11. 3. 2005 Kotiček

Pregrešni Virantov kozel

Argumentacijski kotiček

Parlamentarna razprava o zakonu o javnih uslužbencih je 24. februarja letos presenetljivo naplavila sila bogato metaforiko. Slavko Gaber, poslanec LDS, je snovalcu zakonu dr. Gregorju Virantu očital, da botruje neke vrste »kadrovskemu cunamiju v tej državi. Na prvi pogled izgleda, da se, še posebej ko stojimo na terasi, približuje neki naravni pojav manjših razsežnosti, in po možnosti ga še snemamo. Zdi se nam, da je nekaj, kar se pač zgodi, ko se zamenja oblast. Ko bo prišel in bo udaril ob obalo, pa bomo panično bežali in se bomo spraševali, kaj naplavlja. Odplaknil bo ljudi.« (Slovenske novice, 25. 2. 2005)

Virant mu je odgovoril z Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori: »Presenečen sem, ker sem ugotovil, koliko zlih misli, menite, da se skriva v naših glavah. Ko pravite, da gremo v spremembo zakona o javnih uslužbencih le zato, da bi kadrovsko počistili vse, kar ne misli enako kot nova oblast. Zato, da bi lahko pustošil kadrovski cunami. (…) Prav tako se mi zdi, da razpravljate tako kot višnjanski oblastniki, ki so, če se spomnite, kozla Lisca obsodili, ne zato, ker bi tuje zelje pojedel, ampak ker ga je pregrešno gledal. In ker naj bi imel v glavi zamisel, da ga bo pojedel.«

Na kakšni osnovi lahko Gaber predpostavlja, da bo novi zakon »odplaknil ljudi«, torej pomenil hude kadrovske čistke? Mar je kozel Lisec res kriv le zato, ker je pogledal tuje zelje? Virantova protimetafora je uspešna in povsem na mestu. Četudi ni zagotovil, da kozliček nekoč ne bo snedel zelja. Kajti Lisec pač zaenkrat ni kriv, kot tudi ni kriv kraje uslužbenec, ki poželjivo pogleda v bančni trezor. V filozofiji obstaja razlika med razlogi, zaradi katerih nekaj verjamemo in ki so razlaga (ratio credentis), ter na drugi strani razlogi, zaradi katerih je nekaj resnično, upravičitvijo (ratio veritatis). Velikokrat se zgodi, da imamo razloge verjeti nečemu (da bo Virant z novih zakonom odstavljal njemu neljube javne uslužbence), čeprav vemo, da so razlogi za to neupravičeni (»neresnični«), še posebej kerr Virant namero po kadrovskih čistkah odločno zanika. Gaber sicer lahko ima v glavi zamisel, da bo Virant kadrovsko čistil javno upravo, toda takšnega prepričanja ne more upravičiti, dokler se to res ne zgodi. Tip argumentacije bi še najlaže uvrstili med »izvorne zmote«, pri katerih pripišemo nekomu krivdo iz naše predpostavke o slabih namerah, ki sledi iz izvorne zahteve. Na njeni podlagi je potem izpeljana Gabrova neupravičena prispodoba s cunamiji. Pomembno je poudariti, da gre za zmoto, četudi bi do »cunamija« kdaj zares prišlo, podobno kot je narobe obsojati nekoga, dokler mu krivda ni dokazana.