20. 6. 2005 Kotiček

Ropova vera vase

Argumentacijski kotiček

Po tistem, ko je stranka LDS na veliko veselje desnice začela težko skrivati notranjo krizo in je odstopil njen generalni sekretar Roman Jakič, je na seji izvršnega odbora stranke 10. junija 2005 stekla razprava o predčasnem kongresu in tudi odstopu predsednika stranke Antona Ropa. Toda ta se je, ne prvič, branil pred takšno »ponudbo« svojih kritikov in zatrdil, da ne namerava odstopiti s tega mesta, pri tem pa navedel pojasnilo: »Dokler verjamem v program in projekte LDS, s katerimi lahko uspemo kot največja opozicijska stranka, je smiselno, da celotno vodstvo stranke nadaljuje z delom.« (spletno Delo, 10. 6. 2005)

Običajno bi se nam zdelo, da pogojnik »Če verjamem v X, potem je smiseln Y« ni preveč problematičen. Verjamemo, da bomo uspeli najti službo, zato si smiselno prizadevamo za tem, da bi jo našli. Pa vendarle Ropovo razmišljanje nekako ne gre: dokler on izkazuje vero v program stranke, je to res smiseln pogoj, da vodstvo in stranka nadaljujeta z delom pod njegovo taktirko, toda to še ni dovolj za naše in splošno prepričanje, da bi se to zgodilo. Zamislimo si, da bi Ropu podpora v stranki drastično padla. Zakaj naj bi njegovo osebno zaupanje vase bilo zadosten razlog, da še vztraja na čelu stranke v situaciji, ko bi se mu lep del njegovih kolegov odpovedal in bi si želeli na njegovem mestu koga drugega? Mar nimamo samozaverovanih politikov že preveč?

Iz Ropove vere v program stranke torej še ne sledi, da mora ta nadaljevati delo pod njegovim vodstvom. Kajti s sklicevanjem na osebno prepričanje se nam zalomi tedaj, ko izhod neke situacije ni ali ne more biti odvisen od njega. Če verjamem, da bom poletel, le dovolj dolgo moram nad sabo držati ročni ventilator, potem bo ta vera sicer pojasnila, zakaj ga držim nad sabo, vendar še ne bo osmislila našega početja. Če želimo poleteti, ni smiselno držati ventilatorja nad sabo, pa naj še tako verjamemo, da nam bo uspelo. Vera v X se torej glede resničnosti ali smiselnosti Y kaj hitro lahko izkaže za nemočno. Pri Antonu Ropu je enako: njegova vera nam pojasni, zakaj se še drži na mestu predsednika stranke, vendar še ne osmišlja tega, razen zanj osebno, da bi moral na njenem čelu tudi ostati. Ker je funkcija predsednika stranke takšna, da mora večinsko zajemati stališča njenih članov in jim biti odgovoren, pridejo pri navajanju razlogov za neko odločitev o vztrajanju na mestu funkcije v poštev le vsebinski razlogi, medtem ko je »zaupanje v program« lahko zgolj subjektivna prazna vera, če bi se seveda zgodilo, da te tisti, ki so te izbrali, ne podpirajo.