Argumentacijski kotiček
V Sloveniji je znova moderno biti veren. Tista vera, ki pretendira na mesto državne religije, je novih vernikov lahko samo vesela. A po novem političnem vzorcu le tistih, ki so »naši«. Zgodba iz Goriških brd kaže na takšno izmaličenost, da bi kakršnokoli analiziranje bilo že hudo precenjevanje te čudne zmesi povsem butalsko obarvane retorike, če ta ne bi bila zmagovita in sprejeta povsem brez distanciranja. V kraju Dobrovo so namreč starši 30 otrok odrekli gostoljubnost tečaju joge – podpisali so peticijo za to, da se tečajnike nažene iz vrtca in njihovi impozantni argumenti so prepričali: v igri je higiena in zadostitev njenim zahtevam. Toda ne katerakoli – izkazalo se je, da je ne delu pri nas sila popularna duhovna higienska oskrba: joga naj bi bila zvezana z »demonskimi silami, povezanimi s to okultno prakso in filozofijo«, »demoni joge« in »religijo antikrista«. Zanjo velja »obsedenost s temami sile«, ki ji bo sledil »propad krščanskih vrednot«. (Mladina, 10. 10. 2005). Kot je povedal pobudnik peticije Jordan Mikulin, »za tem stoji hudobni duh, ki te pelje v prepad.« (24 ur, POP TV, 30. 9. 2005) Strah ga ni, kajti »Bog je močnejši od hudiča«, da so se tečajniki spravili v telovadnico osnovne šole pa ni naključje: najmlajši so menda pred demoni nezaščiteni, zato so tam namenoma. Hudobni duh ostane v prostoru po tečaju, je še zaključil.
Nič čudnega, da je menda med podporniki peticije tamkajšnji župnik Igor Lipovšček, ki da pozna resnico o jogi in se jo čuti dolžan povedati ljudem. Kaj je torej narobe s takšnim stališčem? Konceptualno najprej to, da joga ne sodi v okvir filozofsko-okultne ali religiozne konfesionalne misli, temveč je poseben tip telesne prakse – zato se k njej zatekajo ljudje različnih veroizpovedi. Kolikor je povezana z religioznim izvorom, pa ta zagotovo ne posega v krščanske mentalne simbole hudiča in antikrista, saj je vendar azijski izum. Kdor se zaradi nje čuti versko ogroženega, ta bi si moral ogledati definicijo verskega fanatizma. Drugič: sklicevanje na neprava religiozna čustva in menda hude posledice, ki sledijo tej obsedenosti, je tipičen primer apeliranja na religiozne strahove pri ljudeh. Takšnega smo v največji meri deležni v primeru islama in teroristične nevarnosti – spomnimo le na zgodbo z mošejo pri nas – in prav zanimivo je dejstvo, da se k njemu največkrat zatekajo slovenski teologi s sicer polnimi usti tolerance in odprtosti.
Če bi morali higienske »argumente« zaskrbljenih staršev in župnika opisati z eno besedo, bi lahko njihovo postopanje uvrstili v sklicevanje na emocije zvrsti religioznega zastraševanja, cepljene na konceptualno zmoto zamenjave bistva jogijskih sistemov z domnevno nevarnim religioznim. Psihologi bi verjetno dodali drugo zgodbo.