Argumentacijski kotiček
Prejšnjič smo si ogledali logično zmoto, imenovano »krivda po povezavi«: nekdo ali neka organizacija je kriva že zato, ker je z nečim zelo ohlapno povezana. Ker je Hitlerju bila evtanazija simpatična, je z njo nekaj narobe in jo je treba zavreči. Danes si poglejmo nasprotje te zmote, po kateri nekoga ne okrivimo, temveč ga po neki šibki povezavi cenimo in jemljemo kot garancijo za določeno ravnanje.
Drago Jančar v svoji »silvestrski« kolumni zagovarja skrb za Slovenijo kot kulturno deželo. Slovenija bo dežela kulture ali pa je ne bo, ponavlja znano krilatico. Kot zagovornika reform, polnega zaupanja v novo oblast, ga ni strah političnega odrekanja podpore kulturi. Bojazni je treba pomiriti: »Precejšnja blaznost je trditi, da nas v kulturno pogubo pelje prav sedanja vlada. Ali res kdo od »kulturnikov« misli, da nameravajo, denimo, član slovenskega PEN Janez Janša, pisatelj Dimitrij Rupel in zgodovinar Vasko Simoniti, ki so tej uporni formaciji pripadali, z reformami zatreti in uničiti slovensko knjigo, teater, film, mogoče celo jezik?« (Delo, 31. 12. 2005)
Društvena in izobrazbena provenienca omenjenih vladnikov torej jamčita, da se kulturnikom glede svoje prihodnosti ni česa bati: prvi je član slovenske podružnice PENa (mednarodne zveze pesnikov, esejistov in pisateljev), drugi je tudi pisatelj, tretji je zgodovinar. Kar terja kolumnist, je torej zaupanje in dober glas za nekoga (nekaj), ki jamči določeno ravnanje (odnos do kulture) že zato, ker je z njim ohlapno povezan. Imenujmo to zmoto »spoštovanje po povezavi (asociaciji)« in podajmo zanjo naslednjo formulacijo: »(1) oseba A je povezana z lastnostjo B, torej (2) osebi A zaradi povezave z lastnostjo B lahko pripišemo dobro in spoštovano lastnost C.
Običajna oblika te zmote bi bila: »Miha je sin odličnega pravnika in študira pravo. Torej bo tudi Miha dober pravnik.« Žal ni prav nobenega jamstva za to, pa če si tega še tako želimo. Enako v našem primeru: ker so omenjeni vladniki menda kulturniki, jim domnevno lahko pripišemo lastnost, da se bodo v novi politični vlogi borili za kulturo. S tem smo argumentacijsko zmotno predpostavili, da mora nekdo ravnati na določen (zaželen, preferenčen) način že zato, ker spada k določenim ljudem ali organizaciji, s katerimi je v neki bolj kot ne nebistveni in šibki povezavi. Težko bi recimo trdili, da je predsednik vlade širši javnosti znan kot pisatelj in član PENa. Še manj zunanji minister: če sta se v zadnjih desetletjih poskusila v kakšnem žanru, je bila to kvečjemu politična publicistika. Verjetno premalo, da bi jima pripisali jasne kulturniške vzgibe. Jančarjev dodatni korak je potem še apel: odvrzimo vsakršen dvom glede »reformiranega« jutrišnjega dne naših kulturnikov.