo skupaj z levim trojčkom premagati Janšo. Tudi sam sem zares volil Zares. Levica se je združila in z Jankovićem na čelu dosegla nemogoče. Dozdevalo se nam je, da je zares nastopil čas nove politike.
„Jutri je nov dan“
Po začetni evforiji so se začela trenja znotraj koalicije. Golobič je relativno ostro nastopal in zahteval načelnost preostalih članov trojčka. Zares je celo večkrat bolj ali manj resno zagrozil z izstopom iz koalicije. Njegov predsednik se je ponovno pokazal v odpravi viteza na belem konju. Načelni vodja, ki posluša in v maniri odgovornega intelektualca vztrajno kritizira napake, storjene znotraj svoje koalicije. Zdelo se je, da se je držal načel, omenjenih uvodoma. Zato je bil vreden spoštovanja in podpore velikega dela liberalnih oziroma levičarskih intelektualcev. Njegova stranka je ponudila nekaj novih politik in bila borbo proti avtokratski zapuščini prejšnje vlade. Vendar se je polagoma izkazovalo, da slika ni tako rožnata, kot se na prvi pogled zdi. Za marsikoga niso bili mnogi ukrepi nove vlade dovolj temeljiti ali tako načelni, kot je bilo obljubljeno. Počasi je levi vladi začela padati popularnost, tako med javnostjo kot med intelektualno srenjo. Kljub zavesti, da je politika umetnost kompromisa, se je mnogokomu zdelo, da se sprejema preveč kompromisov. A vse to se je še dalo nekako razumeti v kontekstu borbe proti „nevarnosti tiranije velikega vodje“. Morda Zares ne misli čisto resno, a zares mu je treba odpustiti.
„Enter sandman“
Dan D, oziroma dan, ko so umrle sanje, je prišel, ko je izbruhnila afera Ultra. Golobič je lagal. Lahko debatiramo o velikosti in pomembnosti te laži in jo relativiziramo s tem, ko jo primerjamo z lažmi Janeza Janše, a vseeno dejstvo, da je Golobič lagal, ostaja. Afera je dobila nove dimenzije s tem, ko je Golobič grozil novinarjem, naj si ne drznejo objaviti teh informacij, in mediji so mu vrnili milo za drago. Afera Ultra je zasenčila evropske volitve, ki jim Slovenci tako ali tako nismo pripisovali preveč pomena. Golobič je tukaj naredil večplastno napako. Če spregledamo ostale vidike, je bila napaka že taktična. Sicer pa se je sam izjasnil v izjavi za javnost, s tem ko je svoj „spodrsljaj“ označil za napako in ne laž. Še ena napaka. Ali morda še ena laž?
Izguba nedolžnosti
S svojim dejanjem, kakorkoli ga že okarakteriziramo, je Golobič omajal svojo moralno integriteto in omadeževal svojo javno podobo. S tem, ko dejanja ni pravilno obžaloval, se klobčič še bolj zaplete. S svojo odločitvijo, da ostane na mestu in ne odstopi, je postavil nove ali morda le nadaljeval stare standarde, ki jih je (vz)postavila prejšnja vlada. Ne nazadnje pa se sedaj na njem svetlika madež, ki ga bo opozicija osvetljevala ob vsaki priložnosti, in bo lahko v stilu „tu qoqe“ (tudi ti), morda s tehniko „primite tatu“, blokirala razpravo o vsakem vladnem predlogu. Ob tem se bo celo Pahor moral zamisliti in premisliti svojo vlogo mandatarja. V mladini lahko beremo tudi, da bi odstop Golobiču pravzaprav bolj koristil kot škodil. Morda bi kratkoročno sicer izgubil, a dolgoročno bi s tem gradil na svojem največjem adutu: moralni integriteti. Vendar zaenkrat pustimo praktične premisleke boljše podkovanim strokovnjakom in se osredotočimo na problem, ki je v politični filozofiji znan kot problem umazanih rok.
Umazane roke
Izraz izhaja iz dela Jeana Paula Sartra Umazane roke, v katerem komunistični vodja Hoderer izreče naslednje besede: „Moje roke so umazane, vse do komolcev sem jih zaril v blato in kri, misliš, da lahko vladaš nedolžno?“ Sartre v tej drami slikovito oriše problem vladanja. (Zloglasni) Machiavelli v svojem delu Vladar poskuša princa naučiti, „kako ne biti dober“. Machiavelli meni, da mora dober politik postati slab, da se lahko kosa z drugimi, ki lažejo, kradejo, morda celo ubijajo. Politik mora prevzeti oblast, saj mu le to omogoča, da lahko potem sam dobro vlada. Filozof Michael Walzer se s to problematiko ukvarja v svojem članku The problem of dirty hands. Poglejmo si njegov primer.
Frank je dober in pošten politik, ki želi zmagati na volitvah, da lahko pomaga svoji skupnosti. Med volilno kampanjo k njemu pristopi pokvarjen poslovnež in mu predlaga, da mu v zameno za financiranje njegove volilne kampanje prepusti pogodbe za prenovo šole. Frank ve, da bo poslovnež delo opravil slabo in dal zaslužek v svoj žep. Če Frank te ponudbe ne sprejme, bo poslovnež odšel k tekmecu in financiral njegovo kampanjo. Frankov tekmec je zelo slab, moralno pokvarjen človek, ki bo, če pride na oblast, zastopal le svoje interese in bo delal v škodo skupnosti. Verjetno bo lagal, goljufal, morda celo ubijal. Kaj naj stori Frank? Naj sprejme ponudbo?
Walzer odgovarja, da naj Frank ponudbo sprejme in da mora ob tem občutiti nelagodje, še več, peči ga mora vest in posameznik naj zaradi tega trpi v polni zavesti, da je naredil nekaj nemoralnega, naj prebedi neprespane noči. Kot Atlas mora nositi težo sveta na svojih ramenih. To je njegovo poslanstvo. Walzer seveda meni, da Franku zaupamo točno zato, ker se počuti krivega, ker ne more spati, ker ga muči vest. Po tem spoznamo, da je Frank dober človek. Naslika nam podobo „trpečega služabnika“, kot ga sam poimenuje. Služabnik, ki v službi ljudstva dela nemoralne stvari za naše dobro.
Kis Janos, nasprotnik komunističnega režima na Madžarskem in sodelavec prvega opozicijskega ilegalnega časopisa Beszélő, trenutno profesor na srednjeevropski fakulteti v Budimpešti, se ne strinja z Walzerjevim pogledom na politiko. Sam je mnenja, da je takšna podoba trpečega politika romantični mit. Z njegovimi besedami: „Politiki, kot jih poznamo, so redko tragični junaki. Nevarnost, s katero se soočajo, ni ta, da bi se strli pod občutki krivde, ampak da bi sčasoma izgubili občutek za moralno vprašljivost delovanja z umazanimi rokami.“1 Ustreza podoba Golobiča bolj tragičnemu junaku ali preračunljivemu politiku?
Podoba podobnosti
V zgoraj omenjenem primeru gre za vprašanje laži. Problem umazanih rok se lahko nanaša na veliko različnih primerov. Primer iz madžarske politike je levičarski premier Grcusany, ki je ljudem lagal glede proračuna, kar je privedlo do nasilnih protestov. V Angliji imamo primere, ko so si člani parlamenta z javnim denarjem privoščili zasebne usluge. Od kavic do dopustov v tujini. Več o tem bomo izvedeli, ko oziroma če bodo informacije o njihovih podvigih v celoti prišle pred oči javnosti. Prejšnji slovenski premier je nanizal zavidljivo število škandalov. Dejanski primeri ravnanja z umazanimi rokami se lahko med seboj razlikujejo, vendar je dilema v osnovi podobna. Smemo narediti nekaj slabega, da bi dosegli višje dobro? Ali cilj opravičuje sredstva in če, do kakšne mere?
Če nadaljujemo v tej smeri, se nam začnejo postavljati vprašanja o razliki med javno in zasebno moralo in o moralni odgovornosti politikov, katero pa bomo tukaj zaradi pomanjkanja prostora pustili ob strani.
„Et tu Brute?“
Če preletimo odzive levih intelektualcev, lahko zasledimo, da so se mu večinoma vsi postavili v bran. Kot argumenta navajajo, da je tudi Janša lagal in počel hujše stvari in jih celo ni priznal. Golobič je svojo laž priznal, torej nimamo Golobiču kaj očitati. Večina argumentacije gre v tej smeri. Pragmatični odgovori pa se glasijo, da je Golobič sicer res naredi napako, a ga moramo podpreti, saj je Janša večja grožnja. Ko smo priča takim odgovorom, se nam odprejo tri dimenzije problema. Prva je moralna, druga politična in tretja pragmatična. Pod prvo točko se lahko vprašamo, ali morda z našim tihim odobravanjem ne izgubljamo na lastni moralni občutljivosti in s tem ogrožamo svojo integriteto. Pod drugo se je treba vprašati, ali Golobič s svojim dejanjem ne pošilja napačnih signalov drugim politikom. Njegovo dejanje ne obstaja v vakuumu, ampak bo veljalo kot napotilo, če ne kar standard v prihodnosti. Tretjič pa se je že taktično modro vprašati, če si s podpiranjem laži zabijamo še en žebelj v krsto morale oz. jo s tem nehote izganjamo iz politike.
Ptičja perspektiva
Problem, ki privre na dan ob priložnostih, kot je afera Golobič, pa je mnogo širši. Zastavlja se nam dilema, na katero morda ni jasnega odgovora, je pa pomembno, da si jo pogosto zastavljamo in se z njo mučimo kot Walzerjev trpeči služabnik. Kako daleč smo pripravljeni v imenu nujnosti popuščati pri standardih demokracije? Kdaj krilatica o najboljšem sistemu izmed najslabših izgubi svojo kredibilnost v luči erozije osnovnih standardov politične kulture? Odgovor na to vprašanje nam bo povedal, v kakšni družbi želimo živeti. Bomo resignirano odvrnili, da je treba osnovne standarde demokracije jemati „z rezervo“, ali bomo pripravljeni vzeti demokracijo zares?