Dr. Igor Pribac predava socialno filozofijo in filozofijo zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V okviru sodobne politične filozofije ga zanimajo predvsem ideje pravičnosti, enakosti, svobode in tolerance v demokratičnih družbah.
Na začetku krize se je zdelo, da smo doživeli katarzo ter da bo sledila neka celovita prenova obstoječega sistema. Kljub temu pa se slovenska vlada tako kot večina ostalih vlad trudi predvsem zakrpati luknje obstoječega sistema.
Odgovor vlade je bil pozen. Vsekakor bi bilo bolje, če bi ukrepi, ki jih sprejema vlada danes, bili izvedeni že pred enim letom. Na ta način bi bilo veliko več možnosti za resničen uspeh izhodne strategije. Ukrepi, ki jih je do sedaj izvajala vlada, so bili skoraj v celoti naravnani na gašenje najbolj perečih žarišč krize. Mislim pa, da vlada v zadnjem času, čeprav se ji to javno ne priznava, že prehaja v nekaj drugega. Tako sedanji predlogi na veliko področjih pravzaprav že predstavljajo resnejše strukturne reforme, ki so naravnane razvojno in daljnosežno. Če pokojninska reforma na nek način zgolj vzdržuje status quo, pa je reforma visokošolskega sistema, študija in raziskovalnega dela eno ključnih razvojnih področij.
Ob tem moram opozoriti, da so bila pričakovanja glede katarzičnosti krize v takem obsegu, kot ste ga izrazili v vprašanju, prevelika. Kriza bo svoje odgovore sprožila vsaj v loku desetletja, ne pa v enem ali dveh letih.
Zakaj je pravzaprav potrebno, da preteče toliko časa? Mar to pomeni, da politika potrebuje več časa, da spozna, da so potrebne večje spremembe?
Ne gre toliko za spoznanje v politiki, ampak zato da se o spoznanjih, ki nastanejo v različnih glavah na različnih koncih družbe, doseže dovolj močno soglasje. To je proces, ki zahteva čas. To soglasje seveda mora biti podprto s soglasjem velikega števila ljudi. Za razviti demokratičen svet je to nuja, brez tega se te spremembe ne morejo zgoditi. V resnici problem ni v politiki, ampak v nas, v ljudeh, ki velikih sprememb v resnici nismo pripravljeni podpreti. Spremembe vselej predstavljajo določen psihičen in fizičen napor. Prepričati ljudi, ki so dosegli neko lagodnost v življenju, v spremembe je pravzaprav zelo težka naloga.
Je šlo pri stavki določenih sindikatov javnega sektorja tudi za nasprotovanje vladni politiki, natančneje njenemu spopadanju s krizo v smislu, da je pomagala finančnemu sektorju, ne glede na njegove napake, sedaj pa zateguje pas z varčevanjem in zamrzuje rast plač v javnem sektorju, čeprav slednji ni bil odgovoren za krizo?
Gotovo je bilo takšno razmišljanje kot del motivacije javnega sektorja, ki se je odločil za stavko, tudi prisotno. Vendar mislim, da je bilo to zgolj olje, ki je prispevalo k večjemu plamenu in s tem večji upornosti in kljubovalnosti, ni pa bil to glavni sprožilec njihovega nasprotovanja. Do slednjega bi prišlo, četudi krize ne bi bilo. Enako velja za negodovanje ob pokojninski reformi. V resnici gre v obeh primerih za poslabšanje življenjskih pogojev. Človeško razumljivo je, da se bodo ljudje temu uprli.
Ljudje pokojninsko reformo doživljajo kot nepravično, saj se jim zdi delo do 65. leta za moške in 63. leta za ženske predolgo. V kolikor ljudje ne bodo dosegli delovne dobe 43 oziroma 41 let, bodo morali delati še dlje. Vlada bi lahko ponudila tudi nekatere inovativnejše rešitve, ne pa da zgolj vzdržuje sistem pokojninske reforme na račun kasnejšega upokojevanja.
Ta reforma, ki je sedaj v postopku, je preprosto gasilska reforma, saj v resnici zagotavlja zgolj vzdržnost obstoječih pokojninskih razmerij s plačnim sistemom. Reforma, na katero namigujete vi, pa je veliko bolj strukturno globoka reforma, ki je do zdaj ni še nihče predlagal, čeprav bi bilo to pričakovati. Tako da bi bilo morda potrebno spodbuditi razmislek tudi o tem. Toda ta hip v slovenski družbi za to še ni pogojev, ker spoznanja in razpoloženja te družbe ta hip za to še niso dovolj dozorela. Res pa je tudi, da se ta spoznanja in razpoloženja prav zdaj začenjajo živahno razvijati.
Ta občutek nepravičnosti pri ljudeh pa izhaja iz tega, da jim je dodano neko breme, na katerega niso računali. Po eni strani gre tudi za reminiscenco na lepe čase, ko so ljudje v pokoj odhajali v bistveno drugačnih pogojih, kot bodo sedanje generacije. Ta čustvovanja so razumljiva za ljudi, ki so delali v industrijskih poklicih in težkih delovnih razmerah. Vendar pa za mnoge poklice današnje dobe to ne velja. Zanje 65 let ni nepremagljiva meja. Prav tako se pozablja na podaljševanje življenjske dobe. Lahko bi rekli, da je to podaljševanje delovne dobe v resnici podaljševanje sedanjih časov, kolikor ohranja razmerje med delovno dobo v odnosu do nedelovne dobe v loku celotnega življenja približno enako.
Ljudje velikokrat očitajo politiki oziroma politikom, da se zgolj prepirajo in da jim gre zgolj za oblast. Demokracija seveda predpostavlja tudi boj med strankami za oblast, vendar ali pretirano tekmovanje med strankami za oblast ne ogroža delovanja politike za skupno dobro?
Če podvomimo v demokracijo, je primerno ponuditi kakšno drugo rešitev ali vsaj kakšen protiukrep, da bi lahko ta problem, ki ga omenjate, zmanjšali. Ni tako jasno, kaj bi to lahko bilo. Pravzaprav kljub vsemu razmišljanju ljudi, da bi iznašli kaj boljšega od tega, da oblast primerno razporedimo oziroma osamosvojimo v nekaj vrhov, ki izvajajo svojo oblast v okvirih, ki jim pristojijo, in nadzorujejo delovanje drugih vrhov, pri čemer vsi skupaj delujejo v imenu javnosti in pod budnim očesom javnosti, do zdaj nismo iznašli. Verjamem, da tudi ne bomo.
Ob tem pa moram dodati, da se sam ne strinjam s takšnim razumevanjem politike, kakršno je bilo vsebovano v vprašanju. Politiko sicer lahko zreduciramo na razumevanje, da je politika stvar politikov, da se politiko gredo samo stranke, da se dogaja v parlamentu, v vladi, morda še na ministrstvih, skratka v neki ozko razumljeni politični javnosti neke države. Zame je politika nekaj bistveno širšega. Politika je bistveno širši proces, ki temelji na tem, da s postavitvijo in podporo oblasti nismo zavrgli svoje izvorne politične pravice. Le uporabili smo jo in lahko jo spet in spet, kot državljani, ki nagovorijo druge državljane. Na nek način se nam to kaže iz dneva v dan, ko je odprtih čedalje več reformskih pobud in smo priča vse živahnejši javni razpravi o pravih vprašanjih. Če bo vlada res dala v javnost še kakšen reformni predlog, bomo vsi vse povprek razpravljali. Najprej bomo branili svoj partikularni interes, nato bomo spoznali, da ga lahko uspešno branimo le tako, da vanj prepričamo druge, in da to lahko navsezadnje najbolje storimo tako, da ga prikažemo kot javni interes. V tem tekmovanju, da bi svoj lasten interes pokazali kot javen, se v resnici povzdigujemo na raven občega. Učimo se misliti svoje posebno mesto znotraj večje (družbene) enote.
Kako pa si potemtakem razlagate to, da dokaj velik odstotek ljudi, natančneje okoli 30 odstotkov ali več, ne hodi na volitve?
Mislim, da se bo na naslednjih volitvah ta trend obrnil navzgor, saj bo kriza privedla več volivcev na volišče. Sam bom zelo razočaran in presenečen, če se ta napoved ne bo uresničila. Kajti ljudje se že dolgo niso tako zanimali za politiko kot se v zadnjem času. Mislim, da smo priča enormni politizaciji zavesti mnogih ljudi po Sloveniji in seveda tudi po svetu. Kar naenkrat je postalo jasno, da politika ne more biti samo stvar politikov, da je potrebno izraziti svojo mnenje, da so politiki zavozili svet in ga pahnili v krizo oziroma so dopustili, da se to zgodi. Opraviti imamo s prevetritvijo, ki še ni dosegla vrhunca. Kam in kako daleč se bo odvila, v tem trenutku ni jasno. Jasno pa je, da smo na začetku nekega vrtinčenja. Mislim, da vse več ljudi odkriva, da s tem ko nekoga izvoliš, nisi izgubil primarne izvirne politične kapacitete kot državljan. In da je vselej pravi čas, da poleg parlamentarne opozicije, neodvisno od nje, državljani v prvi osebi izvajajo nadzor nad oblastjo, vsemi vrstami institucionalne in kapitalske oblasti.
Pa se vam zdi, da se ljudje dovolj zanimajo za politiko tudi, ko ni čas volitev?
V zadnjem času je število oddaj o politiki na nacionalni televiziji, naj si gre za debatne oddaje, okrogle mize, forume, daljše intervjuje, vse več. Očitno imajo tudi neko gledanost. To potrjuje, da ljudi to zanima. Hkrati pa ob premlevanju najbolj kompetentnih in zanimivih govorcev o političnih vprašanjih ljudje sami premišljajo o kompleksnosti družbe. Ta seznanjenost s kompleksnostjo družbe je ključna razvojna predpostavka za kakršen koli resen prehod v družbo znanja oz. postindustrijsko družbo in nenazadnje tudi v družbo, ki bo v novem okviru vsaj tako demokratična. V nasprotnem primeru bo lahko tudi precej manj.
Vseeno pa se pri volilnih ali siceršnjih soočenjih politikov velikokrat to razglabljanje o kompleksnosti družbe zreducira na njihovo medsebojno spopadanje z nizkimi udarci.
Do neke mere se strinjam z vami. Vendar če bi si priklicali v spomin politične debate izpred desetih let, bi se verjetno oba strinjala, da je bil takrat nivo teh soočenj še mnogo nižji. Mislim, da smo preprosto vsi v Sloveniji, s strankami na čelu, postali boljši v tej miselni telovadbi, ki se ji reče prikazovanje lastnega interesa kot javnega. Javnost terja vizije prihodnosti in to je novost, še ne tako dolgo tega je živela predvsem od vizij preteklosti. Ljudje terjajo tudi pravičnost, učinkovito delovanje pravosodja pri pomembnih zadevah, ki ga ni, s čimer je kršena enakost pred zakonom. Te zahteve, ki so čedalje glasnejše in, pazimo dobro, med seboj niso samo ubrane, bodo to zimo politikom dale veliko razlogov, da se izrečejo o pomembnih družbenih vprašanjih. Od načina njihovega reševanja bo morda trajno odvisna naravnanost naše družbe. Politiki bodo tudi to reševali s kakšnim nizkim udarcem in populizmom. Vendar bo pomembneje, ali bodo to počeli ob pravih vprašanjih.