Dokler človek ni poznal izvora ter narave bliska in groma, se ju je strahovito bal in zato je bil pripravljen ubogljivo slediti navodilom raznih vračev, ki so se ponujali kot krotilci neviht. Danes povprečen človek ne pozna principov visokih financ in mnogi samooklicani božji posredniki (beri: finančniki, borzni posredniki ipd.) to nevednost in strah izkoriščajo za to, da ljudem iztrgajo darove za bogove.
Svetovne finance so danes tisto jedro, okoli katerega se oblikujejo miti, in okoli mitov se vselej zvrstijo na eni strani mnogi, ki se bojijo, ter na drugi strani maloštevilni, ki imajo od tega strahu brezmejne koristi. Odkar se je pričela velika gospodarska kriza 2008, smo dnevno bombardirani z rezultati raznih analiz, ki nas prepričujejo, da moramo zaradi stabilizacije gospodarstva, domačega in svetovnega, pristati na vedno nova krčenja delavskih pravic ter na vedno manj ugodne oblike zaposlovanja in manj varne načine življenja. Vsa ta prepričevanja se sklicujejo na ekonomske krivulje, ki nam jih prikazujejo grafi iz različnih hiš (borznih hiš, bonitetnih hiš, belih hiš, svetovalnih hiš ipd.). Te hiše so pravi templji sodobne mitologije, ki ljudi prepričuje v obstoj takšnih abstrakcij, kot so pretok kapitala, vrednost delnic, rast, konkurenčnost, investicija, valutni trg in tako v nedogled. Pojmi s področja svetovnih financ so tako zapleteni, skrivnostni in med seboj prepredeni, da jih povprečen človek seveda ni zmožen jasno razumeti. Vendar pa so vseeno ti pojmi prikazani še vedno dovolj jasno, da jih lahko ljudje vzamemo kot resnične, prisotne in nadvse pomembne družbene entitete, nekakšne dejanske pojave, ki so, čeprav jih nikakor ne moremo videti, nazorno prikazovani v grafih in tabelah o gospodarskih vzponih in padcih.
Miti in (ne)vednost
Strah pred bliskom in gromom je vsekakor izhajal iz nepoznavanja teh pojavov, iz njihove nenavadne in intenzivne pojavnosti, ki je ni bilo mogoče razložiti na podlagi obstoječe znanosti. Zato lahko za stare mite rečemo, da so bili pretežno vezani na določena časovna obdobja, zamejena z razvojem znanosti. Vsak nov korak v različnih znanostih je demistificiral kak naravni pojav, ga napravil transparentnega in posledično manj strašnega. In če pravimo, da so sodobne finance tak mit, ki je zaradi nevednosti za ljudi zastrašujoč, potem bi na hitro pomislili, da bo razkritje oziroma razumevanje samega pojava visokih financ ljudem odvzelo strah in jih osvobodilo iz mitske ujetosti.
Vendar pa je žal finančna mitologija, ki smo ji priča, nekoliko drugačne narave kot tista z bliski in gromi in bo zato zapustitev mitskega stanja terjala nekaj drugega kot zgolj znanstveno razkritje resnice o finančnih mitih. Prvič, gromi in bliski so dejanski naravni pojavi, ki jih lahko vidimo in slišimo, in so bili strašni predvsem zaradi nepoznavanja njihovega izvora in narave. Svetovna finančna dogajanja pa niso nobeni dejanski naravni pojavi, niti jih ne moremo videti ali slišati, lahko so nam le predstavljani skozi razne analize, ki jih ne opravljajo nevtralni akterji, temveč prav sami zagovorniki oziroma duhovniki te mitologije. Drugič, znanost je nekoč imela velik interes za to, da pojasni bliske in grome, danes pa znanosti nimajo posebnega interesa, da bi razkrinkale finančno mitologijo, saj imajo prav vse znanosti velike koristi od pretakanja darov od tistih, ki ustvarjajo presežno vrednost, k tistim, ki so lastniki kapitala, in k tistim, ki so potrošniki javnih sredstev. Finančna mitologija tako med znanstveniki nima resnih sovražnikov, ki bi jo želeli razkrinkati. In tretjič, vsaj potihoma je vsem že jasno, da je finančna mitologija »nateg stoletja«, vsaj na neki ravni smo vsi že poznavalci resnice o (ne)obstoju teh finančnih entitet, ki nas strašijo, a se, paradoksalno, ves čas obnašamo, kakor da gre za nepojasnjene bliske in grome nad našimi glavami. Sodobni finančni mit je pravzaprav vsaj v določeni meri že razkriti mit, a na nek nerazumljiv način vseeno delujoči mit. Kakor da je vednost izgubila tisto svojo staro moč, s katero je včasih znala razbliniti mite.
Misel in dejanje
Zato se moramo pri spopadu s sodobno finančno mitologijo vprašati, zakaj pravzaprav vednost proti temu mitu nima nobene moči in kako se je mogoče še na druge načine spoprijeti z mitom takih razsežnosti. Nemožnost vednosti, da bi izkoreninila mit, verjetno izhaja iz neke zanimive lastnosti našega časa, in sicer iz dejstva, da se je misel močno odcepila od delovanja. Misel se je v zadnjih stoletjih močno razvijala in hkrati z razvojem vedno bolj odcepljala od vsakdanjega delovanja. Nekateri psihologi, na primer, ugotavljajo žalostno dejstvo, da več kot polovica naših dejanj ne izhaja logično iz naših prepričanj. Cela znanost psihoanalize izhaja iz tega razkola med misliti in delovati. In niti ne potrebujemo visoke znanosti, da nam pove, da večinoma ne delujemo v skladu s svojimi prepričanji. Danes cel zahod čivka o istih vrednotah, kot so solidarnost, ekonomičnost z viri, ekološka zavest, skromnost ipd., vsi torej poznamo resnico, vsi vemo, kaj moramo storiti, a vendar se delovanja ljudi sploh ne spremenijo; le redko in počasi se malo spreminjajo. Vedno smo torej v tisti situaciji, ki jo je Pfaller poimenoval »saj vem, pa vendar…«.
Pri tako močnem razkoraku med mislijo in dejanjem nas torej nobena znanost ne more rešiti pred mitološkim strahom. Nobena vednost ne bo razblinila sodobnega finančnega mita, saj se je misel tako odcepila od dejanja, da zgolj zaradi poznavanja resnice o »nategu stoletja« ljudje ne bomo ravnali drugače kakor po modelu »saj vem, pa vendar…«. Kljub vednosti bomo delovali, kakor da je mit resničen. Potrošniške navade najbolj ozaveščenega kulturnika ali intelektualca, ki mu je finančni mit povsem transparenten, bodo večinoma povsem enake kot potrošniške navade najbolj nevednega člana družbe. Svoj denar na bankah, v skladih in delniških družbah »plemenitijo« tako eni kot drugi. Z le redkimi izjemami vsi trošimo in porabljamo več, kot potrebujemo. Naš kritični miselni odpor proti sistemu prav nič ne ustavlja naših vsakodnevnih dejanj. Kako se torej boriti proti mitu, ki ga niti vednost ne more onesposobiti? Razna izobraževanja, javna predavanja, kritična pisanja (kot je tole tu), brošurice, katalogi in plakati ter podobni projekti očitno ne morejo delovati, ostajajo le na ravni kritične misli.
Delovanje brez mitskih verovanj
Naj se sliši še tako neverjetno, a morda moramo začeti manj misliti. Predvsem to pomeni, da moramo malce nehati premišljevati in govoriti o tem, kaj je s tem svetom narobe, nehati moramo z nenehnim širjenjem področja izobraževanja, informiranja, svetovanja in podobnih »miselnih« dejavnosti in moramo začeti spreminjati situacijo z zmanjševanjem naših aktivnosti, ki podpirajo finančno mitologijo, in povečevati aktivnosti, ki delujejo mimo te mitologije. V Sloveniji smo imeli v zadnjih šestih mesecih vsaj šest konferenc in strokovnih srečanj o socialnem podjetništvu, kjer so vsi zgolj ponavljali isto vednost, da je socialno podjetništvo dobra stvar, ki jo je potrebno razviti. S sredstvi in energijo, ki so jo porabili za te konference, bi lahko eno socialno podjetje že ustanovili. In vzemimo v račun, da bo v naslednjem letu še vsaj dvakrat toliko nekih srečanj in konferenc na temo socialnega podjetništva. Podobno je na področju ekološkega gibanja, v okviru katerega po vsem svetu vsak dan pripravijo kakšno konferenco, s čimer pa samo s prevozi povzročijo več škode temu planetu, kot bo kadarkoli koristi od tega nenehnega ponavljanja iste vednosti. Danes, ko je praktično vso znanje dostopno na internetu, so konference in strokovni posveti postali povsem nepotrebna potrošnja. Nenehno ponavljanje te ene in iste vednosti ni le nekoristno, temveč celo povzroča dodatno škodo. Ogromne količine javnih sredstev se porabljajo za ponavljajoča se razpredanja o ekologiji in socialnem podjetništvu, namesto da bi se s temi sredstvi ustanavljala socialna in ekološka podjetja.
Lahko bi rekli, da razmišljanje in kritiziranje sodobnega mita na človeka deluje terapevtsko, mu očisti vest in ga zadovolji v njegovi kritični drži do te mere, da se mu pri delovanju ni potrebno potruditi. Kot avtorica tega prispevka si najprej očistim svojo vest s kritično mislijo in že naslednji trenutek npr. stojim v vrsti za delnice za dokapitalizacijo banke. Žal nam s pisanjem, konferencami, izobraževanjem, informiranjem in podobnim očitno ne bo uspelo premagati tega mitološkega bitja, s katerim se soočamo. Posedovanje vednosti o pravi naravi sodobnega mita nam ne pomaga delovati na drugačen način, še več, deloma nam celo opravičuje naše delovanje po inerciji, saj si domišljamo, da s svojo kritično intelektualno držo že delamo v družbeno korist. Razvita misel, znanstvena misel, kritična misel, ki je opravila z marsikaterim mitom v preteklosti, se danes ne ponuja več kot prava rešitev, oziroma vsaj ne zadostna rešitev. Danes večinoma vemo, da so megleni koncepti delnic, kreditov, obveznic, valut ipd. temelji zla in izvori neenakosti v družbi, a vendar večinoma nimamo posebnih zadržkov pri sodelovanju v tem sistemu. To, kar potrebujemo in si moramo zastaviti za cilj, je delovanje brez mitskih verovanj. Delovati, torej, kakor da finančni mit ne obstaja, ne pa govoriti, da so sodobne finance mitska potegavščina, a hkrati delovati, kakor da je ta mit velika resnica naše družbe. Seveda pa smo zdaj ponovno prišli v krogu na začetek in se moramo vprašati, ali lahko tukaj zapisana misel sploh postane karkoli več kot misel. In kaj bi lahko bilo tisto, kar bi nas potisnilo v drugačno delovanje, če ta sila ne more priti iz kritične misli; vsaj ne iz kritične misli, ki je dovolj sama sebi, ki se odmisli in potem samovšečno obtiči v mišljenju same sebe?