7. 3. 2006 Cenzurirano, Zofija v medijih

Akademiki v vrsti pred Hoferjem

»Neopozitivisti, analitični, psihoanalitični filozofi, pragmatisti… Larifari! Razgnal bi ves filozofski oddelek s Tinetom Hribarjem vred!”

S temi besedami je dr. Ivan Urbančič pospremil stanje na oddelku, v katerega vlagam popolno zaupanje v formiranje moje filozofske vzgoje. Kar bi lahko človeka precej zamorilo. Nič hudega sluteč pijem opoldansko kavo, berem Sobotno prilogo (kar pospremim z avtomatičnim tarnanjem nad Delovim obratom v desno) ter prisluškujem umirjenemu šklepetanju dežja – in glej ga zlomka, nenadoma izvem, da je oddelek za filozofijo popolnoma za odmet, da naši predavatelji “kvarijo najbolj pripravljene glave” ter da sem nasploh na dobri poti v pogubo nepristnega intelektualizma. A vendarle, Urbančičeva izjava mi je zvenela preveč znano, da bi se nanjo odzval s tako turobno reakcijo. Profesorica za Azijske filozofije je prav pred parimi tedni razlagala, da je naš oddelek zapadel v evrocentrični akademizem in zaplankano nepripravljenost do soočenja s pristno mislijo. Asistent za Fenomenologijo nas je v ponedeljek podučil, da vztrajanje na šolskem filozofiranju vodi v zdolgočaseno objavljanje nezavezujočih člankov, pojanje po simpozijih, ki jih nihče več ne jemlje resno, in nasploh v izgubo vsega pristnega v filozofiji. Profesorica za Etiko nas ob vsakem drugem predavanju opozori, da ne smemo zapasti v akademsko ponavljanje Lacanovih tez. Dean Komel – tudi sam ugledni član filozofskega oddelka – piše o izgubi evropskega duha v izvotleni akademski filozofiji. In tako dalje. Žižek se je na manjši poskus atentata na predavanju italijanskega filozofa Agambena (nek ponoreli Rus mu je namreč pljunil v obraz) odzval s histeričnim ponavljanjem zdaj že znane mantre: “I’m not academia, I’m not academia…” (Posnetek predavanja lahko poslušate tule: http://193.2.115.2/radiostudent/indoktrina/Indoktrina_Agamben_2.mp3)

Skratka, počasi sem ugotovil, da ta čudna stvar – akademija – pravzaprav ne obstaja. Bolj ko se govori o akademski filozofiji, o njeni puhlosti in brezsmiselnosti, bolj se oži krog tistih filozofov, ki bi zase brez pridržkov priznali, da so akademiki. Ampak, kaj pa če – in tu je moj samoumevni point – pravega akademika prepoznamo prav po tem, da nenehno razglaša ničnost akademije?

Da bi odgovoril na to vprašanje, bom opozoril na neki drugi skupnosti, ki temeljita na istem obrazcu kot akademija. Vsi se spomnimo histerije, s katero smo Slovenci pospremili odprtje neslavnih Hoferjev. Na Trenjih so moralisti vneto razlagali, da smo priča izgubi pristnih vrednot, da slovenska družba zapada v “materializem potrošništva”, in bolj filozofskim glavam so se hitro porodile ideje o “pomasovljenju človeka” in izgubi avtentične, osamele eksistence. “Ljudje se izgubljajo v potrošniških množicah v čakanju na potrošniški objekt, ki ga v resnici ne potrebujejo.” Vsi poznamo ta moralistični larifari, v katerem so kleri in filozofi združili svoje moči. Ampak vendarle, kdo je ta skrivnostna “množica”? Spominjam se, da so na 24ur vrteli prispevek, v katerem eden izmed kupcev v vrsti pred Hoferjem komentira množico okoli sebe nekako takole: “samo poglej jih, živino, kako se gnetejo. Jaz sem tukaj samo zato, ker hočem izkoristiti to priložnost za nakup stvari, ki jih res potrebujem, medtem ko njih vodi samo neumni pohlep in pretirana škrtost.” In moja teza je, da so absolutno vsi v tej množici zavzel isti odnos do množice same: “jaz le sledi racionalnosti in ekonomičnosti, medtem ko s ta drhal ob meni predaja nerazumnim potrošniškim orgijam”. Z drugimi besedami: s to maso ljudi, o kateri so razpravljali slovenski moralisti, se ni identificiral nihče v masi sami. Kar je navsezadnje družilo te ljudi ni pohlep ali “potrošniški materializem”, temveč predpostavka, da so takšni “vsi ostali”. Skupnost se je vzpostavila prav s tem, da je vsak njen član zanikal svojo pripadnost (kar bi lahko tvorilo odličen paradoks v teoriji množic: člani množice A so natanko tisti individumi, ki niso člani množice A).

Nikolaj Kuzanski, slavni mistični teolog, je nevede podal odlično razlago (oziroma model) te skupnosti. Znan je njegov arhitekturno/geometrično/sociološki izum samostanske molilnice: na steni bi visela Božja podoba s pogledom, ki te spremlja na vseh lokacijah v sobi. Podobno kot pri Mona Lisi: kamorkoli se premakneš, vedno boš imel občutek, da strmi natanko vate. In tako bi tudi vsak menih, ki bi prišel molit skupaj s svojimi brati v molilnico, zasnovano po Kuzančevi ideji, občutek, da je Božji pogled uperjen neposredno vanj. Lahko si predstavljamo njegov miselni tok: “poglej moje brate, vsi klečijo na napačnem mestu, medtem ko imam jaz neposredno vez z Njim, saj gleda zgolj vame.” Point je seveda v tem, da bi si ti mislili vsi menihi: in ko bi se po molitvi sestali v obedovalnici, bi vsakdo zrl na vse ostale s tihim pokroviteljstvom in vzvišenostjo.

Prav ta skupnost se vzpostavi tudi med akademiki in besno drhaljo pred tem ali onim nakupovalnim centrom. Gre za skupnost, ki je ni: ki je predpostavljena pri vseh ostalih, a vendarle ne moremo zaslediti nikogar, ki bi jo vzel nase, ki bi se identificiral z njo ali ki bi se predstavljal za njenega člana. Zato bom just for the sake of it zaključil s priznanjem, da uživam na našem oddelku za filozofijo, da uživam v mojem neavtentičnem intelektualizmu in larifariju, ki bi ga Urbančič najraje izgnal. Z razliko od akademikov, potrošnikov in menihov je moj zgled gruča zajetih upornih sužnjev v Kubrickovem filmu, ki se na vprašanje, kdo je njihov voditelj, z veseljem dere: “No, I am Spartacus.”