Gandi je nedvomno eden izmed najbolj nerazumljenih in spregledanih politikov dvajsetega stoletja. En izmed razlogov morda tiči v tem, da je njegovo politično najbolj aktivno delovanje potekalo v senci druge svetovne vojne. Navsezadnje – koga zanima nek stradajoči Indijec, ko pa po svetu divja največja vojna vseh časov, v kateri se odloča razmerje sil, ki bo izoblikovalo celotno politiko?
A Gandi je še kako relevanten sodobnik druge svetovne vojne. Prvič zato, ker v svojem delovanju demonstrira, da je nasilje neka specifična evropska politična metoda – da na “drugi svetovni vojni” ni nič “svetovnega”, temveč povsem evropskega (oziroma Zahodnega). V tem tiči tudi nacionalistična ost Gandijeve strategije nenasilja (ahisma): s tem, ko Indijec nenasilno, razumevajoče in spoštljivo izvaja nepokorščino Angležem, pokaže na specifičen evropski izvor nasilja kot temelja politike. Zato ne moremo več trditi, da je gola, fizična moč splošni temelj politike (ki stoji pod vsemi “ideologijami” in “legitimacijami” oblasti). Nasprotno, nasilje je moment evropske politike – in prav zato bi morali obema svetovnima vojnama odreči njuno “svetovnost”. To lahko razumemo kot svojevrsten poskus rehabilitacije Gandija: če je res, da je vojna v njeni najbolj katastrofalni razsežnosti specifično evropski fenomen, potem nimamo več razloga, da bi pustili, da politiki, kot so Churchill, Hitler, De Gaulle, Stalin in Mussolini, zasenčijo Gandijevo zgodovinsko vlogo.
Kaj je najenostavnejši ugovor, s katerim lahko spodbijamo Gandijevo politiko, če ne prav argument moči in nasilja? Nič ni lažjega kot reči, da je Gandi le igral na karto usmiljenja Angležev ter da bi, če bi to hoteli, proti njemu uporabili fizično silo (mimogrede, takšne podobe se je bal tudi Gandi sam). A Gandi se ni utrudil ponavljati, da njegova metoda, imenovana satjagraha (v dobesednem prevodu “sledenje resnici”) ni orožje šibkih. Skratka, Gandijevo nenasilje, vztrajno postenje in rigidno vztrajanje na svoji zahtevi ne moremo izenačiti z njemu sodobnim bojem sufražetk. Sufražetkina gladovna stavka ali javni samomor sta bila v Gandijevih očeh dejanji, narejeni v obupu brezizhode pozicije. A njegov post in njegovo žrtvovanje nista bili znamenji pat pozicije, temveč, prav nasprotno, prekipevajoče moči. Kako lahko razumemo kaj takega? Kako je lahko gladovna stavka pot, ki jo izbere močni?
V “Pismu Hindujcu” je Tolstoj Gandiju dejal, da so Indijci sami zaslužni za svojo podreditev britanskemu imperiju. Z drugimi besedami, Angleži jih niso podjarmili, temveč so se jim Indijci prostovoljno podredili. Iz tega prepričanja (pa četudi je skregano z dejstvi sedemnajstega in osemnajstega stoletja) izhaja pomembna posledica, ki sem se je že dotaknil: nasilje in moč nista več temelj politike, temveč sta le goli videz. Ne drži več ugovor, da bi Angleži lahko kadarkoli nasilno zatrli glas Gandija in njegovih privržencev. Indijci so že toliko časa zatirali moč svojega glasu prav zato, ker so nasedli angleški (ali, bolje rečeno, evropski) iluziji, da je golo nasilje temelj političnih razmerij ter podreditve. Nasilje in strahovlada sta nenadoma postala navidezna elementa, ki ju lahko s spoštljivim in nenasilnim uporom izničimo.
Zato ne moremo reči, da je bila Gandijeva politična praksa miroljubnega odpora sredstvo nemočnega in šibkega. Če je namreč res, da so se Indijci prostovoljno podredili britanski Kroni, potem se lahko tudi osvobodijo po poti nenasilja. In če je njihova podreditev res temeljila na tem, da so pristali na iluzijo nasilja kot splošnega temelja politike, potem mora veljati tudi obratno, da se lahko osvobodijo samo pod pogojem, da prepoznajo nasilje kot specifičen moment angleškega kolonizatorja.
Kakšne veze ima vse to z današnjim časom? Kako je lahko Gandi aktualen danes? Kako so lahko državljanska nepokorščina, gladovna stavka ter podobne “šibkosti” relevantne danes, ko pa še ni bilo nikdar jasneje, da je moč edini politični dejavnik? Predlagam nek paradoksen korak. Sledeč Gandijevi poti moramo pripoznati oblast kot enega izmed izrazov moči. Moramo spoznati, da to, da nekomu priznamo oblast nad nami, pomeni specifično obliko moči, ki jo oblastnik izvaja nad nami. Naše priznanje, da ima nekdo moč nad nami, da nas nekdo lahko nasilno zatre ob poskusu nepokorščine, je že neka moč. S tem, ko spoznamo to dejstvo, je nasprotnik (oziroma oblastnik) že izgubil večji del svoje moči, ki je izhajala prav iz tega, da smo se strinjali, da ima nad nami oblast in zmožnost nasilja.
Povedano drugače: iluzija ni v tem, da je demokratična oblast legitimna – največja iluzija je v tem, da verjamemo, da se pod to “navidezno miroljubnostjo” skriva grožnja nasilja. Največja iluzija je prav v tem, da verjamemo, da nam oblastniki vladajo zato, ker imajo nad nami moč izvajanja golega nasilja. Prav na tej iluziji temelji oblast kot moč. In v kolikor živimo v demokraciji, moramo to resnico nenehno razkrinkavati (skratka, moramo slediti tej resnici, moramo živeti v satjagrahi) ter dati vedeti oblasti, da njihova moč temelji samo na tem, da verjamemo v njeno nasilno dopolnilo.
Lacanovska teza o obscenem dopolnila, ki jo nosi vsaka, še tako tolerantna figura avtoritete, pove natanko isto. Vera v nasilno jedro oblasti, ki se izogiba simbolizaciji v demokratičnem diskurzu, je sama največja fantazma. Zato Gandijevo zaupanje v svojega političnega nasprotnika ni niti znak naivnosti niti odsotnosti politične preračunljivosti. Gre dobesedno za razorožitev nasprotnika: s tem, ko zanikamo možnost, da se lahko oblast pretvori v svojo vseskozi prisotno senco nasilja, spodkopljemo njeno avtoritarno razsežnost. Oblast preneha biti oblast ter je spoznana le kot eden izmed tipov moči, ki pa kot tak ne temelji na nasilju. Zato se ga lahko subvertira samo tako, da se z njim ne spopade v nasilnem boju.
Za na konec pozivam k premisleku tistega tipa teoretskega raziskovanja, ki poskuša locirati to drugo sceno nasilnega dopolnila oblasti(ki, grobo rečeno, črpa iz Machiavellija in Hobbesa). Moramo se vprašati, če so ti teoretski podvigi le nasledki oziroma podaljški »naravnega« funkcioniranja oblasti. Gandijev izziv (delno tudi Thoureaujev) tej tradiciji je obrat razmerja med nasiljem in legitimnostjo oblasti: nasilje ni nekaj, kar leži pod sicer legitimnim razmerjem oblasti. Samo nasilje je videz, ki vseskozi niha med zastrtostjo in implicitnimi namigi. Nasilje je paradoksen videz realnosti, ki se skriva pod videzom legitimnosti. Dokler verjamemo, da je cilj tistega tipa teoretiziranja, ki hoče spoznati oblast »takšno, kakršna je, in ne takšno, kakršna bi naj bila«, razkriti drugo, obsceno in nasilno sceno oblasti, potem ostajamo slepi za dejstvo, da so skriti indici na to sceno sami konstitutivni za oblastniško razmerje.