Danes, v globalni ekonomski krizi, ko se pojavljajo pomisleki o učinkovitosti tržnega, na neoliberalnih načelih utemeljenega ekonomskega sistema, smo priča iskanju novih ekonomskih modelov, ki bi ponudili rešitve za določena protislovja sedanje ekonomske ureditve ali bi vsaj sedanji, po mnenju mnogih izkoriščevalski sistem naredili znosnejši ter mu dali nekoliko več socialnega pridiha.
Eden izmed takih modelov je tudi koncept časovne banke, ki ga je kot odgovor na razmah neoliberalizma zasnoval in v praksi preizkusil Američan dr. Edgar Cahn. Do danes se je razvila mreža večinoma lokalno delujočih časovnih bank v različnih delih sveta. Tako smo pred kratkim tudi v Sloveniji dobili enoto časovne banke s sedežem v Ljubljani. Ustanovila jo je skupina pod vodstvom sociologa in nekdanjega ministra za šolstvo dr. Slavka Gabra. Prisotna pa je namera po odprtju mreže podobnih enot v različnih delih Slovenije in tako naj bi tudi v Mariboru v kratkem zaživel sistem vzajemne izmenjave storitev med posamezniki oziroma časovna banka.
Banka, ki posluje s časom
Najprej nekaj besed o samem modelu. Časovna banka ne posluje z denarjem, ki velja za univerzalno in izrazito neenakomerno porazdeljeno dobrino, za katero se včasih (zmotno) domneva, da se lahko z njo kupi vse druge dobrine. Posluje s časom – veliko bolj temeljno dobrino, ki je ima vsak posameznik le končno mnogo, dobrino, ki je vsaj načeloma enako porazdeljena med vse, ne glede na socialni, etnični ali kakršen koli drugi izvor, in dobrino, ki je v moderni družbi kronično primanjkuje. Čas posameznikov pa ni le enakopravneje razporejen, temveč je v okviru časovnih bank tudi enako vreden. V praksi to pomeni, da uporabniki časovne banke izmenjujejo razne storitve, ki jih obvladajo, za storitve, ki jih potrebujejo, pri tem pa je vsaka ura dela vredna enako – eno uro odvetniškega svetovanja lahko zamenjamo za eno uro košenja trave. Posamezniki tako ponujajo opravljanje storitev za druge posameznike, za opravljeno pa niso plačani z denarjem, ampak s storitvami, ki jih ponudijo drugi posamezniki. Če na običajnem trgu dela posamezniki, ki svoj čas lahko dražje prodajo, za preživetje potrebujejo manj ur in jim tako v relativnem smislu ostane več časa, v časovni banki ni tako. Ena ura fizičnega dela šteje enako kot ena ura visoko kvalificiranega in na trgu dela iskanega dela.
Sam koncept ni nekaj radikalno novega, saj smo si ljudje vedno izmenjevali usluge v obliki različnih storitev, čeprav običajno le v okviru mreže prijateljev, sorodnikov ali znotraj lokalne skupnosti. Novost je zgolj sistematična ureditev dejavnosti s spletnim portalom; ta omogoča preglednost in pomoč med posamezniki, ki se (še) ne poznajo. Praktična prednost časovnih bank je tudi možnost »mrežne« izmenjave storitev, kjer nekdo ponudi storitev eni osebi, druga tretji osebi, četrta peti, peta pa recimo spet prvi, vse seveda odvisno od potreb, zmožnosti in pripravljenosti teh oseb na sodelovanje. Ni torej nujno, da storitev, ki jo je za nas opravila neka oseba, »poplačamo« z drugo storitvijo ravno tej osebi, saj se v evidenci vodijo vse ure storitev, ki smo jih prejeli in ki smo jih ponudili. Natančnejše informacije o delovanju časovne banke pri nas lahko najdete na spletni strani www.casovnabanka.si, kjer se v projekt lahko tudi aktivno vključite.
Kakšne so torej koristi, ki nam jih časovna banka lahko ponudi? Kot prvo, časovna banka omogoča dostop do določenih storitev posameznikom, ki si jih drugače ne morejo privoščiti oziroma si jih privoščijo le stežka. Danes, v času ko delavci ohranjajo službe s privolitvijo v stalno zniževanje lastnega ekonomskega standarda, ki pa mu ne sledi nujno tudi cenitev eksistencialnih dobrin in storitev, ter v času odmiranja socialne države, katere druga plat je plačljivost storitev, ki jih je prej ponujala država, je možnost vzajemne ponudbe storitev, za katere je drugače treba odšteti zajetne kupčke denarja, za marsikoga več kot dobrodošla. Časovna banka ima tako močan socialni potencial. Seveda pa od izmenjave dobrin nimajo nujno koristi le socialno šibkejši sloji, temveč vsi, ki so pripravljeni ponuditi svoj čas. Recipročna izmenjava lahko prinese finančne in predvsem praktične koristi tudi premožnejšim. Vse skupaj pa se ne konča zgolj pri finančnih in praktičnih koristih.
Šlo naj bi za obliko sodelovanja in ne za vrsto humanitarne dejavnosti z »milostnim darovanjem«, kateremu se pogosto očita, da ponižuje. Gre torej za neke vrste pošteno menjavo. Čeprav bi temu lahko kdo ugovarjal, saj je iz perspektive sedanje ekonomske ureditve menjava ene ure košnje trave z eno uro odvetniških storitev še vedno lahko pojmovana kot miloščina. Taka ponudba storitev v časovni banki lahko pomeni tudi obliko dajanja pomoči sočloveku, način, s katerim uspešni posamezniki hočejo vrniti nekaj v sistem, iz katerega so pretežno dobivali, obenem pa lahko pričakujejo, da bodo dobili nekaj v zameno. Vzajemna izmenjava storitev je tudi način, s katerim lahko uresničujemo naše nematerialne, lahko bi rekli psihične potrebe. Časovna banka je tako lahko eden izmed načinov zadovoljevanja naše potrebe po altruističnih dejanjih, način ohranjanja naše samopodobe humanih in družbeno koristnih posameznikov ali, če uporabimo zguljeno frazo, tudi sredstvo za našo osebnostno rast ali samouresničitev. Tako pridemo do naslednjega pomembnega vidika časovnih bank – delo ni vrednoteno zgolj kot sredstvo za pridobivanje dobrin, temveč kot ena izmed temeljnih človeških dejavnosti, ki je pomemben del nas samih. Pri tem pa koncept časovnih bank omogoča vključenost prebivalstva, ki je drugače izključeno s trga dela, saj brezposelni niso le finančno, temveč pogosto tudi socialno prikrajšani. Možnost večje socialne integracije se s časovnimi bankami ponuja tudi upokojencem, študentom, mladoletnikom, invalidom, migrantom in verjetno še komu.
Ne moremo pa mimo posrednih učinkov, ki jih omenjena praksa lahko prinese v širši prostor. Gre za poskus ponovnega uveljavljanja ideje sodelovanja, ki jo je v zadnjem času nadomestila socialno-darvinistična ideja tekmovalnosti. Gre za idejo enakosti in enakovrednosti, saj še vedno živimo v družbi neenakih možnosti in v družbi, kjer človeška življenja niso enako vredna. Živimo v družbi, kjer se socialne vezi krhajo, medosebni odnosi pa so vse bolj bežni, tako je koncept časovne banke zanimiv tudi zaradi povezovalnega potenciala in možnosti medgeneracijskega sodelovanja. V času ekonomskega globalnega povezovanja časovna banka pomeni tudi možnost povezovanja lokalnih skupnosti, ki so danes bolj kot skupnosti le skupine posameznikov, živečih na skupnem prostoru. Časovna banka kot ena izmed alternativnih oblik ekonomskega sodelovanja tako izpodbija danes skoraj samoumevno vladavino tržne ekonomije, kjer ima vse svojo denarno vrednost, izpodbija samoumevnost diktature kapitala v vseh sferah družbe in predvsem samoumevnost ekonomskega egoizma na globalni, lokalni in osebni ravni. Kako uspešna bo pri tem in ali bo spodbudila k nastanku podobnih solidarnostnih projektov, pa je že drugo vprašanje.
Dobrodošla »novost«, utopični projekt ali mogoče kaj več?
Projektu z vidika trenutne globalne ekonomske usmeritve ni težko očitati utopičnosti. O dometih projekta si tudi sami ustanovitelji ne delajo iluzij. Trgovanje s časom ne more nadomestiti trgovanja z denarjem in dobrinami, niti ne more odpraviti vseh protislovij in anomalij sedanjega sistema, kakor bi mogoče lahko kdo sklepal iz besed v uvodu. Časovne banke niso mišljene kot alternativa, ampak kot dopolnilo obstoječemu sistemu oziroma kot alternativni sistem storitev, ki deluje ob prevladujočem sistemu.
Toda, če na sam koncept časovne banke pogledamo s perspektive sedanje ekonomske ureditve, nedenarna menjava dela pomeni izrazito »protisistemsko« aktivnost. Ko opravimo neko storitev v zameno za drugo storitev, zadovoljimo določeno potrebo po tej storitvi, ki bi drugače verjetno bila zadovoljena v okviru običajnega trga storitev. Zanjo bi nekdo plačal, nekdo bi imel delo, z njo bi nekdo zaslužil, država bi dobila svoj delež v obliki davka, povečal bi se obseg BDP-ja in tako naprej. Seveda je sedanji obseg izmenjave storitev v okviru časovne banke zanemarljiv, toda predpostavimo, da se mreže časovnih bank in podobni vzajemni sistemi uveljavijo in postanejo nekaj vsakdanjega. Ne pozabimo, da imamo ekonomsko ureditev, ki je odvisna od rasti BDP-ja, prav storitvene dejavnosti pa naj bi prevzemale vse večji delež BDP-ja v primerjavi z ekološko bolj obremenjujočo industrijsko proizvodnjo.
Projekt časovne banke pa ni edini projekt oziroma koncept, s katerim se poskuša preseči obstoječo ekonomsko realnost. Vse glasnejše so kritike koncepta gospodarstva, katerega stabilnost je odvisna od nenehne gospodarske rasti. Tako nastajajo različni, sicer širši javnosti večinoma neznani modeli drugačne ureditve gospodarstva na globalni ravni, kakor tudi različni konkretni solidarnostni ter socialni modeli gospodarskega sodelovanja in povezovanja. Na enak način, kot je mogoče medsebojno izmenjevati storitve, je možno izmenjavati tudi materialne dobrine. Tu lahko omenimo že utečene različne oblike kooperativ – mrež podjetij, ki delujejo po načelih samopomoči in recipročnosti, kjer so delavci solastniki in tudi soodločajo, dobiček ni imperativ, temveč sredstvo za širši razvoj in pomoč, vse skupaj pa ima močan socialni pridih. Če je koncept časovnih bank videti utopičen, nesmiseln ali vsaj obroben in nepomemben znotraj današnjega globaliziranega tržnega gospodarstva, to ne drži nujno takrat, ko ga postavimo v družbo drugih alternativnih gospodarskih modelov.
Vsekakor bo zanimivo opazovati, kako se bo časovna banka obnesla pri nas. Zanimivo je tudi vprašanje, ali lahko časovne banke pomenijo pomembno dopolnilo oziroma alternativo plačljivemu ponujanju storitev in ali lahko ponudijo učinkovit mehanizem pomoči socialno šibkejšemu delu prebivalstva. Ne glede na to, kakšni bodo odgovori na ta vprašanja, pa je vsaka pobuda iskanja novih ekonomskih modelov in vsak poskus reševanja vse bolj in bolj nakopičenih ekonomsko-socialnih problemov več kot dobrodošel.