Vlada Janeza Janše ima resne težave s kadriranjem. Vedno jih je imela. To je bilo simptomatično razvidno, ko se je aktualni premier poleti 2004 sprehodil po mariborskih ulicah s slovensko misico Mašo Merc. Čudovit par. Ona, v simpatično zelenem in vihravih kodrov, obuta v salonarje s peto 10 cm, tanko kot injekcijska igla. Potem Eva Irgl, potem Miro Petek, poklicni gasilci… saj veste, kaj mislim. Ni bilo ljudi za kandidate. Za poslance. Ni bilo majhnih ljudi, da bi reprezentirali majhne ljudi. Težko je bilo izbrati. Vsi tako majhni. In SDS je stranka majhnih ljudi.
Ista zgodba se je ponovila z gospodarstvom. Na novi pravi strani so bili maloštevilni. Recimo Adrijana Starina Kosem. Ali Tomaž Toplak. Verniki. Ostalo se je kupilo. Gospodarstveniki rabijo politiko, vsaj v Sloveniji. Prestop iz Foruma 21 velikih botrov je bil nujen. Neizbežen. Zadnji primer: Matjaž Kovačič, predsednik uprave NKBM, in njegov nezanikani pristanek med člani SDS. Ali pa znani ekonomisti ameriškega neoliberalizma: saj je vendar videti, pa ne le videti, da so bili sposojeni za realizacijo svojih idealov in teoretskih vizij, ker je vladi zmanjkalo drugih zvestih ekonomistov! Nova slovenska reformatorska zgodba kot rezultat zadrege pri kadrih?
A tu ne bi o politikih in gospodarstvenikih. Raje bi o novinarjih. Janši zmanjkuje ljudi, to postaja izrazito spoznanje. Novi generalni direktor RTV se ne spozna na medije. Je priznal. Novi predsednik sveta RTV se hvali, da ga mediji strašno hudo res ne zanimajo. Da je tu slučajno. A vseeno: mediji padajo kot domine v Janševo dominacijo, hitreje in bolje, kot si je domišljal. Preveč jih je, zmanjkuje ljudi. Politično kompatibilnih ljudi. Nova oblast je surova pri pokoravanju medijev bistveno bolj, kot smo pričakovali. In potem nastopijo težave: na Večeru iščejo prave ljudi. Najdejo nekoga, ki se predstavi, da je bil žrtev prejšnjega režima. In najdejo nekoga, ki bi moral biti tisti odgovorni. Tomaža Ranca. Ampak težava: ta oseba je novinar RTV hiše. In celo voditelj Dnevnika. Odžirajo ga hiši, ki so si jo že pokorili. Res niso mogli najti koga drugega? Je merilo čim večja lojalnost? Je zgolj zadrega z maloštevilnostjo, ali z visokimi političnimi pričakovanji do dotičnih person? Kje pa so zdaj, ti famozni Janševi ljudje, borci za pravico, proti korupciji in za mentalno osamosvojitev?
Če so na Večeru inštalirali Predana in če so na Delu Jančiča (zanimivo, vse poti vodijo v valilnico Janševih kadrov – Večer, kjer imajo še nekaj neizrabljenih kadrov, med prvimi Vanesso Čokl), imajo velike težave s prerazporejanjem področnih in glavnih urednikov. Povabilo Jančiča gospe Predan za urednikovanje sobotne priloge Dela je nespodobno povabilo: novinarka Večera naj bo izpostavljena prva intelektualka na Delu? Gospa direktorja ene časopisne hiše naj bo intelektualna dama v drugi hiši? Ali še huje: gospod Jančič niha med Predanovo in Bernardom Nežmahom. Halo? Nežmah je predvsem dr. sociologije in zaposlen na fakulteti. Plus kolumnist Mladine. Lojalen Janši, res, a zakaj si morajo v Delu sposojati iz drugih časopisov in celo fakultet? Pričakovali bi, da je resnica že zmagala in so novinarji pretežno spregledali svojo zmoto! Da se bodo trli v vrsti. Pa se ne.
Še en udarec je prispel za Janšo. Evropsko združenje novinarjev je imelo skupščino na Bledu. In so sprejeli izjavo, v kateri se solidarizirajo s slovenskimi novinarji. Ker so ti pod političnim pritiskom. In posvarili vlado, da v novinarjih ne sme videti sovražnika. Huda klofuta oblasti: v Sloveniji imamo, ugotavljajo v Evropi, politični nadzor medijev. Novinarji več niso avtonomni. Seveda zelo hitro pričakujemo demantije poznavalcev in medijskih arbitrov, Zavoda za civilno družbo in gospodov Grimsa, Simonitija in Petka osebno. Kam le plove ideološka barka slovenskega novinarstva? Očitno noče zapluti v Janšev zaliv.
Z malimi ljudimi je bilo lahko. Obljube, realna moč, imaginarna moč, oblast, denar. Z gospodarstveniki je bilo lahko. Obljube, politična roka, finančna pomoč. Z mladoekonomisti tudi ni bilo težko. Povabiš jih, da se sončijo in povedo, kaj moramo storiti, da bodo imeli svoj ekonomski prav. Da bodo slavni, tudi za ceno razbijanja kulture in splošne demagogije. Vsi so se dali. Vsi so se prodali. Ni jim bilo težko. Malo za šalo, malo zares. Z novinarji pa je težje. Ne le, ker so zavezani obveščanju javnosti. Temveč ker so skozi sporočanje imanentno zavezani resnici in ker živijo od pisanja in poročanja. Ne le po črki zakona, po črki kodeksa: ti ju zavezujeta k objektivnosti in nevtralnosti. Zavezani so Resnici, podobno kot filozofi, zato ker je resnica v bistvu sporočanja: lahko poročate o lažeh, ne morete pa lagati v poročanju in temu reči novinarstvo.
Slovenski novinarji so zadnji mejnik politične resnice pri nas. Zapomnite si to. In pomislite na to, ko gledate, kakšne težave imajo Janševi ljudi z nastavljanjem svojega novinarskega kadra. Bo že držalo: resnico je težko kupiti.