Dr. Nenad Miščević je analitični filozof in redni profesor na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru in hkrati gostujoči profesor na CEU Univerzi (Central European University) v Budimpešti. Ukvarja se predvsem s filozofijo duha, epistemologijo in politično filozofijo. Med drugim je napisal knjigo “Nationalism and beyond” [Onstran nacionalizma], sedaj pa pripravlja novo knjigo o kozmopolitanizmu.
Ste Hrvat, ki predava po svetu in tudi v Sloveniji. Kako v tej luči gledate na slovensko-hrvaški mejni spor?
Menim, da je ta slovensko-hrvaški spor na dolgi rok iracionalen. Iracionalen na bolj neumen način, kot so politični spori ponavadi. Kajti po nekaterih drugih okoliščinah je možno trditi, da ima teritorij določeno vrednost in da kljub pretiravanju obstaja racionalno jedro spora v smislu, da je teritorij dejansko pomemben za določeno ljudstvo. Za Hrvaško bo problem, enkrat, ko pride v Evropsko unijo, bolj ali manj izginil in bo pozabljen, tako kot so bili pozabljeni drugi psevdo problemi, za katere se je pozneje izkazalo, da so bili uporabljeni zgolj kot politično orodje, ki ga je politična elita uporabljala za dosego svojih interesov.
Vojna na Balkanu pa je bila resen problem. Sami ste preživeli to vojno, ki je bila dolga in krvava. Kako komentirate izjave, da so odnosi med Slovenijo in Hrvaško slabši kot odnosi med Hrvaško in Srbijo?
Če se osredotočimo na trenutni čas, je dobra novica, da ima Hrvaška zelo dobre odnose s Srbijo in da je veliko slabih stvari, ki so se dogajale med vojno, pozabljenih. To se mi zdi skoraj neverjetno, v primerjavi s situacijo na Cipru, ki se kar noče končati. Ali s sporom med Izraelom in Palestino. Mi smo pač rekorderji v bratstvu in edinstvu. S tem mislim, da sta obe strani uspeli pozabiti veliko grozot, ki so se med vojno dogajale, in iti preko njih. Celo sam sem bil prijetno presenečen, ko sem videl, kako lepo so srbski in črnogorski turisti danes sprejeti v Dubrovniku in drugih dalmatinskih mestih, ki so veliko pretrpela zaradi srbske vojske. Mislim, da je to zelo pozitivno. Na podlagi tega je pač ironično, da je Slovenija, s katero Hrvati kot narod nikdar nismo imeli resnih konfliktov, za nekaj Hrvatov postala tarča nekakšnega sovraštva, ki pa je na srečo bolj površinsko in ne gre za globoko, radikalno sovraštvo. Prav tako ne gre za nezdružljive interese, nerešljiv konflikt ali boleče zgodbe, ki jo je hrvaška s srbsko manjšino in srbska manjšina s hrvaško in z vlado imela v Beogradu, ki jo je izrabljala, umanjkajo nam vsi elementi za pravo dramo. Gre bolj za »Monty Python« element, kjer imamo dve deželi, ki se druga pred drugo dokazujeta. Ker mora Slovenija molčati v razmerju do Italije in Avstrije, lahko pa se pokaže kot pomembna dežela v razmerju do Hrvaške. Hrvaška mora na drugi strani molčati v razmerju do EU, Slovenijo Hrvati vidijo kot majhno deželico, preko katere lahko nasprotujejo EU. Vse skupaj zgleda bolj kot komedija. Upam le, da ta komedija ne bo postala tragikomedija.
Preidiva k bistvu problema, kaj je resnični problem slovensko-hrvaškega spora?
Menim, da resničnega problema sploh ni. Predstavljajmo si, da bi sedaj povabili nekakšna inteligentna bitja z Marsa ali Siriusa in jim razložili situacijo. Bi jim povedali dejstva. Hrvaška ima stotine kilometrov obale, za Slovenijo pa je par kilometrov obale zelo pomembnih. Sicer imata državi zelo dobre odnosa in drug drugi ne predstavljata konkurence, saj delujeta na različnih področjih. Naši nevtralni opazovalci bi se verjetno huronsko smejali in sploh ne bi razumeli, v čem je pravzaprav problem. Resnih problemov torej v resnici ni, so le napihnjeni problemi. Tukaj gre za slovenski nacionalizem, ki nima drugega ventila kot Hrvaško, saj se ne more dokazovati na nobenem drugem področju. Na hrvaški strani pa gre za neke vrsto užaljenost, saj smo v relativno mizernem položaju do Evropske unije, saj nismo uspeli narediti nekaj stvari, za katere smo obljubili, da jih bomo. Poleg tega imamo občutek, da nam Slovenci ne pustijo narediti tega, kar bi radi naredili. Na obeh straneh imamo torej veliko frustracij, za katere se zdi, da iščejo ventil. Menim, da so si v tem zalivu frustracije našle ventil, ne pa, da bi ta zaliv res bil problem, ki bi povzročal frustracije. Frustracije so torej že prisotne, saj je situacija tako za Hrvaško kot Slovenijo zaradi finančne krize res problematična in frustracije obeh strani so si »našle« ventil, ki je relativno praktičen in po drugi plati ni posebno nevaren, saj vsi vemo, da ne bo prišlo do vojne, masakra in drugih groznih zadev, ki smo jim bili priča v balkanski vojni. Obe strani se lahko pač malo kregata in sami sebi dokazujeta svojo moč, ponos in pomembnost.
Komu torej pravzaprav koristi ta spor?
Sam sem bil zel razočaran nad odzivom levice na spor. Hrvaški levi center SDP je začel pritiskati na Jadranko Kosar glede sporazuma s Slovenijo. Še bolj me je presenetil odziv nekaterih hrvaških intelektualcev, izmed katerih so nekateri tudi moji znanci, osebni prijatelji, ki so podpisali peticijo, ki zahteva bolj trdo obnašanje do Slovenije. Razumem, da tradicionalna desnica uporablja ta tip psevdo-problemov, da bi s tem pridobili na pomembnosti, saj je to njena tradicionalna strategija. Ti problemi so tisti teritorialni problemi, s katerimi se je desnica ponavadi ukvarjala. Ampak dejstvo, da vidni hrvaški levičarski intelektualci v tem času vidijo Piranski zaliv in Slovenijo kot ogromen problem za Hrvaško, tega ne morem razumeti. Menim, da se je v luči nedavnih dogodkov in nestabilnosti HDZ-ja pred Hrvaško odprla nevarnost populizma in neodgovorne skorumpirane oblasti. To je sedaj resnična grožnja. Da v luči teh groženj levica kot zelo pomemben problem vidi detajle sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, mi deluje neverjetno, neodgovorno in noro. Peticija, ki jo lahko obenem podpišeta Aralica in Šnajder …
… lahko našim bralcem poveste, kdo sta Aralica in Šnajder?
Šnajder je levičarski pisatelj, ki je veliko časa preživel v Nemčiji, sicer moj dober prijatelj, ki je dalj časa držal t. i. nemško levičarsko pozicijo na Hrvaškem. Arlica pa je zagrenjeni nacionalist in pisatelj, ki je bolj ali manj gradil svojo kariero na brezpogojni zvestobi Tuđmanu in na nacionalni fantaziji. Da lahko ta dva skupaj podpišeta isto peticijo, mi deluje že kot zadosten simptom, da je nekaj zelo narobe.
Vaclav Havel, ki se je tudi sam ukvarjal s politiko, je nekoč dejal, da se je treba bati intelektualcev v politiki, s čimer je menil, da so intelektualci nujno potrebni strokovnjaki in celo moralne avtoritete, a v politiki niso najbolj uspešni. V Sloveniji imamo sedaj kot ministra Gregorja Golobiča, ki je po izobrazbi filozof. Kaj menite o tem vprašanju?
Menim, da brez intelektualcev v politiki ne gre. Imeti intelektualce v politiki ni slabo samo po sebi. Obstaja pa nevarnost, ki se je mi kot filozofi zelo dobro zavedamo. V filozofiji, tako kot v matematiki, vedno obstaja nadpovprečno število ekscentrikov. Ekscentriki so zelo simpatični, če delujejo v kulturi, filozofiji ali matematiki, a enkrat ko tak ekscentrik začne svoje politično delovanje, je lahko njegova privatna ekscentričnost veliko politično breme in obremenitev. Na Hrvaškem smo imeli Ladana, ki je bil zelo ekscentričen stilist v hrvaškem jeziku in nekomu se je lahko zdelo zabavno ali dolgočasno. A ko je prišel na oblast, je njegova ekscentričnost postala uradni hrvaški jezik. In s tem je situacija postale neznosna. Posamezne ekscentričnosti intelektualcev v kulturi lahko v primeru, ko se to manifestira v politiki, postanejo zelo problematične.
Kakšen nasveti bi lahko dali hrvaškim in kakšnega slovenskim politikom za rešitev tega spora?
Iskanje kompromisa in zavest o tem, da so dejanski problemi zelo majhni. Na hrvaški strani gre za zelo malo območje, saj ima Hrvaška ogromno obale, ima velik dela Jadranskega morja. Slovenija bi se morala zavedati, da v hipu, ko Hrvaška vstopi v EU, ti problemi praktično izginejo oz. nehajo biti pomembni. In zadnja stvar, ki bi jo bilo modro početi, je, da se ta problem predstavlja kot ogromen problem nacionalnega ponosa, kot nekaj, od česar je odvisna usoda in prihodnost obeh dežel. V Sloveniji je problem, da imate vlado levega centra, ki se mora dokazovati pred desničarji, ki bodo vsak kompromis s Hrvaško razumeli kot izdajo nacionalnega interesa. To je pač nekaj, kar je desnica vedno počela. Spomnim se, ko sem v sedemdesetih študiral v Ameriki, je desnica uporabljala naslednji argument: »Če bo kdo ustavil vojno v Vietnamu, bo to izdaja ameriškega nacionalnega interesa.« Vsako norost se da upravičiti s sklicevanjem na nacionalni interes. Hrvati in Slovenci bi se morali zavedati, da se beseda nacionalni interes, tudi če predpostavimo, da nekaj takega v resnici obstaja, zelo redko nanaša na dejanski nacionalni interes. V resnici se uporablja kot fraza za prodajanje partikularnega interesa ene stranke oz. političnega gibanja kot interesa vseh državljanov.
Zdi se, da obe strani uporabljata spor za podžiganje nacionalizma, sami ste napisali knjigo z naslovom nacionalizem. Bi lahko na kratko umestili fenomen nacionalizma v današnji svet?
To je zelo težko vprašanje, saj je, odkar sem napisal knjigi, minilo že veliko časa. To so bila sveža osemdeseta leta, ko so potekale nacionalne vojne na Balkanu. Danes je en del tega prevzela religija. Ti konflikti se manifestirajo na primer v sovraštvu do islama. Dozdeva se mi, da ni velike razlike. Menim, da je jugoslovanska vojna prva verska vojna med ateisti (moj smeh). V ljudeh, ki so sodelovali v tej vojni, je bila vera le nacionalni simbol, ki ni imela nobene veze z Bogom, saj ti ljudje sploh niso hodili v cerkev, zanimala jih je le nacionalna identifikacija. Zdi se mi, da gre v primeru sklicevanje na islam bolj za kulturno identiteto kot za zavest o Bogu. Prav tako kot Bog ni igral vloge ne v jugoslovanskem ne v ruskem primeru. Na prvi pogled se zdi, da imamo primer med krščanstvom in islamom, a kmalu na primeru konflikta med Gruzijo in Rusijo vidimo, kako Gruzija kot tradicionalna pravoslavna država preganja svoje muslimane. Tukaj vidimo, da gre za partikularno identiteto in je vseeno, ali se ta identiteta sklicuje na nacijo ali religijo. Menim, da bi danes razširil svoj prejšnjo tezo in bi posplošil svojo oceno nacionalizma na podobne partikularizme, saj se ti ne razlikujejo bistveno od nacionalizma. V 90-ih je bil narod bolj izpostavljen kot objekt presoje, kritike in hvale, danes je to bolj religija. Menim, da ni velike razlike in gre dejavno za agresivne partikularizme. Sedaj pripravljam novo knjigo o kozmopolitanizmu.
Povejte prosim kaj več o tej knjigi.
Knjiga o nacionalizmu je bila bolj negativna, torej kritika nacionalizma, v novi knjigi pa bi želel povedati nekaj pozitivnega o njegovi alternativi. Kozmopolitanizmu. Trdim, da normativni ideal sveta kot združbe nacionalnih držav ni primeren za probleme, s katerimi se svet ukvarja v tem hipu. Potrebujemo bolj kozmopolitsko podobo sveta in bolj kozmopolitski ideal. Zdi se mi, da je bistveno, da se države odpovejo velikemu delu svoje suverenosti. Potrebno je preseči razmišljanje o odnosih med državami in začeti misliti v pojmih sodelovanja med skupinami ljudi, med posamezniki, in ugotovili, da so elementi, ki so ali poddržavni ali naddržavni, veliko bolj pomembni kot razmerja med državami. In da je prihodnost, v kolikor lahko upamo na normalno znosno prihodnost, kozmopolitska. V knjigi o kozmopolitanizmu sem ubral drugačno taktiko kot v knjigi o nacionalizmu. V knjigi o nacionalizmu sem se ukvarjal z zelo negativno stranjo nacionalizma, saj je bila ta plat odprta rana v času, ko sem pisal knjigo. Sedaj pa grem na roko nasprotniku in predpostavljam situacijo, v kateri bi imeli nek normalni pluralizem nacionalnih držav, ki ne bi bil preveč agresiven, in poskušam pokazati, da to ni dovolj, da to ne zadošča. Pokazati želim, da tudi svet, v katerem bi imeli ves čas na čelu Amerike Obamo, na čelu Rusije civiliziranega Medvedjeva, kakšnega normalnega tehnokrata na čelu Kitajske in na čelu ostalih držav razmeroma dobre voditelje, to vse skupaj še vedno ni dovolj za normalno prihodnost. Zakaj? Zato ker so problemi, ki se nam danes zastavljajo, niso takšnega formata, da bi jih lahko reševali v okviru nacionalnih držav. Pokazalo se je, da se vojne nočejo končati. Ni se zgodilo, da bi kot je izginila hladna vojna, kot se je izognilo nasprotje med komunističnim in kapitalističnim blokom izginile tudi druge vojne. Namesto tega smo dobili zelo krute majhne vojne, majhne v smislu, da niso svetovne, ampak lahko kljub temu uničijo kontinent velikosti Afrike. Ena linija argumentacije, ki jo uporabljam, je, da je vojna nekaj, kar je moralno absolutno nesprejemljivo. Vsaka teorija o pravični vojni je prešibka, da bi lahko upravičila vojne. Pri tako imenovanih pravičnih vojnah v resnici ne gre za pravične vojne, ampak za pravično vojskovanje tiste strani, ki se brani, kar ne pomeni, da je sama vojna pravična. V tem svetu pravičnih vojn skoraj ni. Na jugoslovanskem primeru smo lahko videli, da je vojna nekaj tako strašnega, da je to v moralnem smislu absolutno nesprejemljivo. Poleg tega je danes postalo jasno, da državni mehanizmi ne morejo rešiti tega problema, saj so vojne tipično meddržavne in torej naddržavni fenomen. Zaradi tega potrebujemo naddržavne premise. Ena izmed drugih podlinij, ki jo uporabljajo optimistični »državisti«, je, da če pride do vojne in agresije, lahko to agresijo pozneje kaznujemo. V knjigi poskušam pokazati, da moramo, če želimo imeti učinkovit svetovni kazenski sistem, žrtvovati državno suverenost. Če je kazenski sistem dovolj močan, dobimo naddržavno policijo in zaradi tega ideja relativno neodvisnih držav propade. Če si pogledamo Rimski statut, je ta ideja predpostavka nove ideje o mednarodnem kazenskem sodišču, kar je samo po sebi zelo ostra omejitev državne suverenosti. Če lahko to razumemo kot mejo, ki jo postavlja človeška narava, imamo tukaj drugo mejo, ki jo predstavlja dejanska biološka narava. Bistveni ekološki procesi, ki so bistveni za naše življenje, se ne ozirajo na državne meje. Problem je, da stroške bogatih in razvitih držav plačajo prebivalci najrevnejših. Če se nam tukaj na Jadranu, če že govorimo o meji na morju, zgodi, da pride do močnejšega državnega segrevanja, bomo imeli malo toplejšo klimo, na drugi strani pa bo drugje stotine ljudi umiralo od lakote in bolezni. Če je to nesprejemljivo, potem lahko potegnemo podoben sklep kot v primeru vojne. Edini mehanizem, ki nam lahko omogoči kontrolo teh globalnih procesov, so globalne naddržavne institucije.
Bi lahko morda problem ponazorili z analogijo s stanovanjskim blokom. Recimo, da je treba popraviti streho in mora vsak stanovalec prispevati k popravilu. Tisti, ki živijo na podstrešju, imajo velik interes, da se streha čim prej popravi, saj jim bo v nasprotnem primeru začelo zamakati stanovanje. Nekdo, ki živi v pritličju, pa nima interesa, saj sam ne bo utrpel škode in zato noče plačati.
Da, to je zelo dobra prispodoba, tukaj gre za ponazoritev druge linije argumenta. Tretja linija, ki sicer ni moje področje, so globalni ekonomski procesi. O tem se veliko piše in jasno je, da ekonomska globalizacija zahteva politično globalizacijo, razen za libertarce ekstremnega tipa. Tretja stvar, ki me zanima in sem o njej pisal, je vprašanje kulturne identitete in določenega tipa kulturne globalizacije. Menim, da bo v primeru, da ne dobimo neke vrste bolj kozmopolitske globalizacije, kulturna globalizacija neke vrste nov kolonializem. Edini tip bolj enakopravne kulturne globalizacije oz. nujni pogoj za njo je bolj globalna politična globalizacija. V knjigi torej predstavim štiri oz. pet poti, ki privedejo do ideje bolj kozmopolitske ureditve sveta. To je lažji del, težji del je predstaviti konkretno obliko te organizacije.
Tukaj bi postavil eno podvprašanje. Kako lahko na osnovi moje analogije z blokom trdimo, da se bo šest milijard ljudi uspelo skupno dogovoriti o skupnih problemih, ki jih nujno zadevajo, če to ni možno niti na mikro ravni stanovanjskega bloka?
V času stare Grčije se je zdelo, da je država sto tisočih prebivalcev nekaj tako velikega, kar popolnoma izključuje demokracijo. V času ameriške vojne za neodvisnost je bil eden izmed najmočnejših argumentov tistih, ki so bili proti federalizmu in so zagovarjali neodvisnost posameznih držav, da demokracija ni možna na področju, ki je večje od Slovenije, a so kljub temu zmagali tisti, ki so dejali, da je velika demokracija možna, ki bo zaradi tega bolj indirektna. Zdi se, da se vsakih sto let spreminja mera o tem, kaj šteje kot sprejemljiva velikost demokracije. Mislim, da smo v tem hipu prišli do tega, da bo enota lahko celoten svet.
Evropo bi lahko razumeli kot institucijo, zgrajeno na kozmopolitskih vrednotah. Kakšna je možna oz. nujna prihodnost Evrope?
Evropa je v resnici nekje na pol poti, kar so se filozofi zelo različnih orientacij, kot sta na primer Habermass na eni in Derrida, ki sta kozmopolita, dobro zavedali. Če primerjamo nasprotja, ki so vladala v Evropi med Nemčijo in Francijo in Francijo in Anglijo na začetku 20. stoletja, vidimo, da ta nasprotja izginjajo. Prav tako počasi izginjajo pretekle agresivne značilnost držav. Tako da iz časovne perspektive Evropa res zgleda kot dober kozmopolitski model. Če pa na Evropo gledamo z geografske perspektive zunaj Evrope, bi se zunanjemu opazovalcu zdelo, da so se med seboj dogovorili ljudje, ki imajo zelo podobno kulturo. Kot da bi se sedaj dogovorili Kitajci, Japonci in Tajci za neke vrste unijo in bi trdili, da je ta unija zelo kozmopolitska. To bi bilo vsekakor nekaj pozitivnega, a ne bi bilo jasno, zakaj je taka unija res kozmopolitska Ko so se med drugo svetovno vojno politiki pogovarjali o prihodnostih združenih narodov, so nekateri predlagali t. i. kontinentalne unije: evropsko, azijsko, afriško ipd. Glavna akterja Churchill in Roosevelt sta se zelo hitro zavedla nevarnosti, ki bi jo predstavljale takšne mega tvorbe, če bi se začele med seboj vojskovati. Če si EU ne želi scenarija, v katerem se začne vojskovanje med ljudmi, ki se fanatično identificirajo s svojo makro kulturo, potem Evropo čaka naslednji korak. Mislim, da je naslednji korak zelo ozko sodelovanje z islamskim svetom. Za nas je to zanimivo, saj živimo ravno na tem področju, torej živimo na Mediteranu. Pravi partner za nas je Mediteran. Evropa bi morala na mediteranskem področju pokazati, da je res kozmopolitska. Poleg te imamo na evropskem ozemlju države, ki so deloma muslimanske. Albanija, del Bosne, Turčija. Ta naslednji korak, s katerim bi Evropa res lahko pokazala, da je kozmopolitska, se danes dogaja na našem področju. Na fakulteti ravno poskušamo dobiti podiplomski program mediteranskega študija. Soočili smo se s problemom. Želeli povabiti arabske države in Izrael. Kolegi iz Izraela so povabilo sprejeli, a v istem hipu so nam arabske univerze sodelovanje odpovedale. Sedaj poskušamo namesto arabskih držav dobiti Turčijo. Na tem majhen primeru vidimo, kako so razmerja zapletena in kako je težko na tem področju karkoli narediti. Priča smo lahko izjavam, da je Izrael veliko bližje Evropi kot Turčija, s strani ljudi, ki ne marajo Turčije. Tako na majhnih in velikih korakih vidimo, kako težko in komplicirano je povezovanje. Menim, da je naša naloga, naloga kot intelektualcev, ki razumemo zgodovino, pomagati. Iz zabave sem se sam začel učiti turščino in bil presenečen, kako mi je, ko sem razumel nek jezik, ta kultura avtomatsko postala bližja. Že ko razumeš osnovne besede in si v stanju razumeti par stavkov, se spremeni že tvoje čustveno razmerje do iste kulture. Trenutno pomagam kolegom iz Bolgarije, da bi naredili revijo, ki bi se imenovala Balkan Journal of Philosophy. To bi segalo od Slovenije do iranske meje. Kar pomeni, da imamo že bivšo Jugoslavijo, Bolgarijo in Grčijo, dobili pa smo tudi zelo dobre sodelavce iz Turčije, tako da lahko rečemo, da segamo od Maribora do Kurdistana. Ko gledam, kako to deluje, vidim, da med kolegi deluje fantastično. Če bi uspeli ta tip sodelovanja in prijateljstva projicirati na širšo politično raven, bi imeli rešitev. In ravno tukaj moramo intelektualci narediti prve korake.
Naslednje vprašanje logično sledi in je verjetno vprašanje za milijon dolarjev. Kako bi izgledala vzgoja državljana sveta. Govorila sva o potrebnih institucijah, kakšen pa naj bi bil človek, ki bi živel v svetu, ki ga opisujete?
Poglejte, moji študente tukaj sanjajo, da bi na počitnice šli malo na Balkan in Turčijo. To niso ksenofobni ljudje, ki bi se bali iti proti vzhodu in se bali potovati v muslimanske dežele. Če bodo ta odnos, ki ga imajo sedaj, ko so stari dvajset let, ohranili do takrat, ko bodo stari petdeset in bodo imeli oblast, bo problem vzgoje rešen. Ni potrebe po kakšni posebni vzgoji, mladi danes so dovolj kozmopolitski. Pozoren moraš biti na to, da se spontani kozmopolitanizem ne blokira v času, ko ti mladi začnejo delati in nato ti mladi kozmopoliti postanejo stari nacionalisti. Sicer v mladi generaciji ni problema.
Menite, da je možna neka vrsta sodelovanja na območju bivše Jugoslavije, da bi se te države ponovno bolj povezale?
Odgovor je, da se na tem trenutno veliko dela. Na Reki smo začeli sodelovanje s Srbi in si prizadevamo za sodelovanje z Bosno. Naša ideja je bila, da bi reški oddelek za filozofijo postal informacijski center, ki bi pomagal na primer Makedoniji, ki tovrstno pomoč zaradi zgodovinskih razlogov, ki jih ne bom razlagal, zelo potrebuje. S tem jim lahko malo pomagamo in na drugi strani poskrbimo za svojo prepoznavnost. V Makedoniji imamo kolege v stroki s podobnimi interesi, dajmo narediti nekaj jugoslovanskega. V Dubrovniku imamo vsako leto simpozij, ki je slovensko-hrvaško. Srbski z Oxfordom. Mislim, da je to najboljša pot, saj je v bivši Jugoslaviji ogromno dobre volje. Prvi problem je denar, drugi problem je, da ni dovolj informacij, kolegi na Reki so bili presenečeni, ko sem jim povedal, koliko je v Skopju interesa, da bi se sodelovalo s Hrvaško, obstaja tudi velik interese za sodelovanje s Slovenijo. Vrata za sodelovanje so torej odprta. Problem je, da smo trenutno v krizi in ni denarja za sodelovanje, a sem mnenja, da bo to minilo in da bodo skupni interesi zmagali. Še posebej na področju Srbije in Bosne obstaja zelo močan skupni interes zaradi skupnih jezikov. Meni se ti jeziki zdijo kot dialekti enega jezika. Tudi če so vsi ti jeziki drugače poimenovani, to za trg knjig ni pomembno. Pomembno je, da se med sabo razumemo in imamo skupni interes. Če obstaja zelo dober prevod določene knjige, objavljene v Sarajevu, potem jo lahko beremo v Zagrebu in na Reki, obstaja jezikovna bližina. Tukaj je potem problem za Slovenijo in Makedonijo, kako priti noter, a to so majhni problemi, ki so hitro rešljivi, saj imamo dovolj izkušenj.