20. 8. 2005 Kotiček

Zamernikova »pobožnost«

Argumentacijski kotiček

Vsakdo med nami se je rosno mlad v vrtcu ali na dvorišču že pohvalil s svojim znanjem. V starosti treh ali štirih let smo hodili naokoli in svojo razgledanost podkrepili z avtoriteto staršev. Stavek se je začenjal z: »Moja mama pravi, da je…«. Vedeli smo, zakaj je nebo modro in Luna okrogla, zakaj se kače plazijo ali iz reke kadi. Vedeli smo, ker smo verjeli na besedo tistim, ki so nam to razložili. Kasneje smo prebirali strokovne razlage in ta znanja so se po sebi sesula. Pustili smo jih tam nekje, v otroštvu.

Vendar za nekatere včasih tudi v starosti ni nič drugače. Verjamejo na besedo. Poslanec SDS Mirko Zamernik s takšno vero uvaja religiozno prakso v razpravo o novem zakonu o RTV, ki ga čaka referendumska preverba. Zato ker »verjamem ljudem, ki trdijo, da je program RTV, kakršen je sedaj, tak, da slabši že ne more biti, in je vsaka sprememba dobrodošla. Zato sem glasoval za zakon že v parlamentu in enako bom ravnal tudi na referendumu.« (Večer, 25. 7. 2005)

To je, mimogrede, edini razlog, ki ga je prepričal. S takšnim stališčem je več težav: mislili smo, da imajo poslanci v parlamentarnih demokracijah mandat za to, da prebirajo zakone in se odločajo po lastni vesti in znanju. Namesto tega se spoštovani poslanec zadovolji z dobro vero v tiste, ki jim verjame. Trezni bi se morali strinjati, da razprava o zakonu o RTV ne more biti stvar verovanjskega disputa med tistimi, ki verjamejo, da je novi zakon dober in tistimi, ki verjamejo, da je slab. Zamernikovo prepričanje je blizu obliki »pobožnega mišljenja«. To je ponavadi formulirano kot (1) Želim in verjamem (A-ju), da je P resničen, torej (2) P je res resničen. Nov zakon o RTV pa seveda ni boljši zaradi vere poslanca v tiste, ki to pravijo in k sreči ni odvisen od tovrstne religiozne oskrbe.

Naslednja napaka, ki jo stori Zamernik, je prenagljen sklep: iz tega, da je neka stvar X slaba, še ne sledi, da je dobra vsaka stvar, ki ta X nadomesti. Celo iz tega, da je stvar X najslabša, ne pridemo do tega, da moramo sprejeti katerokoli, ki jo bo nadomestila. Predstavniki opozicije, ki želijo z referendumom ustaviti sprejetje novega zakona o RTV, ne pravijo, da je stari dober. Profano rezoniranje, po katerem lahko za najslabšim pride le še nekaj, kar je boljše od tega, sicer lahko za silo vzdrži v življenjskem vsakdanjiku posameznika, toda ta »boljše« ni in ne more biti kar uzakonjen. Če rezimiramo: iz gesla »vsaka sprememba je dobrodošla« še ne sledi, da smemo kar na vrat na nos dopustiti kakršnokoli spremembo, še posebej ne zakonsko in še posebej ne takšno, pred katero strokovnjaki svarijo, da pomeni ogrožanje avtonomije novinarstva in hud poseg oblastnikov v nacionalni radio in televizijo.