Potem ko je Geldofova Live 8 kampanja zanimanje svetovne javnosti za trenutek preusmerila k problemom svetovne revščine in vzbudila pričakovanja, da jo je mogoče s skupnim naporom volje enkrat za vselej izstreliti v zgodovino, so se prejšnji teden svetovni politični mogočniki zbrali v zavetju mondenega škotskega Gleneagelsa, da bi družno razrešili kvadraturo kroga: kako z odpisom dolga najrevnejšim svetovnim državam ohraniti dostojanstvo pred razdraženo svetovno javnostjo, hkrati pa preprečiti, da bi si z zavezo o občutnem povečanju razvojne pomoči preveč odtujili domačo volilno bazo. Dodajmo temu ščepec ciničnih poudarkov – Blairove skrite namene (»v resnici skuša zgolj popraviti svojo od iraške vojne načeto javno podobo«), osebna sovraštva in ideološka razhajanja med udeleženci, otipljive in težko razrešljive interesne konflikte med bogatimi državami, in še kak ocvirk – pa je recept za izneverjena pričakovanja spisan. Včeraj so bile sanje morda dovoljene, jutri pa se bomo vsi skupaj spet prebudili v trd svet mednarodne realpolitike!
Tovrstni pomisleki seveda niso brez osnove. Vrsta uglednih komentatorjev opozarja, da je soglasje svetovne civilne družbe o nujnosti ukrepov proti revščini navidezno, njegovi temelji majavi, moralni mandat državnikom, o katerem so z odra naivno razpredali zabavljači, pa nejasen in v najboljšem primeru kratke sape. Nič čudnega torej, da so se v recikliranem Live Aidu zlahka prepoznali tako ciniki kot utopisti, nacionalistični zadrteži in svetovljanski moralisti, pesimisti in idealisti, politiki in glasbeniki, Blair in Bono, Bill Gates in Rupert Murdoch. Doseženemu soglasju zato grozi, da bo v nekaj dneh političnega barantanja razvodenelo v za vse vpletene varen sklep, da je revščina zlo in da bi bilo neprimerno bolje, če bi jo izkoreninili. Kdo in kako naj to stori, bo ostalo še enkrat več nedorečeno.
Pravi domet in učinek tokratnega, po vrsti že kdo ve katerega pomirjanja vesti bogatega Zahoda spričo revščine v Tretjem svetu, bi znal zato ležati drugje, v spremembi miselne paradigme. Ko je Bono z odra v londonskem Hyde Parku zagrmel »Ne prosimo miloščine, zahtevamo pravičnost!«, je izrazil misel, ki ji je od začetka sedemdesetih, ko jo je prvič artikuliral avstralski filozof Peter Singer, naklonjenih čedalje več moralnih in političnih filozofov: pomoč revnim ni, kot se radi slepimo, stvar naše dobre volje, je naša pereča moralna obveza; ni znamenje moralnega svetništva, kvečjemu pogoj minimalne moralne spodobnosti. Utemeljitev za dolžnost pomagati na trgu idej mrgoli in vsak dobronameren posameznik lahko najde tako, ki mu je dovolj blizu: ker imajo revni moralno pravico do osnovnih življenjskih potrebščin; ker je vsakdo dolžan po svojih močeh preprečevati in blažiti moralno zlo, kadar naleti nanj; ker smo za stisko prebivalcev Tretjega sveta, ki živijo v revščini in pomanjkanju, kot potrošniki ter ponudniki blaga in storitev, ki se okoriščamo enkrat z za države v razvoju krivičnimi trgovinskimi sporazumi, drugič pa z zaščitenim domačim trgom, vsaj delno soodgovorni in zato dolžni popraviti krivice, ki jim jih le-ti prizadevajo; ker… Odgovornosti za usodo drugih, pa čeprav še tako oddaljenih ljudi se torej ne da več izmikati. Dobra novica je, da je v tem novem miselnem obzorju ustrezno porazdeljena: vlade so dolžne dogovorno spremeniti krivično svetovno politično in gospodarsko ureditev, državljani smo jih dolžni k temu prisiliti, vsi skupaj pa smo dotlej, dokler do tega ne pride, po svojih močeh dolžni blažiti njene dokazano škodljive posledice.
Če bodo tokratna družna prizadevanja glasbenikov, humanitarnih organizacij in politikov sprožila premik v načinu razmišljanja od milosti k pravičnosti, od izbirnega dajanja k obveznemu odrekanju, bo njihov namen prej ali slej dosežen. Ideje spreminjajo svet, le čas jim je treba dati, da vzklijejo. Ciniki, pravi ljudski glas, so idealisti z bolečo izkušnjo. Dajmo torej najprej priložnost prelomni misli in sveži izkušnji, za cinizem je vedno čas!