– Novinarka: »Kaj pričakujete ob vstopu Slovenije v družino evropskih narodov?«
– Slehernik: »Boljše plače in nižje cene.«
Javni prostori so v zadnjih mesecih pred vstopom v Evropsko unijo zasuti z dvema glavnima diskurzoma Evrope, ki osmišljata ta dogodek.
1.) Diskurz blaginje. Njegov subjekt je večinski slovenski slehernik z individualno perspektivo, ki od političnih dogodkov, procesov in institucij pričakuje predvsem boljše materialno življenje: višje plače in pokojnine, več delovnih mest, nižje cene in več produktivnih naložb. Zasebniški diskurz blaginje ni nekaj posebno novega. Slovenci so že leta 1990 podprli osamosvojitev predvsem zato, ker so pričakovali boljše materialno življenje, in ne toliko zaradi demokracije ali zaradi nacije. Čisti nacionalizem na srečo ni imel močnih korenin, saj se je nacionalno vprašanje, ki so ga kot konfliktno temo proizvajale kulturniške elite, večinoma prevajalo v ekonomske kategorije. Tudi v Jugoslavijo so ljudje verjeli, dokler je zagotavljala gospodarski razvoj, cenene kredite in zadovoljivo preskrbo. Skupaj z državo blaginje je zdrknil v recesijo tudi patriotizem.
2.) Diskurz kulture. Proizvajajo ga predvsem mediji na čelu z javno RTV. Ob vstopu v EU poudarjajo velike amorfne kulturne teme, kot npr. pripadnost in prispevek slovenstva evropski kulturi, evropsko narodno bratstvo in ohranitev narodne identitete. Predpostavka tovrstnega diskurza kulture je samoumevna kulturna monolitnost: pluralnost vsakdanjih kultur ni zajeta v ta horizont, pa tudi za samo ustvarjalnost ne gre. Diskurz kulture reproducira namišljeno narodno enovitost. V zadnjih dveh mesecih pred prvim majem in med evforijo samega dogodka mediji presenetljivo izpostavljajo narodno kulturni pomen vstopa v EU, čeprav je ravno kulturna politika eno redkih nereguliranih področij, ki jih Bruselj prepušča posameznim članicam. Kako je lahko tema, ki za evropske integracije sploh ni konstitutivna, zasedla osrednje mesto v argumentaciji? Zakaj novinarji javne RTV že tedne dolgo zastavljajo pomembnim in naključnim sogovornikom predvsem vprašanja z identitetno intenco, medtem ko večina navadnih državljanov pričakuje predvsem debelejši namaz na ljubem kruhku, poklicni kulturniki pa tarnajo zaradi socialne ogroženosti? (Že zdavnaj je nekdo predlagal, da bi kulturo uvrstili med pristojnosti ministrstva za kmetijstvo, saj so slovenske krave zaradi evroregulacije bistveno bolje financirane od slovenskih ustvarjalcev.) Spet se kaže vzporednica z osamosvojitveno kampanjo: ljudje so pričakovali blaginjo, dobili pa so kapitalizem s kruto socialno diferenciacijo. Ob tem dejstvu je mik samostojne nacionalne države kot take zbledel, zato je režim vpregel diskurz kulture, da bi legitimiral tranzicijo in njeno socialno ceno. Oblast je uporabljala diskurz kulture (takrat v različici slovenstva in antibalkanizma) kot strategijo izogibanja izstavitvi računa državljanom. Tokrat se zdi takšna netransparentnost vladanja manj potrebna, saj je harmonizacija z EU v glavnem že izpeljana in vstop je bil le formalnost. Poleg tega so se državljani na referendumu z 90% odločili za EU in bodo kasneje brez resnega revizionizma lastnih stališč le težko eksplicitno proti, tudi če jim bo šlo slabo. Volilno telo je z referendumskim enoglasjem samo zabilo žeblje v krsto morebitnih razočaranj nad EU, zato lahko oblast mirno spi in ji ni treba prati možganov s presežno kulturno-identitetno argumentacijo.
Neposredni stranski učinek medijske poplave diskurza kulture je ta, da je javna razprava o stroških in pridobitvah vstopa v EU padla z že priborjene ravni realizma. Politiki so državljanom leta dolgo prodajali ceneno kulturno argumentacijo za vstop v EU, narodnjaški evroskeptiki pa so še utrjevali ta napačni teren razmisleka. Realistično soočanje prijetnih in neprijetnih dejstev je postalo merilo javnega komuniciranja šele sočasno z vročo debato o članstvu v Natu, ki so jo izsilili nasprotniki vstopa. Kolikor oblast ni nastopala z verodostojnimi protiargumenti, je projekt izgubljal podporo, zato je bila vlada prisiljena vzeti lekcijo iz demokratičnega pluralizma. Kampanja proti vstopu v Nato je vplivala tudi na kvalitetno in transparentno informiranje o vstopu v EU. Javnost je pravočasno izvedela za številne cmoke v grlu in se pripravila nanje, podpora EU pa se je s tem le še okrepila, saj je bila prestavljena iz imaginarnih kulturnih na realne ekonomske in socialne temelje.
Evrorealizem kot tretji možni diskurz Evrope, je tisti okvir, v katerem lahko tako verjamemo v EU kot jo tudi kritično reflektiramo. Osebna in družinska perspektiva je sicer legitimna, ni pa niti zadostna niti resnična. Predpostavlja namreč, da smo abstrakni državljani EU in abstrakni poslovni subjekti, ki se povsem prosto gibljemo na raznih skupnih evropskih trgih. Dejstva žal govorijo nekoliko drugače: ravno zaradi našega konkretnega lokalnega položaja in nacionalnega statusa smo vzhodnjaki predmet nekaterih diskriminacij in pasti, ki nas čakajo ob vstopu v EU. Poleg tega je tu še nekaj splošnih problemov sedanje ureditve EU, o katerih moramo že takoj skupaj z drugimi izoblikovati stališča. Naj naštejem samo nekatere:
– hiperregulacija in posledično bohotenje javne administracije in institucij nadzora;
– demokracija na ravni EU izgublja parlamentarni značaj in klasična delitev oblasti na tri veje je ogrožena: v tehnokratskih procesih odločanja igrajo pomembnejšo vlogo medvladni kompromisi in gospodarski lobiji kot pa politično predstavništvo;
– razkorak med monetarno in davčno integracijo je skupaj z vprašljivo solidarnostjo do revnejših vzhodnjakov nevarna past, ki omogoča izkoriščanje in tudi globoke politične konflikte;
– diskriminacija vzhodnjakov pri prostem pretoku oseb vzpostavlja drugorazredne državljane;
– z vstopom v EU bodo ugasnila vsa klasična industrijska delovna mesta: to je sicer posledica globalizacije, ki pa jo EU pospešuje;
– schengenski mejni režim in razveljavitev prostotrgovinskih sporazumov otežuje stike z naslednicami nekdanje skupne države;
– odnosi z ZDA, odvisnost od vojaške hegemonije ZDA in nejasna skupna zunanja politika EU.
Številne koristi in priložnosti, ki jih prinaša članstvo, verjetno odtehtajo omenjene stroške in nevarnosti, toda pravi izziv je smiselno odzivanje nanje. To se lahko odvija le v okviru evrorealizma in nove opredelitve nacionalnih interesov. Tu pa diskurz kulture igra slabo vlogo, saj poudarja fundamentalna vprašanja obstoja, ki niso resnična, in namiguje na pasivno protekcionistično držo zapiranja. Nacionalni interesi, kakor jih opredeljuje diskurz kulture, so interesi preživetja naroda in njegove identitete. Diskurz blaginje je preozek, da bi sploh lahko karkoli povedal o nacionalnih interesih. Njihovo opredeljevanje je lahko produktivno predvsem v okviru evrorealizma. V praksi sedanjega političnega in gospodarskega položaja EU je potrebno nacionalne interese Slovenije poleg globalističnih univerzalij, ki jih zna našteti vsak ekonomist (konkurenčnost, življenjski standard, tržne priložnosti itd.), opredeliti natanko na točkah našega posebnega položaja znotraj evropskih integracij: demokracija, monetarna ranljivost, nediskriminacija, socialno razslojevanje, sodelovanje z Balkanom ipd.
Problem sedanjega trenutka in sedanje evforije na Slovenskem je v tem, da večina državljanov ne vidi prek lastnega plotu, medijski ideologi poudarjajo napačna vprašanja, politiki pa so pri opredeljevanju in sledenju nacionalnim interesom preveč sramežljivi. V EU tako vstopamo s popotnico umetno ustvarjenega evronacionalizma oz. »srečnega evromultikulturalizma«, ki z realnostjo mnogoterih interesov, ki se prepletajo v Bruslju, nima nikakršne zveze. Diskurz kulture je politično neučinkovit in lahko krepi le kratkoročno motivacijo domače javnosti za podporo vstopu v EU, ki pa je že tako ali tako bila neizpodbitno potrjena na referendumu. Če bi politiki in državna uprava zanesljivo opravljali svoje delo, bi bil položaj makiavelističen: podaniki dobijo liziko, vladar pa dela tisto, kar je zanje najbolje. Ker pa se je že prevečkrat pokazalo, da je oblast podobno kratkovidna in požrešna kot večina državljanov, je bolje, da so politične odločitve transparentne in odprte za vpliv s strani državljanskih skupin pritiska, ki postavijo posamezne izzive na dnevni red.
Na drugi strani se slovenski podaniki v glavnem ne zanimajo pretirano za javne zadeve, dokler relativno dobro živijo. Pričakovanja do EU so povezana predvsem z osebnim materialnim standardom. Ker se ta ne bo izboljšal čez noč ali pa se bo za nekatere celo poslabšal, lahko pričakujemo socialno razočaranje nad novo državo, podobno tistemu nad samostojno Slovenijo. Razočaranje bo seveda razredno raznoliko. Evroskepticizem »malega človeka« (poražencev globalizacije) je fenomen, ki šele prihaja. Oblast ga z evroidentiteto prav gotovo ne bo mogla blažiti tako uspešno, kot je v 90. krpala tranzicijske rane s slovenskim narodnjaštvom. Referendumsko soglasje morda obeta, da bo razočaranje nad Evropo benigno. Tu je ključna vloga desnih strank in cerkve, ki so spravile pod streho referendum o Natu in prispevale levji delež k glasovom za EU. Evropski komisariat za kmetijstvo že ve, zakaj je pred nekaj leti povabil na posvet šefe vzhodnoevropskih škofovskih konferenc rimokatoliške cerkve, da bi pomagali prebroditi socialno krizo na podeželju. Lahko pa evroskepticizem »malega človeka« dobi desno populističnega jezdeca, kar se na Poljskem že dogaja s stranko Samoobramba Andrzeja Lepperja, ki v javnomnenjskih raziskavah trenutno kotira najviše. Diskurz kulture, ki ga danes po nepotrebnem bohotijo slovenski nacionalni mediji, se lahko v nekih slabših časih spusti z oblakov prek zemlje v pekel kulturnega rasizma. Ksenofobija do izbrisanih, ki se je razvnela natanko v obdobju najnižje gospodarske rasti v zadnjih desetih letih, je resno opozorilo oblikovalcem javnega razpoloženja, naj se ne igrajo z ognjem.
Članek je bil napisan 2. maja 2004.