9. 6. 2011 Zofija v medijih

Civilna družba med populusom in populizmom

Avtor:

»Ne poznam nobenega varnega mesta, kamor bi bilo možno shraniti najvišjo moč družbe kot med ljudi same. Prav tako menim, da v primeru, če menimo, da ljudje samo niso dovolj razsvetljeni, da s to močjo v polnosti odgovorno ravnajo, rešitev ni, da jim jo vzamemo, ampak da jih naučimo, kako z njo ravnati.«

Thomas Jefferson

Medtem ko se politika počasi »vzpenja v nove globine«, narašča trend apatije in počasi se odpira prostor za novo kasto apolitičnih politikov, ki bodo v imenu ljudstva pometli z umazanijo visoke politike. Kot alternativa politiki se vedno pogosteje omenja civilna družba, ki naj bi z budnim očesom bedela nad politiko in jo po mnenju nekaterih celo zamenjala. Politika bi postala nepotrebna in vse njene zgode in nezgode bi izginile skupaj z njo. V tej pravljici bi novi ljudski voditelji zaplesali kolo, se usedli pod lipo in umno s čistimi mislimi modrovali o prihodnost Slovenije.

Kandidat: Keyser Soze

Dandanes pravljice niso več popularne,  bolj  razširjeni so  filmi. V Filmu Osumljenih pet eden izmed glavnih igralcev izreče stavek, da je največji trik, ki ga je izvedel hudič, da je prepriča ljudi, da ne obstaja. Podobno bi lahko rekli, da je največji trik, ki ga lahko izvede populistični politik, da ljudstvo prepriča, da dobra politika ne obstaja. Prvi koraki vsakega populista gredo v smer devalvacije politike kot take. Njegovo namero je toliko lažje izpeljati, če se politika v praksi dejansko komaj otepa korupcije. V Sloveniji so številne afere, resnične in namišljene, uspele ustvariti tak vtis.

Ko se kriza zažira v življenja malih ljudi, se njihov bes nad neuspešnim preganjanjem tajkunov in neuspešnimi poskusi nadzora kazino kapitalizma eksponentno veča. Osumljeni, če na sodišče sploh pridejo, se skrivajo pod plaščem svojih odvetnikov in s sodišča odkorakajo skoraj še isti dan, kot so jih kriminalisti tja pripeljali. Nedolžni so, dokler se jim ne dokaže krivda, kar je lepo in prav, problem je pač v tem, da do procesa, v katerem bi se jim krivda lahko dokazala, sploh ne pride.

Nezmožnost politike, da bi se učinkovito soočila s korupcijo, vsaj v svojih vrstah, daje humus koreninam ljudskega besa, ki izhaja iz razočaranja in posledičnega prepričanja, da živimo v skorumpirani državi, kjer so vsi in vse pokvarjeno. Morda so takšne obtožbe lahko deloma točne, a za vzpon populizma je pomembno, da se kot skorumpirano ne dojema le to ali ono politično stranko, na koncu koncev lahko na novih volitvah vedno izberemo drugo, ampak da se politiko dojema kot inherentno skorumpirano in nevredno, da bi si pošteni državljani z njo mazali roke. Takšen vtis dandanes vedno bolj prevladuje. Kot zveličavna rešitev se namesto umazane politike večkrat omenja neomadeževana civilna družba.

Gnile korenine

Civilna družba pa je na dobri poti, da postane prazni označevalec.  Vsak, ki ima določen interes in ga želi doseči, hkrati pa ne želi izpasti kot umazani politik, lahko ustanovi civilno iniciativo in brez odgovornosti, izza obzidja nevtralne zaskrbljene javnosti, strelja puščice neargumentirane kritike na hram demokracije. Problem ni v tem, da država omogoča ustanovitev takšnih iniciativ, to mora omogočati vsaka država, ki si sme nadeti ime demokratična. Problem se nahaja v pomanjkanju politične oz. bolje rečeno »civilno družbene« kulture, v kateri naj bi se civilno družbene pobude ustanavljale z jasnimi stališči, zahtevami in prizadevanjem za neko skupno dobro. Proces ustavljanja  civilnih iniciativ, naj bi se začel, ko so bila izčrpana vsa pravna in druga legitimna sredstva, ki so v demokraciji na voljo.

Kar opisujem, predstavlja ideal, ki bi se mu civilna družba naj približevala. Pri tem gre za liberalno razumevanje civilne družbe s stališča aktivista oziroma zaskrbljenega državljana. Takšna tradicija izhaja tudi iz civilnodružbenih gibanj osemdesetih let pri nas.

Dandanes problem ni le v tem, da bi se takšne pobude organizirale okrog napačnih ciljev. Npr. da ne želim(o), da ta (avto)cesta pelje skozi našo vas, ampak skozi sosednjo. In podobna zrcalna iniciativa na drugi strani brega. Obe strani si prizadevata za svoje interese in hkrati pozabljata, da avtocesta nekje pač mora peljati. Gre za razumevanje civilne družbe kot polja boja, v katerem sme in (z)more vsak zastopati svoje parcialne interese. Pri tem se sme boriti z vsemi sredstvi, dodaten bonus pa predstavlja to, da mu za svoja dejanja ni potrebno nikomur odgovarjati. Vsak akter se tako po tihem naslanja na liberalno razumevanje civilne družbe, v njej pa deluje kot v Hobbesovem naravnem stanju, v katerem se ima vsak pravico boriti za svoj interes z vsemi sredstvi. A ni takšno razumevanje civilne družbe nevarno podobno politiki, ki bi se ji naj civilna družba zoperstavljala?

Malo delo, male pokojnine, majhni ljudje

Wilhelm Reich je v svojem »članku-pridigi« Govor malemu človeku vzneseno rohnel nad malim človekom, ki ne vidi preko svojega plota in ga skrbi, da je njegova trata lepo pokošena ali vsaj lepša od sosedove. Mali človek, ki benti nad nepravičnostjo in zatiranjem, a ko je pozvan, da naj se upre, s sklonjeno glavo pogleda vstran. Mali človek, ki s sočnimi besedami Tarasa Kermaunerja »namesto demokracije raje vzame klobaso«. Ljudje si načeloma sicer želijo pravičnosti, vendar njihovo motivacijo, biti dober človek, lahko hitro prerase želja po luksuzu ali strah pred izgubo službe, ki bi lahko ogrozila ali vsaj otežila njegovo eksistenco. Mali ljudje si torej niso povsem sami krivi za svojo majhnost. Država mora torej, če želi, da demokracija deluje, poskrbeti, da ljudje ne živijo v strahu, ki jim otopeva moralno občutljivost.

Sledeč tej logiki bi si naj iskren demokratični politik prizadeval tudi za močno in živo civilno družbo, če že ne iz čisto altruističnih interesov pa vsaj, da poskrbi za svoj lasten položaj, saj v tekmi s populisti, ki se začne, ko standardi debate bliskovito padejo, enostavno ne more zmagati. Politik, ki ga orisujem, ni ne poosebljena vrlina, ne skorumpiran politikant, ampak povprečen posameznik, ki se trudi biti dober človek, čeprav mu to zaradi okoliščin politike vedno ne uspe. Če (v) demokraciji  dopustimo, da standardi politike padejo prenizko, se začneta blišč in beda populizma. V zmagi populizma na koncu vsi izgubimo.

Zadnji referendum o malem delu je bil vzorčni primer, kaj se zgodi, ko se nekaj srednje velikih ljudi zbere in prepriča malčke, da se je treba upreti velikim, saj jih veliki izkoriščajo in jim jemljejo kruh. Ne gre za to, kdo ima prav ali kakšna je situacija v resnici, o tem bi se dalo spisati več kot le članek, ampak za razumevanje političnega boja, v katerem se v imenu »biti proti« ustvari čudna koalicija voljnih (sindikati, študenti, nacionalisti, kvazi civilna družba). Na eni strani imamo konglomerat interesov, na drugi strani praktično že tehnično vlado brez vizije in brez perspektive. Ko na referendumih ne odločamo več o referendumskih vprašanjih, ampak samo še o podpori vladi, se je smiselno vprašati, ali ni morda takšen šport malo predrag? Koliko že stane en referendum? 4 milijone evrov!

Izgovarjanje politike na težave vladanja v krizi velikim ljudem, kar bi naj dobri politiki bili, pač ne pristoji. Vladajoča politika, ki mestoma meji na »populizem z vladarskim obrazom«, ljudstvu postavlja čuden zgled za razumevanje le-te, ki ji sledijo najprej določeni politiki, nato pa tudi upravičeno besni ljudje. Populisti, novodobni sofisti, pa čakajo v ozadju, da v pravem trenutku skočijo na oder in s svojo točko očarajo apatično ljudstvo, ki je lačno sladkih besed iz ust nepokvarjeni novih obrazov.

Cyber-fevdalizem ali nova renesansa?

Nedavno preminuli Samo Resnik, pomemben akter civilne družbe v osemdesetih, je prihodnost Slovenije, Evrope in morda tudi sveta videl v izbiri med cyber-fevdalizmom in novo renesanso.  Poenostavljeno rečeno, nova renesansa zanj pomeni idejo, da je tehnologija danes dovolj razvita, da bi lahko prinesla večjo svobodo posamezniku in boljše življenje za družbo nasploh. Cyber-fevdalizem pa predstavlja grozečo možnost temne prihodnost, v kateri bo tehnologija uporabljena za nadzor in poneumljanje ljudi ter zlorabo moči. Verjetnost enega ali drugega scenarija prepuščam bralcu in odgovor bo podal čas, vendar je bistveno, da se zavedamo, da glavni element ni tehnologija sama, ampak je paradoksalno najpomembnejši  element  v tej verigi  njen najšibkejši člen,  zaskrbljeni državljani oz. drugače rečeno: civilna družba. Ravno zato je toliko bolj pomembno, da le-ta zraste iz zdravih korenin.

Facebook revolucije

Val revolucij, ki pretresajo arabski svet in na novo premetavajo karte na mednarodnem prizorišču, se pogosto povezuje z internetom. Razsežnosti teh sprememb sega preko nacionalnih meja teh držav, saj vplivajo tudi na novo geopolitično razporeditev sveta. Informacijska tehnologija, bolj natančno internet, je tisočem zdolgočasenim izobraženim mladim ljudem omogočil, da iz svojega dolgčasa naredijo nekaj produktivnega.

Ob uspehih  teh revolucij se je razpasla ideja, da je vse, kar potrebuje moderni mladi revolucionar Facebook in računalnik ali mobilni telefon. Revolucija iz virtualnega sveta direktno skoči v resničnost. Možnosti, ki jih odpirajo nove tehnologije, so vsekakor številne, vendar se morajo digitalni avatarji za uspeh gibanja, slej ko prej srečati tudi na ulici. Steven Pinker v svojem predavanju lucidno razloži, zakaj je temu tako.

Recimo, da tako jaz in moj prijatelj sediva doma in razmišljava o tem, da se je treba diktatorja nujno znebiti. Vendar noben od naju ne more biti prepričan, da drugi misli enako. Lahko se sicer poveževa preko interneta in o najinih namerah debatirava, vendar je virtualni svet kljub vsemu še virtualen in dokler ne bova drug ob drugem, skupaj z ostalimi v množici stala na javnem mestu, npr. pred parlamentom ali na kakšnem trgu, ne bomo čisto prepričani, da smo istih misli.  Ko pride do tega vedenja oz. zavedanja, takrat padajo vlade. Ravno zaradi tega je pravica do zbiranja na javnem mestu zapisana v vseh demokratičnih ustavah in vsak potencialni diktator jo poskuša na vse načine omejiti. Internet je uporabno orodje, a sveta ne bodo rešile samo nove tehnološke igračke. Enako je s telefoni, ki so okno v svet, saj so le-ti lahko tudi okenca, skozi katera totalitarne vlade ali oglaševalci vdirajo v naše svetove.

Nekoč in danes

Danes se v zahodnem svetu ne borimo več proti diktatorjem, ampak za ohranitev tega, kar smo si v preteklosti priborili. Novodobni aktivist lahko s pridom uporablja možnosti, ki mu jih ponuja tehnologija, vendar lahko to tehnologijo za nadzor prav tako uporabijo vlade in različne korporacije. Demokracijo so si akterji v osemdeseti letih sicer izborili, a demokracija ni nikdar končan projekt, lahko bi rekli, da jo je celo težje ohraniti, kot si jo je priboriti. Če so bile bandere in pisala civilne družbe v svinčenih časih uperjena proti komunistični partiji, je moč danes veliko bolj raztresena, zato mora zaskrbljen državljan danes pri tem imeti v mislih tako populistične politike kot nesposobne politikante, tako premočno državo kot moč mednarodnih korporacij. Svet postaja vse bolj zapleten in prepleten, ena izmed nalog zaskrbljenega državljana pa je, da ga, preden se ga odloči spreminjati, poskuša razumeti.

Prvič objavljeno v majski številki Katedre