»Nekaj gnilega je v deželi Danski«, so bile besede Hamleta, ko je pričel oznanjati umazanijo. In če bi se Hamlet godil tukaj in zdaj, bi verjetno uporabil iste besede za deželo Slovensko.
Beseda teče o tistih, ki vsak dan poročajo, kaj se dogaja doma in po svetu; o tistih, ki nas informirajo in nam posredujejo resnico, katero moramo vedeti, saj se tiče nas; o tistih, ki bi naj ozaveščali javnost o dogodkih, ki se dogajajo tam nekje zunaj in z vseh strani osvetljevali zgodbo; o tistih, ki jih imenujemo novinarji in o njihovih očetih, urednikih.
Pred obstojem časopisa, kot prvega množičnega medija, so bili popotniki tisti, ki so prenašali informacije navadnim ljudem. Kljub sindromu gluhega telefona, lahko predvidevamo, so bile njihove novice dobrodošle, saj so bile edine novice iz sveta, katerega večina ljudi ni imela možnosti videti, raziskati ali na kak drug način doživeti. Vse do leta 1605, ko se je v Evropi (Strassbourgu) pojavil prvi časopis pod imenom Relation aller Fürnemmen un gedenckwürdigen Historien, ki ga je objavil Johann Carolus.
Takrat se je začela doba tiskanega medija in časopis je oživel kot sredstvo množičnega komuniciranja. Tekom tehnološko-industrijskega razvoja so se mu pridružili še ostali mediji. Tako se je sredstvo obveščanja javnosti razprostrlo na področje radia, televizije in kasneje interneta.
Oblikoval se je poklic novinarstva, ki je zajemal osebo, ki raziskuje in poroča o zgodbi, katero predstavi z vseh vidikov in katero mora predstaviti javnosti objektivno, da ne bi prišlo do popačenja slike. Tako naj bi bilo.
Da imajo mediji množičen vpliv na javno mnenje, je postalo dokaj hitro jasno. Pa vendar, kakšen vpliv ima javno mnenje? Ali je realnost, ki jo doživljamo potemtakem drugačna, kot bi jo, če teh informacij ne bi imeli?
Izpostavljam primere, kjer so medije uporabili v skrajno manipulativne namene, torej propagando, čigar učinek je najbolj viden v vojnem stanju. Če kot vrhunec takšne medijske manipulacije vzamemo drugo svetovno vojno, se sprašujem, kako to, da takšna oblika manipuliranja še vedno deluje.
Kot primere vojne medijske manipulacije navajam izsledke iz vojne, ki se je v 90-tih dogajala pred našimi vrati.
Kot drastičen primer lažne informacije navajam primer nekdanjega dopisnika Reutersa Vjekoslava Radovića, ki je objavil vest, ki so jo srbski mediji objavili med obleganjem Vukovarja in sicer, da so v kleti našli dvajset umorjenih srbskih dojenčkov. Srbski mediji so vest kmalu zanikali, ker nihče ni odkril nobene sledi o resničnosti tega dogodka.
Kot drug primer navajam novinarko Rado Đokić, ki je za RTS Srbijo iz Sarajeva poročala, kako so muslimanski skrajneži nemočno srbsko civilno prebivalstvo metali levom v kletke v Živalskem vrtu Pionirska dolina.
Kot tretji primer navajam članek iz leta 1995, kjer je Politika objavila: »Muslimani v Srebrenici so se pobijali med seboj.«
Takšna medijska propaganda je v vojno primamila na tisoče prostovoljcev iz Srbije, ki so odšli v vojno, da bi branili svoj narod. Danes se o takratni odgovornosti medijev govori le kot o posledici Miloševičevega režima, s čimer se le-tem in vplivu, ki ga imajo, daje potuha.
Čas je denar
Z amerikanizacijo se ne širi le stil in način življenja, ampak dojemanje življenja kot takega. Tako so nam nekoč neznani slogani danes postali vrednota. In eden od teh sloganov je »Čas je denar«. Vse je podvrženo zaslužku, kjer je le-ta edini motivator in pokazatelj uspešnosti.
Meritve, na osnovi katerih se izpostavi uspešnost, so podlaga za prihajajoč dotok kapitala. Te zajemajo število naklade in prodaje, kar se tiče tiskanih medijev, število gledanosti in poslušanosti, kar se radia in televizije tiče, medtem ko je v spletnih medijih pomembno število klikov. Ravno v slednjih so statistične meritve najlažje merljive in tako enostavneje izvemo, katere zgodbe so najbolj brane. Pri tem ni pomembna vsebina, ampak le udaren naslov, privlačna fotografija in klik je tu.
Celoten sistem informiranja se je preoblikoval v tekmo, kdo bo povedal prvi, kjer ni pomembno dejstvo, kako je zgodba raziskana, ali so prikazane vse plati in ali je predstavljena resnica, ki je v tekmi za denar izgubila na pomembnosti.
Tako so se informacije in z njimi povezane zgodbe razdelile na dva tabora, na senzacije in na samo da je (neka zgodba).
Pri tem je pomembnejša senzacija, saj ta ljudi zdrami in jih pri tem prestraši, zgrozi ali kako drugače šokira. Senzacija je postala novica, ki v svoji osnovi šokira. In če čustvenega naboja ni, se informacija ne smatra kot novica, kaj šele kot senzacija. Tako so novice naravnane na to, da šokirajo svoje gledalce ali bralce. Bolj so ti šokirani, večja je novica.
Gledamo informativne oddaje, beremo časopise in spletne medije, kjer imajo ti domačo nalogo, da nas čim bolj šokirajo; kakor da celoten narod redno hodi na električen stol po novo dozo električnega šoka. In to imenujemo novice, informacije.
Negativna čustvena naravnanost je večja, kadar gre za masovne pojave, kot npr. agresivni protesti, vojne, naravne katastrofe in kadar gre za spletke, prevare ali kakšne druge osebne zadeve medijskih oseb, katere delujejo, kakor da jih poznamo, saj jih preko medijev redno spremljamo oz. so te vedno z nami. Potemtakem ni presenetljivo, da se rumeni tisk prodaja. In ker se ta prodaja zelo uspešno, se je njihov način prenesel tudi na »resne novice«. Te so namesto filmskih zvezd uporabile navadne meščane, njihove zgodbe obrnile in popačile, samo da bi iz tega izcedili senzacijo.
S tem so dodatno oškodovani ravno tisti, ki so hoteli deliti svojo zgodbo in ozavestiti javnost, kaj se dogaja. Namesto tega so uporabljeni kot marionete za novico enega dne, ki je pridobila na svoji vrednosti, saj je šokirala javnost. Za en dan.
Medij obveščevanja je tako izrabil človeka kot muho enodnevnico, pri čemer so njegovo zgodbo uporabili kot nek okvir, v katerega so vstavili prirejeno resnico in popačili zgodbo, z namenom dosega večjega šoka in posledične senzacije in temu primerne večje gledanosti, branosti ali večjega števila klikov. S tovrstnim dejanjem so mediji dodatno prizadeli oškodovanega posameznika ali skupino, ne ozirajoč se na posledice. Odgovornosti za dejanja se prelagajo iz novinarja na urednika, kjer slednji od novinarjev pričakujejo in zahtevajo mrho(no)vinarsko naravnanost. Pri tem so uredniki postali lovci na senzacije, in (hkrati) števci njihovih klikov. In za večje število klikov je dovoljeno prav vse. Pri tem je besedna zveza »odgovorni urednik« le paradoksalen naziv za osebo, ki je pozabila, da obstaja tudi družbena odgovornost in ne le senzacijska zgodba.
Vsakokrat, ko ljudje reagirajo na eno od teh zgodb, je kakor da na medijskem volišču oddajo svoj glas za podporo tovrstnemu delovanju medijev. Pri tem pa pozabljamo, da imamo vedno možnost izbire, samo kaj, ko pa je resnično pomembno vedeti, s kom se na skrivaj srečuje Brad Pitt.