Argumentacijski kotiček
Zmota je splošno znana: če se oseba A sklicuje na to, da moramo trditvi T zaupati, ker tako pravijo strokovnjaki, ki smo jih iz nekega razloga pozabili jasno imenovati, potem smo zagrešili napako sklicevanja na anonimno avtoriteto. Namesto da bi povedali, kdo so avtorji nekega stališča, njihovo ime izpustimo ali ga ohlapno zakrijemo s »strokovnjaki« ali »znanstveniki« in zaradi takšne okoliščine trditve kajpada ne moremo preveriti. Zato ne preseneča, da je razpon zatekanj v to zmoto (ali prevaro) kar pester: od uporabnosti tistega »znanstveniki ugotavljajo« v rumenem tisku, pa tja do natančno domišljenih osebnih ali političnih laži, ki bi jih radi podkrepili.
Tudi v Sloveniji ne zaostajamo veliko: pravkar smo izvedli množično nekajmesečno vajo iz zaupanja v anonimne avtoritete in ga z izidom referenduma tako rekoč povzdignili v državnotvorno gesto. Poslanec in predlagatelj zakona Branko Grims nam je ves čas referendumske kampanje neumorno ponavljal, da so novi zakon o RTV sestavili priznani domači in tuji avtorji. A se je zagrizeno boril, da nam ob vsakodnevnih poizvedovanjih ne bi razkril imen: verjetno jih bo odnesel s sabo v grob. Njegov izgovor: »Hočejo se izogniti poplavi podtikanj in žaljivk, ki jih doživljam sam. To veliko pove o nesvobodi javne besede v Sloveniji.« (Delo, 20. 9. 2005)
Pustimo ob strani domnevna podtikanja, da je avtor zakona zgolj g. Grims osebno, ob asistenci kakšnega gospodiča doktoranda. Ker zmota ima veljavo natanko tedaj, če mu verjamemo na besedo. Zanemarimo tudi nekredibilni izgovor o zaščiti strokovnjakov pred žaljivkami. Če kdo, potem so namreč ravno kritiki zakona, domači in tuji medijski poznavalci, bili grobo diskvalificirani in deležni kletvic kot lažnivci (dr. Rumphorst), kot »otročji«, »neresni« in »zlorabljajoči stroko v politične namene« (dr. Splichal), kot »tretjerazredni uradniki«, »evrokrati« in »strokovnjaki za Mongolijo in Azerbajdžan« (Jakubowicz). Množična hipnoza slepe vere je namreč dala zaželen rezultat in skozi referendumsko potrditev zakona pokazala, da več kot polovica Slovencev, ki je odšla na volišča, v strokovnih zadevah raje verjame slepilnim manevrom politikov kot resnim analizam znanstvenikov. In če že tem drugim, potem raje anonimnim kot tistim z obrazom – še posebej odsvetovani so bili tuji, kajti Evropejce prositi za mnenje je res sramota. So nam rekli. Po tistem, ko so do tal ponižani domači in tuji eksperti postali »tako imenovani« in »nevredni svojih titul«, tisti zares žlahtni »naši« in »pravi« pa ostali anonimni in dobro skriti, so v bitki premočno zmagali slednji. Vse čestitke državljanom, ki so jih sladke obljube klenega Slovenca prepričale bolj kot menda ničvredne ekspertize iz Strasbourga, Londona in Bruslja.