Argumentacijski kotiček
Pravosodni minister dr. Lovro Šturm je v novo leto zakorakal s škandaloznimi razlagami glede predloga za abolicijo manjših prekrškov v preteklem letu. Najprej je povedal, da je abolicija potrebna zato, da bi sodnikom »počistili mizo«. Potem je razložil, da je abolicija dejanje »milosti države« (kot da ni vanjo oblast prisiljena!). Še bolj nenavadno zveni, da je abolicija »simbolno dejanje« ob vstopu v EU. In četrtič, abolicija menda ni znak neenakopravnosti med tistimi, ki plačajo kazen in tistimi, ki je ne bodo, ker je zdajšnje stanje že po sebi neenakopravno: »Kje je razlika v neenakosti pred zakonom, če prekrški zastarajo tako kot doslej ali če razglasimo abolicijo in zadeve rešujemo tekoče?« (Večer, 19. 2. 2005)
Šturmovo enačenje abolicije in zastaranja prekrškov je šolski primer zgrešene analogije. Splošna oblika take zmote je naslednja: A-ju in B-ju so skupne lastnosti x in y, torej jima mora biti skupna tudi dodatna lastnost z. Minister sklepa namreč takole: v obeh primerih se del kršiteljev izmakne zasluženi kazni, medtem ko drug del le-ta zadene; obakrat so torej eni privilegirani, drugi pa diskriminirani. Nadalje: oba, abolicija in zastaranje torej neizogibno vključujeta neenakopravnost, zato sta po moralni plati enakovredna (oz. prva vsaj ni moralno nič bolj problematična od druge). Šturm tu gladko spregleda celo vrsto moralno pomembnih razlik med primeroma, še zlasti dejstvo, da je enkrat neenakopravnost nehotena in nenamerna posledica pravičnih zakonskih prizadevanj po kaznovanju vseh, ki so si kazen zaslužili, drugič pa hotena in namerna posledica oblastnega ukrepa v stiski, ki za povrh kot tak prinaša še samo-pobijajoče sporočilo (»kazni se splača izmikati«).
Da je sklepanje po takšni analogiji generator nesmislov, kaže tudi zadnja knjiga papeža Janeza Pavla Drugega, v kateri ta v posmeh razumu in zdravemu moralnemu čutu splav izenači s holokavstom! V obeh primerih da gre za množično ubijanje nedolžnih in nemočnih človeških bitij, ugotavlja ta samooklicana svetovna moralna avtoriteta, holokavst se nam (zaradi tega) upira, torej bi se nam morala (iz enakih razlogov) upirati tudi industrija splavov! Da so nacisti nasilno prekinjali usode odraslih oseb sredi uresničevanja njihovih legitimnih interesov, želja in načrtov, zdravniki pa to počno z »življenji« večceličnih zametkov oseb, da je prve gnala sprevržena rasistična ideologija, druge pa sočutje do stiske mater, vse to in še kopica drugih razlik so za čedalje bolj moralno slepega papeža zanemarljivi detajli. In tudi teza ministra Šturma, da je abolicija milostni akt države, se skriva za paravanom skrbi za človeka, v resnici pa zanjo stoji čista nuja »čiščenja sodniških miz«, ki je oblast sicer niti ne skriva.