Mojca Planšak je magistra primerjalnega študija idej in kultur in pomočnica direktorja pri Maski v Ljubljani. V letih 2003–2005 je bila odgovorna urednica Mariborskega radia študent – Marš. Zdi se, da od takrat ne more iz svoje kože, saj skupnostne medije raziskuje po dolgem in počez. Je tudi ustanoviteljica in svetnica Evropskega foruma skupnostnih medijev. Spregovorila je o tem, zakaj se tovrstnim medijem ne daje prave priložnosti za razvoj, predstavila svoj pogled na medije in zgodbo radia Marš in brez dlake na jeziku skritizirala trenutno mariborsko kulturno politiko in civilno družbo, ki nima pravega družbenega zanosa.
Množični mediji imajo močan vpliv na svoje občinstvo. Kaj je pravzaprav njihovo poslanstvo?
Vloga medijev bi morala biti, da nadzorujejo to, kar se v javnosti dogaja, in da relevantno poročajo o stvareh, ki javnost zadevajo. Moje mnenje je, da mediji v Sloveniji te vloge ne opravljajo, temveč so pogojeni s kapitalom, njegovo tržno zakonitostjo in lastnimi interesi posameznikov. Ta dva dejavnika imata pri nas absolutno vpliv na medije, bodisi javne ali komercialne. Gre za to, da ti mediji niso dovolj kakovostno zastavljeni, saj nekatere programske sheme, zlasti komercialnih medijev, ne zadoščajo kakovostnim programskim standardom na vsebinski ravni. Raziskovalnega novinarstva pri nas skorajda ni, zato ker se v to ne vlaga, kar se mi zdi absolutno nepravilno in bi se moralo v tej smeri narediti več. Tudi sama nimam rešitve za mehanizem kako. Pri novinarjih v Sloveniji pogrešam kritično mišljenje. Se pa zavedam, da tako kot mediji danes delujejo, ko primanjkuje časa, ko gre za prekopičenje informacij, da je težko. A se mi zdi, da če bi se ena hiša, pa recimo, da bi to lahko bila javna RTV, odločila, da bo imela manj programa, a tistega zares kakovostnega, bi to že lahko bil nek vzgib za boljšo medijsko podobo v Sloveniji.
Se vam zdi, da je v tujini kaj boljše?
Sama sem od nekdaj občudovala HTV 1 in 2, ker se mi zdijo njihovi informativni in izobraževalni programi dobro in kakovostno narejeni in zastavljeni. Zlasti recimo oddaji Nedeljom u dva ali pa Latinica sta tisti, kjer se vidi timsko delo in dobro raziskovalno novinarstvo v ozadju. Samo dober voditelj ni dovolj, pomembna je vsebina. Zdi se mi, da kljub temu, da delajo pod istimi ali pa morda celo slabšimi pogoji kot pri nas, imajo dobre raziskovalne ekipe in so zato lahko oddaje res kakovostne. Pri nas bi lahko izpostavila oddaji Studio City ter mladinsko oddajo Tranzistor.
Veliko je torej odvisno od urednikov in novinarjev. Obstajajo nenehne dileme o tem, ali je novinarstvo profesija. Kaj menite vi?
Novinarstvo je in mora biti profesija. Mislim, da vsak ne more biti novinar, čeprav se pri nas to dogaja, zlasti na komercialnih medijih, to je že treba povedati. Je pa res, da bi se verjetno moralo samo izobraževanje novinarjev spremeniti. Več bi bilo potrebne prakse, kjer bi se nekdo res kot mentor ukvarjal s teboj. Malo je pa pri novinarstvu tudi prirojenega. Žilico po raziskovanju in preverjanju dejstev že moraš imeti.
Te žilice vam vsekakor ne manjka. Sami že nekaj let raziskujete skupnostne medije. Kaj je sploh skupnostni medij? Ali je bolje reči participatorni?
To je velika dilema tudi znotraj same medijske teorije. Dejstvo je, da skupne definicije »en general« za te medije ni. Sama jih raje označujem kot participatorne zaradi tega, ker je odvisno od civilne družbe, koliko se angažira in participira znotraj nekega medija in družbe. Seveda pa sem spadajo tudi oznake civilni mediji, mediji za državljane, alternativni mediji. Izrazov je več, ker so se ti mediji razvili v svojem družbenem okolju zaradi sebi lastnih vzgibov. Pri nas je recimo Radio Študent nastal v času študentskih gibanj in je bil takrat izredno pomemben. Mariborski radio Marš se je ustanovil v času osamosvojitve in imel tam pomembno vlogo. Hkrati pa so ti radiji nastali z željo dati poslušalcem drugačno glasbo, kulturo in možnost kreativnega medijskega diskurza. V Angliji pa so ti mediji nastali iz drugačnih vzgibov; delavskega gibanja in iz zavesti manjšin. Odvisno, iz katerega družbenega okolja izhaja radio in kaj je potreba v določenem družbenem okolju, da tovrstni mediji nastanejo. V Ukrajini, recimo, še vedno delujejo v ilegali, kar pomeni, da skupina aktivistov naredi svoje oddaje, jih zapeče na CD in deli po klubih. Skupne definicije torej ni, edino, kar jih veže, je, da so izšli iz civilne družbe in da se res zavzemajo za družbene teme, ki so pomembne, a so v ostalih medijih manj ali pa sploh niso prisotne. Primer so recimo izbrisani, o katerih se je začelo na veliko poročati šele potem, ko so nanje opozorili na Radiu Študent in Marš ter v Medijski preži.
Ti mediji predstavljajo antipod ostalim medijem, saj gre za neko kreativiteto. Tukaj se je moč igrati z medijskimi vsebinami in formati in niso strogo določeni po zakonitostih, ki veljajo na javni RTV. Delujočim na teh radijih je do tega, da bo javnost določeno problematiko res razumela. Tipični primer participatornih medijev so tudi Kralji ulice. So skupina, ki ima svoj mehanizem, ki se mi zdi izredno pomemben. V Murski Soboti imamo še radio Romic, kjer Romi ustvarjajo svoje oddaje, nimajo pa žal svoje radijske frekvence. Njihove oddaje tako gostujejo na drugih radijskih postajah. Kljub temu je prednost teh medijev, da njihovih vsebin ne kreirajo tako imenovani kvalificirani novinarji, ampak ljudje iz civilne družbe, ki seveda imajo to medijsko znanje. To ne pomeni, da lahko nekdo z ulice pove kar vse, kar se recimo znotraj komercialnih medijev žal dogaja; ko novinarji ne gredo niti skozi osnovno izobraževanje, kaj šele šolo govora. Tega recimo pri Radiu Študent ni. Predvsem pa je naloga skupnostnih medijev vključiti lokalno skupnost, etnične skupine, državljane, katerih pravice so v deprivilegiranem položaju in v manjšini. Vendar zato mora obstajati lasten vzgib. V kolikor civilna družba te želje nima, tega konstrukta umetno ne gre skonstruirati. Civilna družba mora sama ugotoviti, da to potrebuje. Je pa seveda naloga države in s tem zakona o medijih, da omogočata tovrstnim medijem možnost vzpostavitve in delovanja.
Kako naj jim omogoča pogoje za ustanavljanje, če v slovenskem zakonu tovrstnih medijev sploh ni definiranih?
Naš zakon o medijih se sicer zdaj spreminja, a s podrobnostmi nisem seznanjena. Po veljavnem zakonu o medijih so definirani štirje statusi posebnega pomena: regionalni, lokalni, študentski in nepridobitni. Znotraj študentskega in nepridobitnega bi lahko umestili participatorne medije. Prav ločene definicije pa ni, kar manjka tudi drugod v Evropi. Ravno zato smo pred dobrimi petimi leti v Nemčiji ustanovili Evropski forum skupnostnih medijev, ki si prizadeva za večjo prepoznavnost teh medijev. Ugotovili smo namreč, da zlasti politična javnost ni seznanjena s participatornimi/skupnostnimi mediji, a o njih, znotraj medijske legislative, odloča in jih umešča. Želimo si, da se tem medijem pusti možnost delovanja na administrativni in praktični ravni, da se zagotovijo frekvence in vsaj minimalna finančno pomoč. Apeliramo, da bi bili ti mediji v medijskem prostoru enakopravni, tako kot so javni in komercialni, ki imajo svojo prepoznavnost.
Med alternativne medije v Sloveniji uvrščamo tudi Radio Študent in radio Marš, ki pa sta si po svoji zgodbi precej drugačna. Med leti 2003 in 2005 ste bili tudi sami odgovorna urednica Marša. Kaj menite o tem, zakaj v Mariboru nikakor ne gre?
Menim, da je razlika med Ljubljano in Mariborom v kulturnem kapitalu. Kakorkoli že, Radio Študent je v Ljubljani obkrožen s celim kupom humanističnih fakultet, ki vzpostavljajo neko kritično maso. Problem Maribora je absolutno, da nima kritične mase. Pri nas so se komaj pred časom vzpostavile medijske študije in filozofska fakulteta, ampak to je premalo. Maribor ima vendarle zgodovino delavskega mesta, in to se vsekakor pozna v kulturnem kapitalu, ki ga mesto v sebi nosi. Tudi v Evropi in po svetu je tako s temi mediji, da imajo dvige in padce. Ljubljanski Radio Študent ima res neko hvalevredno kontinuiteto, ker so tam bili vedno ljudje, ki jih je to delo, pomen in poslanstvo medija veselilo, medtem ko Maribor enostavno nima tega kulturnega kapitala in zavesti, nima tega zanosa. Tukaj vidim glavni problem.
Kar je v bistvu škoda, kajne? Menite, da bo leta 2012, ko bo Maribor evropska prestolnica kulture kaj drugače?
Močno si želim, da bi mesto v letu 2012 zacvetelo. Gre za samo kulturno politiko, ki jo Maribor ima. Na tem mestu moram biti kritična do župana Kanglerja, saj njegova politika, vsaj po moji oceni, ni koherentno načrtovana. Zlasti, če pogledamo, kaj se dogaja z evropsko prestolnico kulture. Če mesto nima strateškega, družbeno pomembnega in ne zgolj potrošniškega načrta, potem znotraj teh vzgibov in dejavnosti ni plodnih tal. Bila sem na nekaj predstavitvah za evropsko prestolnico kulture. Kar me skrbi, je, da se zmeraj pogovarjajo samo o investicijah, ne pa o vsebini. Zame je kultura v prvem planu vsebina. Če se mi leta 2009 ne pogovarjamo o vsebini, čeprav je narejena, je to zame zaskrbljujoče. Nujno se mi zdi, da bi se čim prej začeli pogovarjati o vsebini ter da bi se v projekt povabilo kompetentne ljudi, ki se na to spoznajo na strokovni ravni.
Se vam vseeno zdi, da imajo participatorni mediji sploh kakšno možnost v Mariboru in Sloveniji, da bi se bolj razvili?
Trenutno se jim ne daje prave možnosti, ker tudi frekvenc ni več, če govoriva o radijih. Pogrešam pa tudi manko civilne družbe, ki bi res rada nekaj spremenila. Zdi se mi, da je pri nas civilna družba tržno usmerjena. Če bi si nekdo res želel imeti svoj medij in bil pri tem dovolj vztrajen, bi se dalo kaj ustvariti; če ne znotraj naših finančnih možnosti, pa s pomočjo evropskih. A o tem družba ni obveščena, niti ji očitno ni do tega. Sama sem fascinirana nad tem, kar se je dogajajo v Zagrebu, ko so študentje zavzeli fakulteto. Dvomim, da je kaj takega pri nas mogoče. Sicer so že bile recimo demonstracije proti fašizmu, kjer se je zbralo kar nekaj ljudi, a se mi je vseeno vse skupaj zdelo morda malo umetno skonstruirano. Pri nas ni tistega pravega vzdušja »dajmo nekaj narediti«.
Ampak je s pomočjo interneta vse bistveno lažje. Skupnostnim medijem to ni dovolj?
Tudi znotraj Evropskega parlamenta nam vsi govorijo, da imamo internet in naj ga izkoristimo, ampak to ni to. Naj dam za primer Madžarsko, kjer je ogromno skupnostnih medijev. Vzemimo za primer eno vas, kjer vsaka kmetija zagotovo nima interneta, starejši ljudje na računalnik niso niti navajeni. Populacije so vezane na svoje oddaje, ali pa recimo populacije, ki so zaradi različnih družbenih dejavnikov manj izobražene, se pač niso navajene priklopiti na internet. Zato mi ne pristajamo na to, da je internet rešitev, ker v končni fazi tudi javni in komercialni mediji niso zadovoljni zgolj s spletom. Isti argument je pri nas. Dajmo biti enakopravni z ostalimi mediji.
Sami se z mediji ukvarjate tudi znotraj skupine SoOgledi. S kakšnim namenom so SoOgledi nastali.
V skupini smo »SoOglednice« Jasmina Založnik, Petra Kapš, Ana Pečar in jaz. Vsaka izhaja s svojega področja, bodisi medijskega, produkcijskega, videoumetniškega, skupno pa nas žene kritično družbeno mišljenje, ljubezen do kulture in videnje možnosti za spremembe. Letos se ukvarjamo s hrupom. Obstajajo dejavniki, ki so nam skozi globalizacijo in komercializacijo sami po sebi umevni, če ne celo vsiljeni in nas to moti. Zakaj mora biti sredi trgovskega centra izobešen velik oglaševalski svetleč pano, ki porabi enormne količine električne energije? To je onesnaževanje. So0glednice delujemo na način, da odpiramo prostor in hkrati dajemo možnost drugim umetnikom, posameznikom, da se nam pridružijo. Gre preprosto za to, da delujemo in razmišljamo znotraj nekega drugega ustroja, mehanizmov, ki sicer delujejo in so nam dani.
Ste tudi asistentka na študiju medijskih komunikacij. Kaj bi dejali o današnjih študentih, so družbeno angažirani ali bolj zaspani?
Kar me moti pri študentih, je pomanjkanje samoangažiranosti in želje po nekaj narediti in spremeniti. To res pogrešam. Nepojmljivo se mi zdi, da nekdo samo čaka, da mu boš dal vzorec, recept, kako čim hitreje priti do končnega rezultata ali produkta. Življenje ni to, v življenju te mora nekaj gnati, veseliti. Poslanstvo nas samih je, da mora vsak za nečim stremeti in v končni instanci tudi zavzemati neka stališča. Pri študentih pa je to tako mala želja … Obstajajo seveda izjeme, a teh je premalo. Mediji že danes ne služijo in ne funkcionirajo tako, kot bi v svoji biti morali, če pa bi se oz. se bo nekdo z njimi ukvarjal s tako majhno angažiranostjo … V bistvu bi rada razumela ta fenomen komoditete, pa ga nikakor ne morem. A je res mainstream čisto vse povozil … Dejstvo je, da je toliko informacij, da se niti ne da več ločiti zrnja od plevela … To se mi zdi s sociološkega vidika pomembno raziskovati in prevprašati. V Mariboru se, če želiš, kljub vsemu da najti nekaj kakovostnih kulturnih vsebin, na katerih pa se žal srečujemo zmeraj isti ljudje. Pa tudi Slovenija ni tako velika, da se ne bi mogli usesti v avto ali na vlak in se na nek kulturni dogodek preprosto odpeljali. Gre le za našo lastno angažiranost in željo.