Uvod
25. julija 2010 je spletna stran WikiLeaks.org objavila 75.000 zaupnih dokumentov, nanašajočih se na pretekle vojaške operacije ameriške vojske v Afganistanu. Dokumenti so pokrivali obdobje od januarja 2004 do decembra 2009. Hkrati so bili dokumenti predhodno poslani treh časnikom: britanskemu The Guardian, ameriškemu The New York Times in nemški reviji Der Spiegel.
Dejanje je odmevalo v mednarodni medijski sferi še nekaj tednov po tem in večino ljudi razdelilo na zagovornike ali nasprotnike objave zaupnih dokumentov. Hkrati pa se je razvil tudi diskurz o etičnosti dejanja sporne spletne strani.
Objava zaupnih dokumentov ni bila ne prva in ne zadnja, a je zaradi obravnave občutljive tematike – državne varnosti, v ospredje potisnila vprašanja o tem, kako daleč smejo avtorji te in podobnih strani, komu so odgovorni, kakšni so njihovi cilji, itd. …
Struktura
Uvodoma bomo natančneje definirali spletno stran WikiLeaks.org in organizacijo, ki stoji za njo, na kratko bomo orisali pretekle objave ter prikazali proces, skozi katerega gredo dokumenti pred objavo.
V drugem delu se bomo osredotočili na definicijo etike v novinarske področju, definirano preko etičnih kodeksov. Potem bodo izpostavljena ključna etična vprašanja v povezavi z WikiLeaks ter nekaj dejstev v povezavi z navezujočimi objavami.
V zaključku bodo prestavljeni različni etični argumenti za in proti modelu objavljanja, ki ga uporabljal WikiLeaks ter končni sklep.
WikiLeaks.org
WikiLeaks.org je spletna stran ustanovljena 2007. Za njo stoji mednarodna, neprofitna organizacija iz istim imenom, ki deluje na podlagi donacij. Njen namen je objava zaupnih informacij globalni javnosti in hkrati zaščita anonimnih virov, ki informacije pošljejo v objavo. Spletna stran do junija 2012 nima javnega etičnega kodeksa. Povzeto po WikiLeaks, Wikipedia (2012).
Zgodovina objav
WikiLeaks objavlja zaupne dokumente od leta 2007 dalje in v tem času so objavili dobra dva ducata tematik, podkrepljenih z več milijoni dokumentov. Spodaj so izpostavljene medijsko najbolj odmevne objave.
Collateral Murder je video posnetek ameriške vojaške akcije v Bagdadu iz julija 2007. Video prikazuje, kako so ameriški vojaki iz helikopterja streljali in ubili od 12 do 18 ljudi, vključno z dvema novinarjema Reutersa. Vojaki, vključeni v operacijo, se niso držali predpisanih postopkov ravnanja v taki situaciji.
Afgan War Diary je okoli 92.000 zaupnih dokumentov ameriške vojske o vojni v Afganistanu. Približno 75.000 teh dokumentov je že bilo objavljenih, ostali so še v procesu preverjanja ter odstranjevanja podatkov, ki bi lahko ogrozili varnost posameznikov. Določene potencialno nevarne informacije o posameznikih so že bile objavljene.
Iraq War Logs je vseboval 400.000 zaupnih dokumentov ameriške vojske o vojni v Iraku. Mediji so se, med drugim, osredotočili na poročila o mučenju, ki so ga izvajala iraške oblasti.
Guantanamo Bay Manual se je nanašal na standardne operativne prakse v zaporu Guantanamo Bay. Sporne točke so bile v povezavi z mučenjem jetnikov ter prepovedjo dostopa Rdečemu križu.
U.S. Diplomatic Cables so vsebovali zaupne dokumente ameriške diplomatske službe. Objavo dokumentov so spremljali članki petih časopisov: El País, Der Spiege, Le Monde, The Guardian in The New York Times.
Zgoraj navedeni primeri so povzeti po Information published by WikiLeaks, Wikipedia (2012).
Modus operandi
WikiLeaks preko spletne strani prejme dokumente. Na strani je posebna storitev, ki omogoča oddajo različnih dokumentov brez navedbe pošiljatelja. Storitev sicer že nekaj časa ne deluje, ker stran trenutno zbira donacije za nadaljnje delovanje, a praviloma ponovno prejemajo dokumente, ko pokrijejo stroške.
Pomembna lastnost storitve je, da pošiljatelj lahko ostane anonimen in je zato njegov potencialni pregon težji. Po drugi strani je anonimnost dvorezni meč, saj organizaciji oteži validacijo vira. Vsak dokument je pregledan, da bi se ugotovila njegova avtentičnost v primeru zlorab. Organizacija se poslužuje tradicionalnih novinarskih metod preverjanja, kot so zbiranje prič in dokaznega gradiva, ocena stroškov ponaredbe, ocena motivacije objave; ter naprednejših forenzičnih metod.
Iz dokumentov so izločeni podatki, ki bi lahko potencialno ogrozili varnost posameznikov, npr. podatki o vojaških obveščevalcih ali lokalnih sodelavcih. Vredno je omeniti, da niso vsi podatki vedno skriti, ker se je v preteklosti že zgodilo, da so bili objavljeni podatki, ki bi lahko bili nevarni za posameznike.
Po preverbi avtentičnosti ter skritju občutljivih podatkov so dokumenti v večini primerov objavljeni, praviloma ne v celoti, saj tudi WikiLeaks ocenjuje, da so nekateri dokumenti preveč nevarni za javno občinstvo.
V zadnjem obdobju je WikiLeaks razvil prakso, da dokumente predčasno pošlje nekaterim časopisom, ki jih neodvisno preverijo in samostojno presodijo o njihovi objavi v obliki člankov. Surovi dokumenti in časopisni članki so potem objavljeni hkrati.
Povezava s tradicionalnimi mediji
WikiLeaks se za večje objave poveže z nekaterimi predstavniki tradicionalnih medijev. V preteklosti so bili to časopisi, načrtujejo pa tudi sodelovanje s televizijami. V primeru diplomatskih depeš je šlo za naslednjih 5 časopisov: El País (Španija), Der Spiegel (Nemčija), Le Monde (Francija), The Guardian (Združeno kraljestvo) in The New York Times (Združene države Amerike).
Strokovnjaki ocenjujejo, da je bila povezava s časopisi ena boljših strateških potez strani. Razlogov za to je več. Časopisi dokumente predhodno prejmejo v pregled in neodvisno od WikiLeaks pregledajo avtentičnost dokumentov, preverijo vire in odstranijo občutljive podatke. Dokumenti so tako dodatno preverjeni s strani uveljavljenih medijskih organizacij, kar jim doda kredibilnost. WikiLeaks tako ni več neposredno odgovoren za dokumente.
Druga stvar je umestitev dokumentov v kontekst. V nasprotju z WikiLeaks, časopisi originalnih surovih dokumentov ne objavljajo v celoti, ampak jih uporabijo kot vir za pisanje člankov. Posredno lahko ovrednotijo pomen posameznega dokumenta in razložijo večji okvir zgodbe bralcu, ki morda ne pozna celotne situacije. Stran hkrati še vedno objavi originalne dokumente, kar komplementarno dopolni članke časopisov.
Tretja prednost objave preko tradicionalnih medijev je večja medijska izpostavljenost. Zgoraj omenjeni časopisi so mednarodno priznane publikacije, ki zlahka potisnejo v ospredje zgodbo, ki drugače ne bi prejela tako velike medijske pozornosti.
Etične dileme na spletu
Objave WikiLeaks so v ospredje diskurza potisnile tudi vprašanja glede etičnosti objavljanja podatkov na spletu. A preden so ta vprašanja izpostavljena, je potrebno definirati etične smernice, ki naj bi jih sledili na spletu. Etika sama ima različne definicije, ki se razlikujejo od konteksta. Varno je le reči, da se definicije v svojem bistvu opirajo na »zlato pravilo«. Kako pa se zlato pravilo zrcali v spletnem in hkrati medijskem prostoru?
Mediji praviloma sledijo internemu etičnemu kodeksu. Kodeksi se med seboj razlikujejo od organizacije do organizacije, ponavadi tudi na nacionalnem nivoju, skupno pa jim je, da so javno objavljeni ter da se organizacije zavezujejo, da bodo upoštevale navedena načela.
Ob tem se poraja vprašanja, ali je WikiLeaks medijska organizacija ali le vir? V prvem primeru bi bilo med drugim pričakovano, da imajo definiran tudi etični kodeks. V drugem primeru so »zahteve« seveda drugačne. Če analiziramo dosedanje delovanje strani, lahko ocenimo, da se gibljejo nekje vmes – imajo npr. odgovornega urednika, vire sami preverjajo, dokumente objavljajo neodvisno … hkrati pa ne želijo sprejeti odgovornosti za svoje vire in presojo prelagajo na globalno skupnost. Definicija vira je podprta tudi preko njihovega sodelovanja s tradicionalnimi mediji, oziroma vsaj tako jih slednji obravnavajo.
Glede novinarske etike se tuji akademiki pogosto naslanjajo na etični kodeks ameriške ustanove »Society of Professional Journalists«. Njihov etični kodeks sloni na štirih principih: išči resnico in jo objavi, manjšaj škodo, deluj neodvisno in sprejmi odgovornost. Slovensko »Društvo novinarjev Slovenije« sicer ni globalno pomembno, a se v svojem kodeksu zavezuje k podobnim idejam.
Matthew Schafer (2011) zaključi: »Redki bi postavili pod vprašaj ali WikiLeaks išče resnico ali deluje neodvisno; pravo vprašanje je, ali WikiLeaks zmanjšuje potencialno škodo in ali je odgovorna organizacija.«
Etična vprašanja
Ključna vprašanja, ki se porajajo v povezavi z etičnostjo WikiLeaks so naslednja:
Ali je etično objaviti podatke, ki
– so bili prvotno ukradeni?
– ogrožajo državno varnost?
– ogrožajo varnost posameznikov?
Odgovori na ta vprašanja niso preprosti. Za lažje razumevanje dilem si je pametno pogledati nekaj praktičnih primerov njihove obravnave.
Ukradeni dokumenti
Kraja dobrin in njihovo nadaljnje izkoriščanje nista etična, toda v določenih primerih je končni izid za družbo pomembnejši kot prvotno kriminalno dejanje.
Leta 1971 je New York Times na svojo naslovnici objavil zaupne dokumente ameriške vojske, ki so bili kasneje v medijih poimenovani »Pentagon Papers«. Dokumente so sestavljale različne interne ocene stanja vojne v Vietnamu. Ocenjeno stanje je bilo slabo in je dokazovalo, da je administracija takratnega predsednika Johnsona lagala ameriškemu ljudstvu ter Kongresu.
Vlada je objavi dokumentov seveda nasprotovala in je nadaljnje objavljanje dokumentov prepovedala. Primer je prišel pred ameriško vrhovno sodišče, ki je na koncu odločilo, da je kraja s strani vladnih uslužbencev nezakonita, saj jih njihov poklic zavezuje k varovanju skrivnosti. Hkrati pa posredna objava novinarjev ni nezakonita, ker so zaščiteni s prvim amandmajem, oziroma s svobodo tiska in izražanja.
Če WikiLeaks pogledamo v tej luči, potem ugotovimo, da vsekakor niso član nobene vladne organizacije in jih ne zavezuje nobena obljuba k varovanju skrivnosti. Po drugi strani pa niso polnopravni medij, kot je bilo izpostavljeno že zgoraj.
Javni interes vs. državna varnost
Eden glavnih argumentov nasprotnikov objave zaupnih dokumentov je, da ogrožajo državno varnost.
V primeru objave vojaških poročil iz Afganistana in Iraka se je vsebina nanašala na »tactical military operations«, oziroma na dnevno delovanje vojakov na konfliktnih območjih, kar varnosti države neposredno ne ogroža. Kot piše Levine (2010): »Spletno razkritje tisočih zaupnih vojaških dokumentov iz afganistanske vojne s strani spletne strani WikiLeaks ni razkrilo nobenih občutljivih vohunskih virov ali metod, je zaključil Oddelek za obrambo.«
V primeru objave diplomatskih depeš, ki naj bi resno ogrozile državno varnost, je obveljalo mnenje, da je objava sicer nerodna, a težko predstavlja grožnjo za državno varnost. Kljub temu ni nujno, da je bila objava utemeljena. Dave Wieneke (2010) ocenjuje: »Razkritje diplomatskih depeš naredi diplomacijo še težjo kot je sedaj. WikiLeaks je v najboljšem primeru naivna in nepremišljena.« Vprašanje, ki se zastavlja tukaj, je seveda, ali je objava služila javnemu interesu ali le radovednosti ljudi?
Javni interes vs. varnost ljudi
Drugi argument nasprotnikov je, da objava dokumentov ogroža varnost posameznikov, posebej v vojaških dokumentih, ki vsebujejo imena vojakov ali lokalnih sodelavcev.
V tem primeru se objave med seboj razlikujejo. Pred objavo so dokumenti očiščeni imen oseb, ki bi lahko bile ogrožene. Tukaj se WikiLeaks poskuša povezati tudi z vojsko, ki bi jim pomagala oceniti, katera imena se lahko objavijo in katera ne, a slednji sodelovanje zavračajo na temelju, da je njihova objava nezakonita in da je ne bodo ovrednotili s svojo pomočjo. A kot je bilo rečeno, primeri se med seboj razlikujejo in spletna stran je pri določenih objavah sodelovala tudi z vojsko.
Ko WikiLeaks sodeluje z neodvisnimi časopisi, le ti dokumente neodvisno pregledajo in jih dodatno očistijo imen. Tako so posamezniki zavarovani z dodatnim nivojem preverjanja.
Kljub temu se je objava imen že zgodila. Levine (2010) piše: »Obrambni sekretar je izjavil, da objavljeni dokumenti vsebujejo imena sodelujočih Afganistancev, ki bi se lahko soočili s maščevanjem Talibanov. Toda nadrejeni NATO predstavnik iz Kabula je povedal CNNu, da ni bilo niti enega primera, da bi Afganistanci potrebovali zaščito ali bi morali biti umaknjeni zaradi objave.«
Razprava
V osnovi WikiLeaks razkriva skrite dokumente z namenom ponuditi ljudem več podatkov, ki bi jim pomagali pri pomembnih odločitvah. Ključna ideja je ljudem pomagati dosegati informirane odločitve in s tem izboljšati svoj položaj ter položaj družbe. V tem ni nič etično spornega. Etične dileme se pojavijo, ko se pod drobnogled postavi načine, kako so ti podatki razkriti.
Kot je bilo omenjeno že prej, stran nima javne uredniške politike in tako se lahko le ugiba, kakšni so njihovi protokoli objave. Npr., česa stran ne bi objavila in zakaj? Dejstvo je, da stran iz dokumentov poskuša odstraniti podatke, ki bi lahko škodovale nedolžnim posameznikom. Toda poskušati ni dovolj – kako z vso gotovostjo vedo, komu bo kaj škodilo in kaj ne? Tveganje je preveliko, saj v večini primerov (vojaški dokumenti) govorimo o zasebnih življenjih, o izdaji, o življenju in smrti … Lahko take odločitve prepustimo neki netransparentni organizacijo? Po eni strani smo jih že, saj jih prvotno obravnava vojska, katere namen pa ni služiti posamezniku, ampak državi. Ni potem naivno obtoževati WikiLeaks, da se igra Boga, če pa smo to tveganje sprejeli že v osnovi, ko smo te podatke zaupali vojski. Po drugi strani pa je ravno v tem razlika – vojski smo podatke zaupali, stran WikiLeaks jih je dobila preko posrednikov in njihova odgovornost posamezniku je še manjša kot odgovornost vojske.
Kaj pa nivo višje, ko ne gre več za posameznika, temveč za državno varnost? Sicer se mnenja razlikujejo, toda nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da podatki, ki so bili objavljeni doslej še niso neposredno ogrozili državne varnosti. Kaj pa v prihodnosti? Ward (2010) se sprašuje: »Ali bi WikiLeaks objavila NATOve kode za zaščito pred nuklearnim napadom? Bi objavila varnostne načrte za energijska omrežja ali letališča pred terorističnimi napadi.« Verjetno ne, toda za to nimamo nobenega uradnega zagotovila ali etičnega kodeksa.
Prav tako ni razkrit uredniški proces WikiLeaks. Znano je, da je odgovorni urednik in predstavnik WikiLeaks Avstralec Julian Assange. Toda kakšen je njihov uredniški proces? Kdo ima končno odločitev? Kaj se objavi, kaj skrije? Kdaj se objavi? Kje se objavi? In morda najpomembnejše, kdo bo sprejel odgovornost, ko bo šlo nekaj narobe? Se lahko javnost pritoži in zahteva opravičilo, odgovor, popravek?
Odgovornost je ena glavnih spornih točk, kajti WikiLeaks, kot spletna organizacije, ne spada pod nobeno pravno pristojnost. Cohn in Rosen (2010) medije kot pravno entiteto razložita takole: »[] … ne moreš imeti »tiska« dokler ti vladajoča struktura ne da svobode tiska do določene mere. Če ne zagotovijo nobene svobode tiska, potem je komunikacija dobesedno podaljšek vlade same (propaganda). V Združenih državah imamo prvi amandma, ki je omogočil dovolj široki »tisk«, da lahko dobesedno odstavi vlado samo (Watergate).« Toda WikiLeaks trenutno ni povezana z nobeno državo, avtorji so namreč člani globalne skupnosti. Kako torej ustaviš organizacijo, ki ni odgovorna nikomur? Nemogoče bi bilo uloviti vse sodelavce strani ter zaobiti vsa tehnološka varovala. Hkrati pa je to ena glavnih prednosti organizacije, saj jo je izredno težko ustaviti. Seveda so različne obveščevalne agencije poskušale omejiti njihovo delovanje preko omejitve servisov, ki jih stran potrebuje za svoje delovanje, npr. spletno gostovanje ter donacije, toda same jedrne organizacije neposredno niso mogli ustaviti. Kar je hkrati izredno zaskrbljujoče in izredno razveseljujoče. Hipotetično gledano, če bi jim stran res uspelo ustaviti, ne bi trajalo dolgo, da bi se pojavile zamenjave. Nekaj jih deluje že zdaj, npr. OpenLeaks. Rešitev težave tako v nobenem primeru ne leži v ustavitvi strani – WikiLeaks, oziroma ideja globalne objave zaupnih dokumentov, bo ostala.
Kakšna je ideologija, ki stoji za WikiLeaks? Ali je WikiLeaks sploh upravičena do specifične ideologije? V svojih začetkih so verjeli: »[] … v razkrivanje opresivnih režimov v Aziji, bivšem sovjetskem bloku, Pod-saharski Afriki in na Bližnjem Vzhodu, toda pričakujemo, da bomo pomagali tudi ljudem vseh regij, ki želijo razkriti neetično ravnanje v njihovih vladah in korporacijah.« (My Life, Starting Up, 2010). Navedeno definicijo svojega delovanja so do sedaj nadomestili z bolj splošno trditvijo, ampak vprašanje ostaja – kaj definira »opresiven režim«? So to samo države, ki jih vodijo diktatorji? Bi lahko rekli, da v določenem kontekstu sem spadajo tudi ZDA ali Kitajska? Kaj pa Francija in rasne nestrpnosti ali Italija in lastništvo medijev, so to tudi t. i. opresivni režimi? Objava diplomatskih depeš se je nanašala na večino svetovnih narodov, med drugim tudi Slovenijo.
Ideologije pa ne definirajo le tarče »napadov«, temveč tudi načini kako so le ti izvedeni. Časopisi, s katerimi so sodelovali pri objavi diplomatskih depeš, niso bili izbrani naključno. Heaven (2010) ocenjuje: »Ne prepriča me – in veliko mojih kolegov – kot politično nevtralno, da dostavljajo tako občutljive informacije trem levičarskim časopisom, natančneje The Guardianu, The New York Timesu in Der Spiegelu.« Bi torej lahko trdili, da je stran z izbiro navedenih časopisov podpirala bolj levo usmerjeno politično opcijo? Kakšno sporočilo so podali s tem, v nasprotju če bi podprli bolj desne medije, oziroma oboje enakovredno? V nobenem primeru ne bi dosegli ideala popolne objektivnosti, a v zadnjem bi se mu vsaj približali.
Dileme izražene zgoraj večinoma obravnavajo teorijo, hipotetične situacije. Take špekulacije so nujno potrebne, saj so tako najdene meje določenega problema. Stroga, absolutistična obravnava raziskuje ekstremne scenarije, kar razkrije vse potencialne možnosti razvoja dogodkov. Tako se lahko pripravimo nanje in poskrbimo za vse možnosti. Toda v praksi WikiLeaks deluje drugače. Predvsem se je treba zavedati, da se njihove objave med seboj razlikujejo – zgodnejša razkritja so bila obravnavana veliko bolj grobo in površno kot kasnejša. Organizacija deluje okoli 5 let in v medijskem kontekstu je še mlada, neizkušena. A že zdaj se opazi večja previdnost ter načrtovanost objav. »Le z nekaj napakami do sedaj, je bilo rokovanje z [diplomatskimi] depešami s strani medijev in WikiLeaks precej odgovorno, vključujoč povratne informacije vlade glede potencialne škode, odstranjevanje imen virov in celo zadržanje objave celotnih dokumentov na zahtevo vlade,« je povedal Tom Blanton, direktor Nacionalnih varnostnih arhivov na kongresnem zaslišanju (Schafer, 2011).
Ideja globalnega objavljanja zaupnih informacij je dolgoročno dobra za človeštvo in stran WikiLeaks je do sedaj v večini primerov ravnala odgovorno s podatki. Hkrati pa se je potrebno zavedati, kako veliko nevarnost za ljudi lahko take objave predstavljajo, če niso obravnavane pravilno. Želeli bi si, da bi bila organizacija bolj transparentna glede svoje uredniške politike – čeprav objavljajo surove dokumente, s svojo izbiro kje, kdaj in kako objaviti, manipulirajo z informacijami in za to bi morali sprejeti določeno uredniško odgovornost. Toda komu je globalna spletna organizacija sploh lahko odgovorna; državi, javnosti, posameznikom, človeštvu?
Sklep
Kar nekaj dejstev govori v prid etičnemu delovanju WikiLeaks. Dokumenti na strani so objavljeni v celoti. Prepuščeni so sodbi globalne skupnosti strokovnjakov. WikiLeaks poskuša s preverjanjem virov in skrivanjem osebnih podatkov zmanjšati škodo posameznikom. Predstavniki tradicionalnih medijev objavam dodajo dodatno kredibilnost z dodatnim neodvisnim preverjanjem ter jih umestijo v kontekst.
Uresničuje pa se tudi temeljna ideja, ki stoji za objavami WikiLeaks – boj proti represivnim režimom: »Dogodki v Tuniziji so vodili k tako imenovani »prvi WikiLeaks revoluciji«. Čeprav je bila opozicija pokvarjenemu predsedniku Ben Aliju že dlje časa močna, so protesti dobili zagon šele po objavi diplomatskih depeš Združenih držav Amerike s strani
WikiLeaks.« (Mail Online, 2011)
Po drugi strani pa je odprto še veliko vprašanj glede odgovornosti. Ali so vir, medij ali le posrednik? Ali imajo interni etični kodeks? Ali se z objavo določenih dokumentov uveljavlja določena ideologija? Ali se objavi čisto vse? Kdo določi kontekst dokumentov?
Nevarnosti se navsezadnje zaveda tudi WikiLeaks: »[] … ustanovitelj WikiLeaks Julian Assange je priznal, da bi praksa objavljanja v večini nefiltriranih zaupnih informacij na spletu, lahko nekoč pripeljala spletno stran v situacijo, ko bo imela »krvave roke«.« (The Washington Post Editorial, 2010)