2. 4. 2005 Kotiček

Ko Slovenec zanosi

Argumentacijski kotiček

Istospolne partnerske zveze še vedno burijo domišljijo slovenskih poslancev in državljanov. Izgovori za njihovo diskriminacijo istospolnih postajajo čedalje bolj prozorni in iz trte izviti. Eden najbolj absurdnih je ta, ki svari pred »preveliko enakopravnostjo« takšnih zvez. Kot da preveč političnih in človekovih pravic škodi! Stanislav Brenčič je v zadnji montypythonovski parlamentarni seansi pomisleke v imenu SLS in v svojem lastnem strnil takole: »Življenje v sodobni, proevropski družbi je bolj kot kdaj koli prej zaznamovano z vrsto raznolikosti. Drug drugemu smo medsebojno različnost dolžni priznavati in jo tudi spoštovati. Vendar pa tega ne moremo početi na račun zmanjševanja nekaterih vrednot, ki so avtohtono pripomogle k ohranitvi in tudi duhovni rasti našega naroda. (…) Izenačitev istospolne partnerske zveze z zakonsko zvezo, še posebno v enakem obsegu pravic, bi predstavljala za družbo tvegano dejanje, saj bi s tem istospolno partnersko zvezo vrednostno dvignili na raven splošno zaželenega.« (Slovenske novice, 24.3.2005)

Namesto nesmiselne trditve, da so heterospolne partnerske zveze pripomogle k duhovni rasti in ohranitvi našega naroda (kot da bi nam kdaj pretila resna nevarnost, da bomo kot homoseksualna veja na drevesu človeškega rodu odmrli!), si tokrat oglejmo drugo, še absurdnejšo – da bi z izenačitvijo v pravicah obe skupnosti izenačili tudi vrednostno, s tem pa homoseksualno povzdignili na raven »splošno zaželenega«. Avtor, skratka, svari pred resno nevarnostjo, da bi večina ljudi (ali celo vsi?) po sprejetju tega zakona skočila v naenkrat privlačno istospolno partnersko zvezo! O skušnjavah, ki v sanjah preganjajo poslanca Brenčiča, raje ne bi ugibali, a po sodobnih znanstvenih dognanjih je istospolno nagnjenje v veliki meri biološko in psihološko določeno. Drugače rečeno, homoseksualec se ne da postati iz kulturne navade. Če je tako, pa je Brenčičev strah pred tem, da bi uzakonjeno istospolno partnerstvo utegnilo za marsikoga postati privlačna življenjska izbira, kot pravi star pregovor, od znotraj prazen, od zunaj ga pa nič ni.

Podoben argument »strašenja pred nečim, kar je biološko nemogoče«, je pred časom uporabil tudi poslanec SDS Pavel Rupar: »Če si dve lezbijki želita oploditev in imeti otroka, recimo, da to akceptiram zelo pogojno. Kaj pa če si ga želita dva homoseksualca? Recimo, da pride v bolnico moški, ki bo absolutno trdil, da je ženska?« Rupar se očitno boji, da lahko moški zanosi in rodi otroka, če mu le uspe pretentati zdravnika glede svojega spola in si tako zagotoviti dostop do pomoči pri oploditvi!

Argumentacija ima v obeh primerih obliko »sklicevanja na strah« (argumentum ad metum), vendar z bistvenimi modifikacijami. Ker v svetovni literaturi nismo našli ustreznega sorodnega primera, poimenujmo ta izvirni argument kar za »butalski argument iz strahu pred (fizično, biološko, psihološko ali družbeno) nemogočim«.