Argumentacijski kotiček
Vprašanje cinizma ali ironije in njunega doziranja v argumentacijski retoriki je na poseben način zanimivo. Omenjena tipa govora nista že po sebi zmotna, gotovo pa igrata na retorične učinke in svojo prepričljivost črpata iz zakritega napada »ad hominem«, diskreditacije in smešenja. Še posebej intrigantna je iz tega vidika razlika med obema. Nedavno tega je slovenski premier stavil nanju, ko se je pohvalil: »Nenavadno za Slovenijo je tudi, da ima strateški svet, ki si upa kritizirati vlado. Tega doslej nikoli ni bilo.« (RTVSLO, Odmevi, 3. 10. 2005)
Ironija je jasna in njena morala tudi: Janezu Janši seveda ne gre za grajo prepogumnega strateškega sveta, temveč dopuščanje ali celo pohvalo. Ko jo prevedemo, dobimo približno takšno sklepanje: (1) slovenska vlada v svojih organih doslej ni angažirala ekonomskih kritikov, (2) ta vlada jih je, torej neizrečeni sklep: (3) ta vlada je za razliko od prejšnjih bolj demokratična in odprta. Premieru tu ni kaj očitati na ravni povedanega – opisano stanje bodisi drži ali ne in preverba tega ni ravno stvar argumentacijske analize. Težava je drugje, in sicer v skrivoma zamolčani in predpostavljeni premisi, da se vlada ne boji gospodarskih kritikov, da jih pozdravlja ali celo ravno zato rade volje angažira. Spomnimo namreč na razloge, zaradi katerih je še nedavno tega odstopil predsednik strateškega sveta dr. Mićo Mrkaić: nezadovoljen je bil nad neumikom države iz gospodarstva, nad hitrostjo gospodarskih reform, zraven pa je podvomil, da z njimi vlada sploh misli resno. Je vlada pozdravila takšno sicer prvo in zaenkrat zadnjo jasno kritiko in se zamislila nad samim sabo? Afera Mercator in številne nastavitve politike v nadzorne svete državnih podjetij dokazujejo, da ne. A to še ni najhuje: Mrkaić je javnosti oznanil, da mu je Janša privatno grozil. Kakšna kritika pa je to, če vam ne dovolijo, da jo sporočate in vam grozijo s povračilnimi ukrepi? In v čem je sploh še ironična ost, če je ne dopuščate?
Kot vidimo, je ironija kot sprevrnjeni govor, v katerem želimo povedati natanko nasprotno od tistega, kar smo izrekli ali zapisali, v našem primeru spodletela zaradi zamolčane premise, zaradi katere je tudi sklep nekredibilen. Implicitna samohvala, da ta vlada sprejema pomisleke ekonomske stroke, v luči odstopov in groženj niti malo ni prepričljiva. Mogoče že res angažira nadebudne ekonomiste, ampak to zaenkrat še zdaleč ne pomeni, da jih upošteva ali da jim prisluhne. Celo več: če želite predstaviti dopuščanje kritike, ki to v resnici ni, kot lastnost svoje demokratične odprtosti, potem več prikrivate kot razkrivate. Ironiji je potemtakem spodrsnilo že ob prvem resnem ugovoru. Ko ji več ne bo, bom premieru zanjo in za demokratično držo lahko le čestitali.